Tavali po meglenem otoku, streljali na duhove, izgubili 300 mož in rušilca

Otok Kiska pripada Aleutskim otokom, ki predstavljajo naravno ločnico med Beringovim morjem in odprtim Tihim oceanom. Raztezajo se 1900 kilometrov od polotoka Aljaske proti Rusiji. So eden najbolj negostoljubnih krajev na svetu. Obsegajo več kot 300 majhnih otokov in številne aktivne vulkane. Vreme zaznamujejo pogosta megla, nizke temperature, hladno deževje, močni vetrovi in hladen ocean. Otoki se v povprečju 100 dni na leto nahajajo v popolni temi.

Japonci so otoka Kiska in Attu zasedli junija 1942. Izkazalo se je, da okupacija ni imela večjega pomena za potek operacij na Pacifiku, je pa zato imela precejšnjo simbolično vrednost. To je bil edini del Združenih držav Amerike, ki je bil med drugo svetovno vojno okupiran. Pritisk na vojaške odločevalce v Washingtonu je bil velik. Javnost je zahtevala osvoboditev ameriškega ozemlja, čeprav bi Američani Japonce na Aleutih lahko blokirali in "pozabili" do konca vojne.

Do pomladi 1943 je imel Attu garnizijo 2500 mož, Kiska pa okoli 6000. Na obeh otokih so Japonci zgradili mogočen obrambni sistem v notranjosti otoka. Oskrba je bila do začetka leta 1943 dobra, potem pa so začele nastajati težave v oskrbovalnih verigah zaradi ameriške pomorske blokade. Japonci so za oskrbo otokov uporabljali podmornice, ki so enotam prinesle hrano, gorivo in strelivo. 26. marca 1943 je japonska flota poskušala prebiti blokado, s čimer se je začela bitka za Komandorske otoke. Vendar je bil ves trud zaman. Japonski garniziji v Attuju in Kiski sta ostali odrezani.

V drugi polovici leta 1942 je ameriška vojska kopičila sile na območju poveljstva Aljaske. Do januarja 1943 je bilo več kot 90.000 vojakov pripravljenih za napotitev na Aleutske otoke. Prvi cilj je bil izkrcanje na otoku Amchitka, le 80 kilometrov oddaljenem od Kiske. Z Amchitke so ameriška letala lahko vsakodnevno bombardirala japonske garnizije. Od obeh zasedenih otokov se je poveljstvo ameriške vojske odločilo, da najprej začne ofenzivo na manjšem.

Nekaj manj kot 2500 japonskih vojakov v Attuju je pričakovalo napad. Ker so vedeli, da se soočajo z veliko močnejšim sovražnikom, so se umaknili v vnaprej zgrajene utrdbe v gorah v notranjosti. Ameriški vojaki so se 11. maja 1943 brez japonskega odpora izkrcali na obali Attuja. Toda to je bilo le zlovešče zatišje pred nevihto. V 19 dneh, kolikor je trajala bitka pri Attuju, so ameriški vojaki spoznali pravi pomen kodeksa bušido japonskih vojakov. Boj do zadnjega moža.

Za poveljnika japonskega 301. samostojnega pehotnega bataljona Jasujo Jamasakija predaja ni bila nikoli možnost. Niti 29. maja ne, ko so se on in njegovi možje, sestradani in izčrpani, znašli povsem obkoljeni. Namesto da bi položili orožje, je Jamasaki ukazal banzai - bojni klic. Napad je bil za Američane popolno presenečenje. Prvič so se srečali s smrtnonosnim zanosom nasprotnika. Japonci so se prebili globoko v ameriško zaledje, vendar so na koncu prav vsi padli.

Skupno je 2351 japonskih vojakov dalo življenje pri obrambi otoka Attu. Le 28 jih je preživelo. Operacija osvobajanja Attuja je bila udarec tudi za Američane - 3829 žrtev, od tega 549 ubitih. Za Američane je bila bitka na otoku prava groza. Boj na negostoljubnem terenu in v hladnem vremenu proti fanatičnemu sovražniku je krepko presegel strahove, ki so jih preganjali pred bitko.

Strah je lahko v nevarnih situacijah velik zaveznik človeka, često pa še večji sovražnik. Po bitki pri Attuju so ameriški vojaki težko pričakovali kaj drugega kot podobno grozo na drugem otoku. Še več, japonska garnizija na Kiski je bila več kot dvakrat večja kot tista na Attuju. S cmoki v grlu je 39.000 vojakov ameriškega 7. pehotnega polka in kanadske 13. kraljeve pehotne brigade odplulo proti Kiski.

