Med revolucionarnim Me 262 in črno označenimi trupli: 'Bolan sistem'

"Vsak dan se je naredilo 26 letalskih trupov in 26 parov kril," se podzemne hale v Gusnu spominja danes skoraj 99-letni Dušan Stefančič, ki je preživel šest zloglasnih nacističnih taborišč.

17 let je bil star, ko je končal v podzemnem rovu Gusna I., potem ko je že pred tem izkusil Dachau, Sainte Marie aux Mines in Natzweiller. Hala 12. "Moje osnovno delo je bilo, da sem sortiral dele za krila, kar sploh ni bilo tako preprosto, saj so v zabojih prišli v razsutem stanju," se spominja.

Delo je vseskozi potekalo pod grožnjo kazni in smrti. "Bog ne daj, da si zlomil sveder. Če se je dokončno zlomil, so te kaznovali s 25 udarci. Tako je enkrat nastradal prijatelj Zdravko, ki pa je potem potegnil genialno potezo. Ko je šel enkrat brusit svoj sveder, tistega, ki je brusil svedre, ni bilo na njegovem mestu. Seveda pa je bil tam predal, v katerem so bili svedri. In tako nam je Zdravko vsem "organiziral" svedre. Bi pa seveda žalostno končal, če bi ga pri tem odkrili."

Ko se je število zavezniških bombardiranj Nemčije med drugo svetovno vojno močno povečalo, sta SS in vojaška industrija začela še tesneje sodelovati. Posebej pomembna je postala proizvodnja lovskih letal. Potem ko je ameriško bombardiranje avgusta 1943 močno poškodovalo tovarne podjetja Messerschmitt v Regensburgu, je nacistični režim proizvodnjo začel seliti na razpršene lokacije in v podzemlje.

Ena ključnih novih lokacij je postal prav Gusen.

SS je prek svojega podjetja Deutsche Erd- und Steinwerke (DESt) sklenil dogovor z Messerschmittom. Sistem je bil preprost in brutalen. Messerschmitt je zagotavljal materiale, stroje, tehnično osebje in znanje, SS pa delovno silo taboriščnike.

Posel je bil dobičkonosen za obe strani. Nemška vojaška industrija je dobila skoraj neomejeno količino suženjske delovne sile, SS pa je dodatno povečal svoj vpliv in zaslužek v vojaški ekonomiji.

Že januarja 1944 so v Gusnu izdelovali trupe letal Me 109. Kasneje je proizvodnja postajala vse obsežnejša.

V istem času pa je Gusen postal pomemben tudi za proizvodnjo tehnološko revolucionarnega reaktivnega lovca Me 262. Prav ta projekt je dokončno spremenil Gusen.

V podzemnih tunelih naj bi delo do konca leta opravljalo okoli 4000 taboriščnikov in 400 civilistov. Do maja 1945 je bilo v teh podzemnih obratih izdelanih skoraj tisoč trupov letal Me 262.

Dušan Stefančič je bil eden od taboriščnikov, ki so delali v tem sistemu. Brez izbire. Z mislijo: "Zakaj, za vraga, moram biti tukaj in s svojim delom podaljševati vojno."

"Delovni tempo v Gusnu je bil sicer hud in ne glede na to, kaj se je dogajalo, je morala biti norma dosežena," pravi. "Če je bil letalski napad, se je zgodilo, da smo bili ure v zaklonišču, ampak vseeno je moralo biti narejeno vse, kar so načrtovali. V tem primeru so tekoče trakove še pospešili."

Takšni dnevi niso bili redkost."Nevarnost, da bomo bombardirani, je pretila ves čas. Od septembra pa do novega leta je bilo obdobje, ko so Američani vsak dan bombardirali Linz. Tam so bile železarne, kjer so delali tanke in to so neusmiljeno tolkli."

Če so po eni strani ujetniki vedeli, zakaj jih napadajo, niso vedeli marsičesa o letalih, ki so jih izdelovali. "Pred mojo delavnico je bilo prazno polje, kamor so nekoč privlekli nekaj trupov Messerschmidta 262. In ker so me zanimala letala, sem se pretihotapil tja in jih raziskoval. Sem pa šele po vojni izvedel, za kateri tip Messerschmidtovega letala je šlo."

Nekega aprilskega večera 1945 so jima nato z znancem in sotrpinom v Gusnu I. rekli - jutri gresta v Gusen 2. "Gusen 2 je bil strah in trepet. Tu in tam je namreč kdo od naših strokovnjakov za kakšno stvar – recimo za elektriko - šel tja in prišel nazaj ter nam povedal, kaj je videl. Iz Gusna 2 nisi odšel. Da je režim ščitil svoje skrivnosti, je bila pot iz Gusna 2 namreč samo ena – skozi dimnik."

Velik del proizvodnje letal Messerschmitt Me 262 je potekal v okviru Gusna II v Avstriji, predvsem v ogromnem podzemnem kompleksu s kodnim imenom Bergkristall-Esche II. Šlo je za enega najbolj obupanih poskusov nacistične Nemčije v zadnjih letih vojne, da bi s pomočjo tako imenovanega "čudežnega orožja" preobrnila potek vojne.

"V Gusen 2, ki je bil v neposredni bližini Gusna 1, so naju pospremili stražarji. Do tega trenutka sem že marsikaj doživel in videl, ampak, kar sem videl tukaj, me je pretreslo. Pred barako je bilo kot polena naloženih kakšnih 20 trupel. Vsako je imelo s črnilom napisano številko. Ko sva vstopila v barako, je bilo tudi tam nekaj trupel. Rekel sem si ... tole pa ne bo dobro."

