Tačka daruje: tudi psi in mačke lahko rešujejo življenja

Sedemletni beagle Bigi je marca letos med sprehodom nekaj pogoltnil, njegova lastnica Neja domneva, da je bil podganji strup, ki se zelo počasi razkraja. "Zgodilo se je na nedeljo, prvi znaki so se pokazali šele v sredo ali četrtek, pa še to samo tako, da je šepal. Ker je imel otečeno tačko, smo ga v petek peljali k veterinarju, ki mu je pregledal sklepe in ocenil, da je z jim vse v redu." 

A še istega dne je Bigi začel bruhati. Ni mogel več hoditi, niti jesti ali opravljati potrebe. "V ponedeljek smo ga zato še enkrat peljali k veterinarju, ki mu je vzel kri. Že v epruvetki se je videlo, da je čisto svetla, skoraj prozorna. Jasno je bilo, da zelo trpi," se spominja Neja. Popoldne je družina dobila telefonski klic, ki se ga najbrž boji vsak lastnik štirinožnega prijatelja. Veterinar, ki je pogledal rezultate krvne slike, jim je sporočil, da je strup psu že načel jetra in ledvice. "Samo še ležal je in plitko dihal, namesto solzic mu je iz oči tekla kri. Začeli smo se že poslavljati od njega. Veterinar je rekel, da obstajata samo dve možnosti – injekcija ali transfuzija."

Iz Radomelj so se odpravili v Ljubljano, k veterinarki Tini Roškar, ki jim je svetovala enako – Bigija lahko reši samo transfuzija, pa še to so njegove možnosti preživetja zgolj polovične. "Z možem sva razmišljala, kaj naj storiva – ali bi ga pustila vso noč tam samega ali se odločiva za injekcijo in sva ob njem, ko bo zaspal. Ampak vedela sva, da si bova potem očitala, da nisva dala vsega od sebe ..."

Odločila sta se za transfuzijo, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj Bigi danes veselo teka naokoli. "Uspelo je! Naslednje jutro so naju klicali s klinike, da se boljše počuti. Tisti dan je ostal na infuziji, naslednji dan smo ga peljali na infuzijo k lokalnemu veterinarju, dobil je še antibiotike in smo ga, potem ko je bil že čisto odpisan, povsem sestavili nazaj," je vesela. 

Kdo je bil donator krvi, Neja ni nikoli izvedela, a mu je za to izjemno hvaležna. Bigi ima, zahvaljujoč njemu in veterinarski ekipi, ki ga je oskrbela, pred seboj še vsaj enkrat toliko let. 

'Če rešujemo življenja, ni težko dati krvi za psa, ki to potrebuje'

Eden od lastnikov, katerih psi redno darujejo kri, je Dušan Weber, predsednik Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije. Poleg tega, da sta njegova labradorca Ares in Lili donatorja, imata tudi mednarodno licenco za iskanje pogrešanih v naravi. 

"Starejša Lili je bila med prvimi donatorji v Sloveniji. Začela sva pred osmimi ali devetimi leti, ko sva se odzvala na klic kolegice Tine in ji priskočila na pomoč, ko je potrebovala kri za neko operacijo. Ares, ki bo kmalu dopolnil šest let, pa je kri daroval že šestkrat," pove Weber. 

Če le lahko, se kot lastnik psa donatorja odzove takrat, ko ga potrebujejo, a ne pogosteje kot na osem mesecev, enkrat izjemoma na šest. "Takrat pripeljem kužka, vzamejo mu manjšo količino krvi, preverijo kompatibilnost in če je vse v redu, psa pobrijejo po vratu in mu iz vratne arterije vzamejo od 300 do 350 mililitrov krvi. Vse skupaj traja štiri ali pet minut," opiše. 

Da bi se Lili ali Ares potem, ko donirata kri, slabo počutila, Weber ni zaznal, jima pa potem kakšen teden privošči malo počitka od kondicijskih treningov in treningov iskanja. 

Na vprašanje, zakaj se je odločil, da bo pomagal na tak način, pa: "Če se gremo reševanje ljudi, potem res ni težko dati krvi za psa, ki to potrebuje." 

