'Vračamo se k sprejemanju barbarstva in to se bo dotaknilo nas vseh'

Palestinsko-ameriška pisateljica Susan Abulhawa je hči palestinskih beguncev, ki so bili tri leta pred njenim rojstvom med šestdnevno vojno leta 1967 prisiljeni zapustiti svoj dom vzhodno od starega mestnega jedra Jeruzalema. Njenega očeta so pregnali oboroženi vojaki, njena mati, ki je takrat študirala v Nemčiji, pa se ni mogla vrniti v Palestino. Par se je ponovno združil v Jordaniji, nato pa se je preselil v Kuvajt, kjer se je leta 1970 rodila Susan. Po ločitvi staršev je bilo njeno otroštvo še bolj turbulentno, odraščala pa je med Kuvajtom, ZDA, Jordanijo in Palestino, tri leta je celo preživela v sirotišnici v Jeruzalemu. V ZDA živi od svojega 13. leta.

Abulhawa je magistrirala iz nevroznanosti, kot raziskovalka pa je delala v farmacevtski industriji. Svojo pisateljsko pot pa je začela z eseji in političnimi komentarji. Njena dela so se pojavljala v časopisih in revijah, kot so New York Daily News, Chicago Tribune, The Philadelphia Inquirer, The Internationalist in The Christian Science Monitor. Je tudi avtorica več knjig. Svetovno slavo je dosegla s svojim literarnim prvencem, romanom Jutra v Dženinu. Slovenski prevod romana je bil že večkrat razprodan in ponatisnjen. Kot pravi, se je od nastanka tega romana njeno občutenje razmer močno spremenilo. Zdaj čuti še večjo jezo, za katero se ne želi opravičevati. Prav tako se ne želi več samocenzurirati in olepševati svojih besed. Njene objave na družabnih omrežjih sprožajo ostre odzive proizraelske strani, ki jo neredko obtožujejo antisemitizma. A kot pravi, je pripravljena nositi posledice, ki jih prinaša svoboda.

Nedavno je pisateljica prvič obiskala Slovenijo, kamor so jo povabili v okviru serije dogodkov ob obletnici nakbe. Nakba v arabščini pomeni katastrofa in Palestinci s to besedo označujejo začetek množičnega izseljevanja, razseljevanja in razlastitve več kot 750.000 Palestincev med arabsko-izraelsko vojno leta 1948. Krivice se tudi zaradi nekaznovanosti izvrševalcev nadaljujejo in stopnjujejo še danes. V pogovoru za 24ur.com je Abulhawa poudarila, da literatura predstavlja pokrajino, kjer se lahko ljudje srečajo onkraj statistik in političnih narativov. Dotaknila se je tudi pomena zemlje v palestinski identiteti, vpliva družbenih omrežij na razumevanje dogajanja in nevarnosti družbene otopelosti ob podobah nasilja. Razkrila pa je tudi, o čem bo govoril njen novi roman, ki je v nastajanju.

Mislim, da je to vprašanje bolj za bralce kot zame. Pa vendar, literatura in romani ustvarjajo nekakšno pokrajino, kjer se ljudje lahko srečujejo kot človeška bitja in prepoznajo skupno človečnost. Evropejci na splošno – ne le Slovenci – so bili pogosto izpostavljeni zelo specifičnim narativom o Palestincih. Zato je morda tukaj tudi ta element presenečenja in izpodbijanja predpostavk o tem, kdo smo.

Liki seveda niso avtobiografski. Toda vsak pisatelj neizogibno piše iz tistega, kar pozna. In to je kontekst, ki ga jaz zelo globoko razumem. Rojena sem bila v to kulturo, v ta jezik, v to zgodovino in dediščino. Vse to živi v meni. Nekaj delov romana je avtobiografskih. Denimo, poglavje o sirotišnici je v veliki meri avtobiografsko. V roman sem vključila nekatere vidike svojega lastnega življenja, čeprav sva jaz in Amal še vedno dve zelo različni osebi.