Ocene so bile, da bo v bitki ubitih okrog 30 odstotkov vseh. 15. avgusta 1943 so Američani začeli izkrcavanje na zahodni obali Kiske. Dan kasneje so se Kanadčani izkrcali na severozahodnem delu otoka. Ves ta čas so jih iz zraka in morja krila letala in močno ladjevje. V operaciji je sodelovala cela flota stotih plovil. Samo prvi dan so na japonske položaje, ki so jih pred tem posneli iz zraka, odvrgli 330 ton bomb. Tudi 11. zračna armada je opravila svoj del naloge, saj je od sredine julija na Kisko odvrgla 424 ton bomb. Japonska obramba je obnemela.

Ko so se ameriške in kanadske čete izkrcale, nanje znova ni bil izstreljen niti en sam naboj. Zaradi slabega predvidevanja plimovanja so se desantna plovila nasukala na vulkanskih skalah. Če bi Japonci pričakali desant na obalnih položajih, bi bile ameriško-kanadske enote lahka tarča.

Američani so zasedli obalo. Prežemal jih je strah, izhaja iz zapisov udeležencev desanta. Japonci jih čakajo v hribih, enako kot na Attuju, so verjeli Američani. Z zvokom japonskega bojnega krika v mislih in strahom v srcih so se vojaki počasi premaknili v notranjost.

Dezorientirani zaradi goste megle so Američani povsod videli sovražnike. Drgetajoči so streljali ob najmanjšem zvoku. Proti njim so se usuli prvi streli. Prvi dan ofenzive je bilo ubitih enaindvajset vojakov. A Japonca niso videli. Ne živega ne mrtvega, čeprav so nekateri slišali krike japonskih vojakov. Naleteli so le na prijaznega psa in ostanke toplih riževih obrokov v japonskih bunkerjih.

16. avgusta so se Kanadčani izkrcali in premaknili v notranjost. Tudi oni so bili prestrašeni in nelagodni zaradi groznih vremenskih razmer na otoku. Tako kot njihovi ameriški tovariši so se tudi Kanadčani izkazali za preuranjene "pritiskalce" sprožilcev. Že prvi dan so naleteli na sovražnike. Začelo se je streljanje, ki se je končalo s štirimi ubitimi Kanadčani in 28 mrtvimi na drugi strani. Na njihovo žalost to niso bili Japonci, ampak Američani. Zaradi tesnobe in goste megle so zavezniki odprli ogenj drug na drugega, saj so mislili, da streljajo na Japonce.

V naslednjih dneh so ameriški in kanadski vojaki še naprej prečesavali otok, vendar Japoncev ni bilo nikjer. Število žrtev pa se je še naprej povečevalo. Bilo je še več primerov prijateljskega ognja, vendar je bila večina vojakov žrtev japonskih pasti in min. V noči s 17. na 18. avgust se je zgodila še ena katastrofa. Ameriški rušilec USS Abner Read (DD-526) je ob vplutju v improvizirano pristanišče na Kiski naletel na zablodelo japonsko morsko mino. Eksplozija je povzročila, da se je krma ladje odlomila, pri čemer je bilo ubitih 71 ljudi, ranjenih pa je bilo še 47 častnikov in mornarjev.

Minevali so dnevi in postalo je jasno, da Japoncev na otoku ni (več). 24. avgusta je bila Kiska razglašena za "varno". Toda kam je izginilo 6000 japonskih vojakov? Kljub vsakodnevnemu patruljiranju v zraku nad Kisko ameriška letala niso opazila, da so Japonci zapustili otok. Ti so namreč spoznali, da obramba otoka nima nikakršnega smisla. 28. julija so japonske križarke, rušilci in transportne ladje v samo enem dnevu pod okriljem goste megle pobrale celotno garnizijo in jo odpeljale na Kurilske otoke.

Evakuacija Japoncev sicer ni šla mimo oči in ušes Američanov. Obveščevalna služba ameriške vojske je poročala o zmanjšani aktivnosti na otoku po 28. juliju, vendar je poveljnik operacije, kontraadmiral Thomas C. Kinkaid, verjel, da gre le za prevaro in da Japonci čakajo v gorah. Resnica pa je bila, da so se zavezniki borili na praznem otoku. Med operacijo je umrlo 92 mož, 221 pa jih je bilo ranjenih. Zanimivo je tudi, da je na otoku svojo prvo bojno nalogo izpolnila Prva specialna enota - elitna enota specialnih sil, sestavljena iz ameriških in kanadskih komandosov. In to precej neslavno.

Na koncu sta se Attu in Kiska izkazala za dobro lekcijo za kasnejše operacije na južnopacifiških otokih. Operacijo je leta 1944 podrobno opisal častnik David Griffin v knjigi Prvi koraki do Tokia.