Tačka daruje: spletna baza pasjih in mačjih krvodajalcev 

Veterinarji v Sloveniji verjetno nikoli ne bodo imeli možnosti, da bi v nujnih zdravstvenih stanjih njihovih živalskih pacientov poklicali in naročili vrečko tipizirane krvi. Vzdrževanje krvnih bank je namreč precej drago in zahtevno. Tako se je doslej vsaka veterinarska organizacija trudila po svoje zagotoviti primerne krvodajalce, najprej med svojimi pacienti, nato so prišli na vrsto psi in mačke svojcev, znancev, prijateljev ter sledilcev na družbenih omrežjih. A včasih tudi to ni dovolj, klicanje in iskanje primernih kandidatov pa vzame tudi veliko dragocenega časa.

Tako se je med veterinarkami Tino Roškar, Metko Šimundić, Alenko Kropivšek in Darjo Pavlin porodila ideja, da ustvarijo enoten spletni portal pasjih in mačjih krvodajalcev, ki bo pokrival celotno ozemlje Slovenije – Tačka daruje. Projekt, ki ga je podprla Veterinarska zbornica Slovenije, je namenjen tako veterinarjem kot lastnikom psov in mačk. Med lastniki želijo širiti informacije o krvodajalstvu in transfuzijski medicini pri psih in mačkah, ter s tem pridobiti čim več primernih krvodajalcev, veterinarjem pa želijo s preglednostjo in možnostjo filtriranja darovalcev zagotoviti, da v nujnih primerih najdejo primernega krvodajalca v najkrajšem možnem času. Tako kot pri ljudeh je tudi tukaj pomembna brezkompromisna solidarnost in samo en cilj – pomagati drugemu v nesreči.

Primerov psov, ki se – tako kot Bigi – zastrupijo s podganjim strupom, je po besedah Roškarjeve precej. "Na vaseh je tega še več kot v mestih, saj ljudje niso toliko pozorni, kam odlagajo vabe. Transfuzija je potrebna tudi pri obolenjih, ki povzročajo razgradnjo rdečih krvničk, infekcijskih boleznih, tumorjih, pa tudi ob večjih izgubah krvi, do katerih pride pri prometnih nesrečah in večjih operacijah. Pogost pojav, ko je potrebna transfuzija, je na primer tumor na vranici – če poči ali če vzamemo ven celo vranico, pes izgubi veliko krvi, ki jo je treba nadomestiti. Takrat pokličemo lastnike iz baze, da pridejo in da njihov kuža daruje kri."

V njihovi ambulanti ob Celovški cesti imajo nekaj deset takšnih primerov letno. "Včasih se zgodi, da jih ves mesec ne potrebujemo, včasih pa moramo v istem tednu narediti dve ali tri transfuzije. Imamo tudi rezervne dajalce, kot so naši prijatelji iz Društva vodnikov reševalnih psov, ki so naša zlata rezerva in vemo, da se bodo zagotovo odzvali." 

Tudi psi in mačke imajo krvne skupine 

Eno najpogostejših vprašanj lastnikov potencialnih krvodajalcev je, ali imajo tudi psi in mačke krvne skupine. Odgovor je da! Pri psih so krvne skupine klasificirane v t. i. DEA sistemu ("Dog Erythrocyte Antigen"). Trenutno obstaja že več kot 12 različnih skupin, vendar je le nekaj od teh klinično pomembnih, od njih najbolj krvna skupina DEA 1.1. 

"Pse testiramo na eno krvno skupino in odkrivamo samo, ali so DEA 1.1 pozitivni ali negativni. To je skupina, ki povzroča največ reakcij, ko jih testiramo. Pri psih načeloma pri prvi transfuziji ni reakcij, je pa pomembno vedeti, da je treba pri vsaki naslednji transfuziji, če mine dlje časa, kljub krvnim skupinam narediti test kompatibilnosti," pojasnjuje Roškarjeva. Zanimivo je, da ima pes lahko na površini eritrocitov naenkrat prisotnih več različnih antigenov, torej ima več različnih krvnih skupin. 