Želela sem, da se zgodba začne pred nakbo, da orišem sliko o tem, kakšno je bilo življenje, preden so evropski Judje prišli in vzeli našo zemljo in uničili vse, kar smo poznali.

Res je. Mi smo avtohtona družba, katere celoten način življenja je bil zgrajen okoli letnih časov, okoli tega, kar nam je nudila zemlja. Naša hrana, naša kulinarična dediščina je oblikovana okoli divjih zelišč in dostopnosti pridelkov, ki so na voljo v različnem delu leta. Celo naša oblačila, tatriz – tradicionalne vezenine na oblačilih palestinskih žensk, temeljijo na motivih dreves, rastlin, živali in vzorcih iz narave. Ti vzorci so nekakšen jezik, ki prihaja iz same pokrajine. Na podlagi vzorcev na ženskih oblekah lahko izvemo, od kod prihaja ženska, ali je poročena ali ne, iz katerega območja prihaja. Gre za upodobitev same dežele. Naš ples dabke izvira iz naših kanaanskih prednikov, ki izvira iz teptanja blata pri gradnji hiš. Naši plesi, glasba, zgodbe, oblačila in hrana – vsak del naše kulture je neločljivo povezan s samo deželo. Sorodstveno smo povezani z drevesi in hribi. Nasprotno pa so ljudje, ki so nas kolonizirali, uničili in zažigali drevesa, zlasti oljke, in ozemlje nasilno preoblikovali. Palestinci so tradicionalno gradili domove v skladu z naravno obliko hribov in skal. Svoje domove gradimo okoli njih. Naseljenci pa 'obglavljajo' hribe. To je izjemno nasilen napad na samo pokrajino. Zravnajo vrhove hribov, zato da ustvarijo ravno pokrajino v evropskem slogu, s širokimi cestami in uniformiranimi hišami. Gre za nekakšno evropsko estetiko. Obstaja ogromna razlika med tem, kako se avtohtoni Palestinci in kolonialni naseljenci obnašajo do pokrajine. Zemlja ni le stvar, ki nam daje življenje, pač pa je tudi zibelka naših prednikov, vsi naši predniki so pokopani v tej zemlji. V njej je zajeta turbulentna zgodovina regije. Ko v našem jeziku nekoga vprašamo, od kod je, rečemo: "Kje je tvoja zemlja?" Tako da je to tudi del našega jezika.

Kot sem že dejala, je literatura dejansko pokrajina, kjer se lahko ljudje srečujemo kot človeška bitja. To so zgodbe o družinah in drugače je, če se bralec poveže s posameznikom in razume njegov svet, njegovo družinsko življenje, odnose, njihove šale, ranljivosti, njihove pomanjkljivosti in negotovosti. Gre za neke univerzalne skupne točke, ki nas povezujejo. Naj gre za družinske vezi ali druge stvari, ki nas delajo človeške. Tega v statistiki ali časopisnih naslovih ne boste našli. Na tak način roman povabi bralce v domove ljudi. Omogoča jim, da zavohajo hrano, delijo intimne misli in doživijo čustvena potovanja skupaj z liki. Na takšno potovanje se lahko bralec odpravi le s pomočjo literature. Tega ni v novinarstvu ali zgodovinskih knjigah ali novicah ali statistiki ali čem podobnem.

Ker nismo samo to. Smo povsem človeški, smo kompleksni ljudje. Svet nas je že tako dovolj preveč zreduciral. Kot pravim, ste tako zelo pod vplivom propagande, da Palestinci na koncu postanejo zgolj karikature. Mislim, da smo v evropskih glavah in na politični desnici prikazani kot iracionalni teroristi, zaostali pretepači žena, temačna, strašljiva bitja. To je ena plat. Na politični levici pa smo zreducirani na uboge, nemočne begunce, ki so pomilovanja vredni. In obe podobi nas razčlovečita, saj zanikata našo sposobnost delovanja, zanikata našo kompleksnost, zanikata našo bogato civilizacijsko dediščino, iz katere izhajamo, ki smo jo ustvarili. Zanikata našo umetnost, naše ambicije. Zato menim, da žal ljudje na Zahodu živijo s temi podobami v mislih, in tovrstni narativi so namerni. Namerno jih ustvarjajo tisti, ki imajo dostop do znanja in ki nadzorujejo to, kar vam je dovoljeno vedeti in kar vam je dovoljeno misliti.

Te predstave o nas, ki obstajajo na Zahodu, so načrtne in Zahodnjaki jim nekako verjamejo, pa naj bo to preko Hollywooda, preko tega, kar so založniki pripravljeni objaviti, ali pa preko medijskih naslovov in celo družbenih medijev in umetne inteligence. Preden so uspeli prevzeti popoln nadzor nad družbenimi mediji, je obstajalo okno, v katerem so ljudje lahko videli nekaj resničnega, a vidite, kako hitro so to zaprli. Poglejte, kako hitro so prevzeli TikTok, kako hitro so kupili CBS, kako hitro je Meta sklenila dogovore in protokole cenzure z Izraelom. To je osupljivo, ta nivo nadzora, ki ga ima ta majhna skupina ljudi celo nad vašo domišljijo, ne le nad vašimi mislimi, ampak tudi nad tem, kar si predstavljate o svetu.

Naseljenski kolonializem ne more preživeti brez prepričljive zgodbe in zasnove. Zgodba se ves čas spreminja in spreminja se tako, da ustreza temu, kar bo delovalo. Najprej je bila zgodba "Dežela brez ljudi za ljudstvo brez dežele", torej, da je bila dežela prazna in mi nismo obstajali. Ko to ni več delovalo, je zgodba postala drugačna: "Veste, gre za Arabce iz vsepovsod, ki so prišli sem, ker so bili podjetni, in mi smo jim dali delo in tako naprej". In ko je realnost to pripoved ovrgla, potem smo postali "ti temačni norci" – ta prevladujoča podoba o nas, ki kroži še zdaj –, ki si ne zaslužimo lastne dediščine, ker smo slabi ljudje.

Zgodnji sionistični voditelji so bili precej iskreni in odprti glede tega, kaj počnejo. To so imenovali kolonialni projekt. Palestince so označevali za avtohtono prebivalstvo, imeli so judovsko agencijo za kolonizacijo. Ampak to je bilo še v času, ko je bil kolonializem v modi. To je bilo sprejemljivo, vsi so to počeli, Evropa je bila kolonialna velesila in je kolonizirala cel svet. In evropski Judje so se temu priključili. Toda zdaj živimo v času, ko kolonializem več ni v modi, zato spet spreminjajo zgodbo. In zdaj je zgodba, da so sami avtohtono prebivalstvo, ki se je zgolj vrnilo po 3000 letih. Tri tisoč let smo bili naokoli in zdaj smo se odločili, da se vrnemo domov. Veste, ta pravljica je tako absurdna. In tako šokantno je, da ljudje to dejansko verjamejo. Kot Palestinka se sprašujem, kako ljudje mislijo, da je to racionalno. Kako je racionalno, da nekdo iz Ukrajine, čigar celotna rodovna linija poteka v Ukrajini, ki nima nobenih družinskih, jezikovnih, zgodovinskih, pravnih, kulturnih ali kulinaričnih vezi, nekako pripada tej deželi, toda Palestinci, ki lahko dokažejo svojo dediščino in svoje družinsko drevo nazaj do prvega stoletja, pa smo nekako "priseljenci". To je tako absurdno, vendar ljudje v Evropi temu verjamejo in lahko si predstavljam, pod kako močno propagando so vsi, da lahko sploh pomislijo, da je to racionalna, razumna zgodba. Kakorkoli že, to je zgodba, ki jo zdaj pripovedujejo.