Pes kot idealni krvodajalec mora biti dovolj težak (vsaj 20 do 25 kg), zdrav, v dobri kondiciji, priporočljiv je miren karakter, imeti mora tipizirano kri, biti mora redno cepljen in dobivati redno zaščito proti notranjim in zunanjim zajedavcem ter mora biti negativen na določene kužne bolezni (npr. na anaplazmozo, babeziozo, dirofilariozo). Roškarjeva ob tem pove, da kri sicer lahko daruje vsak pes, le da gre potem za manjšo količino. "Tudi moj domači kuža, ki ima 12 kilogramov, je že bil darovalec za dvokilogramskega kužka. Temu primerno vzamemo kri in teh psov ne vpisujemo v bazo, saj je načeloma merilo odvzete krvi ena vrečka, za kar pa mora biti pes malo večji." 

Psu lahko vzamejo največ 15 do 20 mililitrov krvi na kilogram telesne mase, najpogosteje na 3 do 4 tedne. Najlažje in najhitreje je, da kri jemljejo iz vene na vratu. Odvzem 450 mililitrov krvi pri večjem psu tipično traja manj kot 10 minut, pri čemer mora žival mirno ležati na boku. Odvzem krvi lahko poteka trikrat do štirikrat letno in ne pusti nikakršnih posledic na dajalcu, mu pa za kakšen dan odsvetujejo večjo fizično aktivnost. 

Mačka lahko izjemoma enkrat v življenju prejme pasjo kri 

Pri mačkah, na drugi strani, je sistem krvnih skupin zelo podoben človeškemu – imajo krvno skupino A, B in AB. Skupina O pri mačkah ne obstaja. Poleg AB krvnega sistema so v zadnjih letih odkrili še druge sisteme, npr. t. i. MIK sistem.

Redkeje kot pri psih, pa vendar tudi pri mačkah, se veterinarji občasno srečujejo s potrebo po transfuziji – bodisi zaradi slabokrvnosti (anemije), razpada krvi (hemolize) ali kroničnih bolezni, kot je kronična ledvična bolezen, okužba z virusom FeLV ali FIV ali pri močni infestaciji z bolhami. Izguba krvi zaradi poškodb in pri operacijah in zastrupitev s strupi za podgane so pri mačkah, za razliko od psov, bistveno redkejši vzroki za transfuzijo. Prav tako je pomemben vzrok za manjše število transfuzij pri mačkah dejstvo, da slabokrvnost prenašajo na splošno bolje kot psi in lahko povsem normalno funkcionirajo tudi pri hujših oblikah anemije.

"Kot zanimivost naj povem, da lahko mačka pri kakšnih hudih anemijah, slabokrvnostih izjemoma enkrat v življenju prejme tudi pasjo kri. Samo zato, da ji dovajamo rdeče celice in da ima dovolj prenosa kisika po telesu. Ni pa to praksa, ki bi jo redno delali. Če imamo možnost dobiti mačjega krvodajalca in je ta testiran, seveda raje uporabimo pravo mačjo kri," še pove Roškarjeva. 

Postopek odvzema krvi pri mački je nekoliko bolj zapleten. Večino mačk je treba sedirati, saj le redka mačka zdrži nepremično toliko časa, da ji lahko varno in kakovostno vzamejo eno enoto krvi.

Primerni krvodajalci so izključno notranje mačke, zdrave, brez kroničnih bolezni ali infekcij, primerne telesne mase (vsaj štiri kilograme). Biti mora redno cepljena in razglistena. Mački lahko naenkrat vzamejo nekoliko manj krvi kot psu, približno 10 mililitrov na kilogram telesne mase in vedno jemljejo iz vratne žile. 

Tudi vi lahko pomagate 

Ali so transfuzije uspešne ali ne, je odvisno od vsakega primera posebej in od bolezni, ki pesti našega ljubljenčka, še pravi Roškarjeva. Si pa želi, da bi imeli v bazi več krvodajalcev, zato poziva vse, ki bi želeli pomagati, naj to storijo. 

Obiščete lahko spletno stran Tačka daruje, kjer so na voljo vse potrebne informacije. "Potrebe po krvi so vedno in novi krvodajalci so vedno dobrodošli. Psi pa – potem ko dopolnijo osem let – ne morejo biti več donatorji, tako da jih začne primanjkovati. Če kdo ima kužka, ki ima več kot 20 kilogramov, ga torej zelo lepo vabimo, naj se nam pridruži," je zaključila.