Mislim, da je del razloga, zakaj nas Izraelci tako sovražijo, nastal iz ljubosumja. Kajti dokazno gradivo je na naši strani. Z deželo nas povezujejo družinske vezi, poimenovali smo vse vasi. Vsa imena in vasi so nastala skozi stoletja in tisočletja. Naselja so dobila imena po zgodbah o neki osebi, živali ali drevesu ali pa po nekih značilnostih topografije. To pripada nam, to so naše zgodbe, vsa avtohtona dediščina te dežele je naša in zato nas sovražijo in si jo želijo prilastiti. Želijo verjeti, da je falafel starodavna izraelska hrana, da je humus starodavna judovska jed. Zdaj celo govorijo, da je kefija izvirno judovska in so začeli izdelovati kefijo, ki je modra in ima Davidovo zvezdo. To je absurdno. Izmišljajo si te zgodbice in sovražijo, ko jim pokažemo dokaze in zgodovinska dejstva. Zato so prve stvari, ki jih uničijo, naše knjižnice, naše knjige. V Gazi so bile ene prvih stvari, ki so jih bombardirali, univerze, knjižnice, arhivi, muzeji, kulturni centri, arheološka najdišča. Uničujejo in rušijo naša pokopališča. Vse, kar nas povezuje z zemljo, sovražijo in sovražijo nas, ker imamo tisto, kar si oni tako obupno želijo. In mislijo, da je edini način, da lahko to imajo, če nas izbrišejo in povsem uničijo.

Mislim, da so družbeni mediji pomagali, da je svet začel videti resnico. Mislim, da so pomagali svetu razumeti, koliko so jim lagali. Mislim, da snemajo vse maske in pomagajo svetu razumeti, še posebej zahodnim družbam, da vam lažejo. Da so vse te stvari, za katere verjamete, da so del vaše kulture in zahodnih vrednot – človekove pravice, pravna država, mednarodno pravo, svoboda govora, akademska svoboda – pravzaprav slogani. In zdaj si deli zahodne družbe drznejo dvomiti v to. Začenjate razumeti, da v resnici ni svobode govora, ker vas zdaj obišče policija. Da v resnici nimate pravice do protesta, ker vas bodo zaprli in vas preganjali kot terorista. Ni akademske svobode, saj lahko izgubite službo, ker ne želite, da ubijajo otroke z vašim davkoplačevalskim denarjem. Če kaj, je to snelo vse maske in potrdilo, da so vse to le slogani, kar smo nekateri že pred tem vedeli, a zdaj imamo dokaze. Zdaj vidimo, da je Zahod pripravljen opustiti svoje lastne ustave, opustiti ta svetovni red s človekovimi pravicami in mednarodnim pravom, ki so ga sami ustvarili – pripravljeni so vse to vreči stran zato, da zaščitijo to kolonijo. In to je res nekaj, kar ti da misliti, še posebej, ker ves svet vidi, kaj počnejo.

Na nek način se mi zdi, da tudi želijo, da se to zgodi, in mogoče bo sčasoma svet postal takšen. Mogoče je to lekcija svetu, da imajo močnejši pravico ubiti šibkejše, kadarkoli to želijo. Da ne gre za pravila, zakone ali pravice, pač pa gre za to, kaj si ljudje, države, tisti, ki imajo moč, lahko nekaznovano privoščijo. In ljudje, ki se odločijo, da pogledajo stran, ker tega ne želijo več videti, bi morali razumeti, da bodo to slej ko prej občutili. Prišlo bo do njih, kajti postati neobčutljiv na takšno raven barbarstva je resnično moralna poškodba za vse človeštvo. Kot vrsta je bilo človeštvo na poti moralne evolucije. Napredovali smo zelo počasi. Ne verjamemo več, da je suženjstvo sprejemljivo. Ne strinjamo se s tem, da je zloraba živali sprejemljiva. Menimo, da kolonializem ni sprejemljiv. Čeprav se vse te stvari še vedno dogajajo, je širša človeška družba sčasoma doživela moralno evolucijo. Toda to, kar se dogaja zdaj s to desenzibilizacijo, ki ste jo omenili, je deevolucija. Vračamo se k sprejemanju barbarstva in to se bo dotaknilo nas vseh. Ne bo ostalo omejeno samo na Palestino.

Jaz sem pravzaprav med vojno dvakrat obiskala Gazo, zato tega nisem doživljala samo z distance. Videla sem to zelo od blizu. Pisala sem o tem, kar sem videla. Toda, iskreno, noben jezik ne more zares opisati razsežnosti škode. Izrael je degenerirano, patološko, demonsko, parazitsko, kolonialno podjetje, kakršnega svet še ni videl. V zgodovini so se dogajala grozodejstva, vendar mislim, da se v zgodovini še ni zgodilo, da skoraj celotna družba lahko opazuje takšno nasilje in barbarstvo in si ne le misli, da je to sprejemljivo, pač pa to tudi proslavlja, se iz tega posmehuje in si želi še več tega. Mislim, da je to brez primere. Nacisti so vsaj skrivali, kar so počeli, in Nemci so lahko vsaj do določene mere zanikali, da bi vedeli, kaj so počeli nacisti. Ampak Izraelci ne morejo. Gledajo, kako so naši otroci živi raztrgani in zažgani, lačni in sestradani, in si morda mislijo, da je to smešno in jim daje občutek tolažbe – to govorijo javno, na svojih podkastih, na televiziji. Iz našega trpljenja ustvarjajo TikTok trende. Mislijo, da je to smešno. Jezna sem in tega jim ne bom oprostila. In zato sem še bolj odločena, da se bom borila proti temu. Vedno se bomo borili proti temu, nimamo druge izbire. Vendar potrebujemo pravo solidarnost celotnega sveta, predvsem zahodnih družb. Je to svet, v katerem želite živeti? Je to izbira, ki jo želite? Ali se res želite postaviti na stran te države, ki vse to počne?

To, kar gledamo zdaj, ni nekaj novega. To so počeli že leta 1948, le da nimamo posnetkov od takrat. Zdaj pa imamo posnetke, ki trkajo na našo vest. Toda to so počeli že takrat in to počnejo vse od takrat. Vdirali so v naše domove in naključnim ljudem lomili kosti. Ne obstaja palestinska družina, ki je ne bi na tak ali drugačen način brutalizirali najstniki, pijani od moči, ki jim jo daje orožje. To vpliva na vsak vidik našega življenja. Naši otroci so nepojmljivo travmatizirani in zdaj smo prišli do trenutka genocida, ker ves svet misli, da je to sprejemljivo. Kajti vsakič, ko popustijo Izraelu in mu dovolijo, da nekaznovano izvaja vojne zločine, se samo stopnjuje. Zdaj se je to stopnjevalo do genocida in namernega stradanja in ustvarjanja razmer, v katerih se širijo nalezljive bolezni, in svet gleda stran. Mislim, da bodo Evropa in ZDA in na splošno zahodne države, ki so se postavile na to stran, v prihodnosti to obžalovale. Ker to je moralna poškodba za človeštvo. To je grozljiva moralna izbira in napačna moralna izbira, in če bomo šli po poti Izraela, bomo šli po poti zatiranja, nadziranja, tehnološkega nasilja z uporabo umetne inteligence, ki si ga niti ne moremo predstavljati. Zelo pomembno je, da ljudje to razumejo in da tega ne obravnavajo kot neko stvar, ki se odvija zelo daleč in je ne morejo več gledati. Ljudje sicer imajo to možnost, vendar menim, da je to napačna izbira. Kako zelo narobe je to, se bo pokazalo čez čas, morda šele v naslednji generaciji. Mislim, da bo celo človeštvo trpelo zaradi tega.

Igrišča za Palestino je projekt, ki se je začel pred 26 leti. Gre za prostovoljno organizacijo, majhno dobrodelno organizacijo. Nimamo zaposlenih, pravzaprav jo vodiva jaz in moja prijateljica Hanan. Prodajamo palestinske izdelke in ves dobiček namenjamo za gradnjo igrišč za palestinske otroke. Bili smo pred tem, da bi prenesli vsa sredstva in nekako zaprli projekt, potem pa se je zgodil genocid. Odločili smo se, da moramo nekaj narediti, tako da trenutno vsa naša sredstva namenjamo za financiranje dveh šol. Ustanovili smo šolo v begunskem taborišču in šolo v Han Junisu. Trenutno imamo 877 šolarjev od prvega do šestega razreda, ki se učijo po učnem načrtu palestinskega šolskega ministrstva. Zagotavljamo jim tudi vse knjige. Ker Izrael ne dovoli, da v Gazo pridejo knjige, jih moramo tiskati lokalno, kar je precej drago, vendar počnemo vse, kar lahko, da zagotovimo šolske potrebščine in šolske uniforme. Plačujemo učitelje in administracijo. Uvajamo tudi program kmetijstva, tako da jih znotraj območja šole učimo, kako saditi in vzgajati lastno hrano. A to je le kaplja v morje. Potrebe so izjemne, vendar skušamo narediti, kar lahko.

Iskreno povedano, me pravzaprav ne zanima. Ljudje lahko govorijo karkoli želijo. Mene skrbi samo to, da govorim resnico, sem iskrena in zvesta sebi. Vem, da govorim stvari, ki jih drugi ljudje niso pripravljeni govoriti, a si želim, da bi si več ljudi upalo. Mislim, da bi ljudje morali biti jezni, glasni. Nikomur nisem nič dolžna. Včasih sem bolj izbirala besede. Včasih sem skušala iskati izgovore zanje, vendar tega ne želim več početi. Nimam nobenih etičnih ali moralnih obveznosti, da bi to počela. Palestinci imamo vso pravico, da se počutimo tako, kot se počutimo, da rečemo karkoli čutimo o teh pošastih, ki nam že osem desetletij postopno uničujejo življenja. In tega je dovolj. Zavračam in zamerim, da se ljudje osredotočajo le na moj govor, namesto da bi se osredotočili na to, o čem pravzaprav govorim.

Seveda je pritisk, vendar se ne oziram na to. Zvesta sem le ljudem, človeštvu in resnici. Ne čutim nobene zvestobe do svojih založnikov, denarja ali česarkoli. Ne častim materialnih stvari. Prihajam iz kmečke družine, ki se je komaj prebijala. Ko je bila moja družina pregnana, smo bili izjemno revni. Izgubili smo vir preživetja, svoj dom in naenkrat smo bili revni. In če bom morala znova biti revna, se bom sprijaznila s tem. Ni me strah. Lahko storijo, kar želijo. Kakršnokoli ceno bom prisiljena plačati, ta zbledi v primerjavi s tem, kar morajo plačati Palestinci v Palestini.

Da, mislim, da se mnogi Evropejci začenjajo zavedati, kako močno so bili pod vplivom propagande. Mislim, da zagotovo preizprašujejo narative, ki jim jih pripovedujejo. Mislim, da bolj kot karkoli drugega so se Evropejci začeli zavedati, da so jim lagali. Tako da ne gre toliko za to, kaj si mislijo o Palestincih, pač pa, kako razumejo svoj lastni svet, svojo lastno realnost, ki se je začela spreminjati. In to se dogaja tudi v ZDA. Ta premik se dogaja tudi na desni. Ljudje, ki so bili sionisti, zdaj naenkrat ugotavljajo, da to ne pije vode in da v trenutku, ko začnejo postavljati vprašanja, naletijo na to, o čemer govorimo že ves čas, da smo nadzorovani in da ne smemo reči določenih stvari. Mislijo si, toda jaz sem Američan, imam svobodo govora, potem pa ugotovijo, da to ne drži, da lahko ostanejo brez službe, brez financiranja, da jim bodo grozili, da lahko ostanejo brez posla, brez hiše ... In to se dogaja ljudem v ZDA. In na nek način jim Palestinci razkrivajo njihova lastna življenja.

Jaz v bistvu zapuščam ZDA, končno se bom preselila. Že dolgo časa si želim zapustiti ZDA, vendar je tam moja družina, moja hčerka. No, zdaj pa bodo vsi šli z menoj. ZDA niso več tisto, kar se predstavlja svetu. Določene stvari so res lepe in Američani so na splošno spodobni ljudje. Vendar so pod tako močno propagando, da verjamejo v stvari, ki preprosto niso resnične. Živijo s to zablodo o sebi. Toda zdaj začenjajo videti, da svet in ideja, ki jo imajo o sebi, niso takšni, kot mislijo, da so. In plenilska narava vladajoče elite v ZDA je postala tako intenzivna, podvrženi so pasivnemu nasilju. Američani si komaj lahko privoščijo hrano, ne morejo si privoščiti najemnine, nimajo zdravstvene oskrbe in tudi, če imajo zdravstveno zavarovanje, še vedno morajo plačati na tisoče in tisoče dolarjev, še posebej, če dobijo kakšno diagnozo. Ni nobene varnosti, ameriška družba je najbolj medikalizirana na svetu, vsi so na antidepresivih. Hrana je gensko modificirana, polna pesticidov, tudi najdražja in najboljša organska hrana je zanič. Voda je onesnažena. Preprosto ni dober kraj za življenje. Super je, če imate milijarde ali več milijonov. Drugače pa je, če ste navadna delavska družina, potem se komaj prebijate.

Letos sta izšli dve knjigi. Ena je antologija, ki je nastala v Gazi, kjer sem delala z mladimi. Vodila sem delavnice pisanja in tako je nastala zbirka 18 zgodbic, ki so jih napisali mladi iz Gaze. Gre za čudovite kratke zgodbe, ki so združene v zbirko z naslovom Vsak trenutek je življenje: Gaza v času genocida. V samozaložbi sem izdala tudi otroško slikanico Palestina na Luni. Naslednje leto pa bo izšel nov roman.

Govori o stari Palestinki, ki živi v begunskem taborišču v Libanonu, ki je utrpela manjšo poškodbo glave, zaradi katere ima retrogradno amnezijo. Zadnja stvar, ki se je spominja, je, da je zapustila Palestino leta 1948. Verjame, da je še vedno najstnica, ki je ujeta v telesu 80-letnice. Ne ve, kdo so vsi ti ljudje okoli nje, ki trdijo, da so njena družina – njene hčerke, vnuki, pravnuki. Je zelo predrzen, smešen, brezbrižen lik in rada ima živali. Nekega dne prelisiči ostale in zbeži s svojim osličkom. To je zgodba o njenem popotovanju nazaj v Palestino z njenim osličkom.

Pravzaprav sem bila zelo presenečena, kako dobro se knjiga prodaja in kako zelo je brana. Tega nisem vedela in to me je prijetno presenetilo. Prav tako nisem vedela, da je Ervin (Hladnik Milharčič, op.a.) napisal spremno besedo za knjigo. Ko gre za prevode, nisem toliko vpletena v to, za to skrbi moja agentka, in redko izvem več podrobnosti. Res je bilo lepo srečati bralce tukaj, to je najbrž eden največjih privilegijev v mojem življenju, da kot pisateljica vidim, kako je še posebej ta knjiga zrastla v svetu in odšla v toliko domov, v različnih jezikih, in vstopila v toliko src. Zdi se kar magično. Včasih se zdi skoraj kot, ko rodiš otroka in ga vzgajaš, nato pa odraste in odide v svet in počne svoje stvari. Zdi se mi, da imajo ti liki zdaj svoje življenje in opravljajo vso to delo.

Velikokrat dobim podobna vprašanja, kaj si želim, da bralci odnesejo, da čutijo ... Nikoli ne želim bralcem povedati, kaj naj mislijo, nikoli jih ne želim prehitevati. Mislim, da je to narobe, ker mislim, da to pokvari naravno reakcijo posameznika. Po mojem mnenju je resnično življenje knjige tisto, ki ji ga dajo bralci in kako jo bralci interpretirajo. In posamezni bralci jo interpretirajo zelo drugače, ker vsak bralec prinese svoje lastno ozadje, svojo lastno prtljago, svoje pristranskosti in svoje dojemanje. In kot pisateljici mi je to zelo zanimivo, zato ne želim nikoli oblikovati ali vsiljevati svojih misli o tem. Bralci na nek način dopolnijo knjigo.