In ni bilo. A treba je bilo na delo. "Nočno izmeno so postrojili pred nekakšnim kolodvoroma, kjer so na tračnicah stali predelani vagoni. Ko so nas prešteli in je bila izdana komanda, da se povzpnemo na vagone, se je začela divja bitka, kdo bo prvi prišel v vagon. Da si premagal tiste stopnice, si moral biti kar spreten in močan. Veliko jih je nastradalo in so se polomili." Kdor je bil nezmožen za delo, je bil mrtev.

Delal je na delovišču, kjer so dele pomakali v solno kopel. Shujšan in izčrpan. Hrana je bila celo za taboriščne razmere za kategorijo "bog se usmili". Takrat je bila namreč stiska režima že zelo očitna, da je primanjkovalo čisto vsega.

"Sem pa v Gusnu 2 doživel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Nekega dne smo šli na delo. Vreme je bilo neusmiljeno – dež, sodra, mraz ... In videl sem, kako je nasproti kolodvora stala večja skupina golih izmozganih ljudi. Tam so stali do smrti. Ko smo zjutraj prišli iz rova, so tam ležala samo še trupla, ki so jih potem pospravili."

Sam je imel srečo, v Gusnu II je naposled dočakal osvoboditev. 

Po osvoboditvi se je Stefančič posvetil študiju, zgradil mednarodno poslovno kariero. Taboriščna preteklost je ostala na stranskem tiru vse do upokojitve, ko je začel s pričevanji o svoji izkušnji. In razmislek o človeški naravi se je le še poglabljal. Tudi zanimanje za letala je ostalo v njem. Pa čeprav je bil kot otrok zelo razočaran, ko je videl prvo letalo, saj ni bilo tako robustno kot si je predstavljal.

Zlasti ga je zanimalo letalo, ki ga je sam "pomagal" izdelovati. Me 262 je bil za svoj čas velik tehnološki preskok. Nemci so ga poznali pod imenom Schwalbe – lastovka, v lovski različici, oziroma Sturmvogel – viharna ptica, v lovsko-bombniški različici. Šlo je za prvo operativno reaktivno lovsko letalo na svetu.

Razvoj se je začel že aprila 1939, torej še pred začetkom vojne. Prvič je poletel aprila 1941, sprva še s klasičnim batnim motorjem, prvi uspešen reaktivni polet pa je izvedel julija 1942.

Njegova glavna prednost je bila hitrost. Me 262 je dosegal več kot 850 kilometrov na uro, približno 150 kilometrov na uro več kot najhitrejši zavezniški lovci na evropskem bojišču. Ko je bil enkrat v zraku, ga je bilo zelo težko prestreči. Bil je hitrejši in težje oborožen od vseh zavezniških lovcev tistega časa.

Oborožen je bil s štirimi 30-milimetrskimi topovi MK 108, ki so bili posebej nevarni za težke bombnike. Kasnejše različice so lahko nosile tudi nevodene rakete R4M pod krili; že eden ali dva zadetka sta lahko sestrelila tudi zelo trpežen bombnik B-17.

A Me 262 ni bil brez slabosti. Njegovi motorji Junkers Jumo 004 so bili tehnično napredni, a nezanesljivi. Zaradi pomanjkanja kakovostnih strateških materialov so morali Nemci uporabljati slabše kovine, zato je bila življenjska doba motorjev zelo kratka. Motorji so bili občutljivi tudi na prehitre premike ročice za plin; če je pilot prehitro dodal moč, je lahko prišlo do ugašanja motorja.

Letalo je bilo zato posebej ranljivo pri vzletu in pristanku, ko reaktivni motorji še niso dajali dovolj potiska, pospeševanje pa je bilo počasno. Zavezniki so to hitro ugotovili in Me 262 napadali predvsem na tleh, na letališčih ali med pristajanjem in vzletanjem.

Me 262 je imel tudi težave pri klasičnem zračnem boju. Bil je tako hiter, da so imeli piloti pri napadu na bombnike zelo malo časa za merjenje in streljanje. Pri napadu od zadaj je bila relativna hitrost še vedno tako velika, da je imel pilot pogosto le nekaj sekund za strel. Zato so Nemci razvili posebne taktike napada: približanje od zadaj in z višine, plitek spust skozi spremljevalne lovce, nato kratek napad na bombnike.

Kljub pomanjkljivostim je Me 262 jasno pokazal prihodnost vojaškega letalstva. Nemške raziskave aerodinamike, motorjev in zasnove letala so vplivale tudi na razvoj kasnejših letal, kot sta ameriški F-86 Sabre in sovjetski MiG-15.

A vojne ni mogel več spremeniti. V operativno uporabo pri Luftwaffe je prišel šele sredi leta 1944, ko je bila vojna za Nemčijo že strateško izgubljena.

Prišel je prepozno, v premajhnem številu, z nezanesljivimi motorji in v času, ko je Nemčiji že primanjkovalo goriva, usposobljenih pilotov in varnih letališč.

Tehnološko je bil izjemen. Strateško pa prepozen.

Vseeno velja za enega od viškov nemške vojne industrije, ki ni nastala po naključju. Po prvi svetovni vojni Nemčija ni bila samo poražena država, ampak zares ponižana. In prav iz tega ponižanja se je začel rojevati sistem, ki bo kasneje poganjal enega najbolj smrtonosnih industrijskih strojev v zgodovini.

"Danes se ogromno govori o likih druge svetovne vojne, veliko premalo pa o dejanskih okoliščinah in vzrokih, ki so ustvarili podlago za te ljudi," razmišlja Stefančič. "Pošteno moramo povedati, da so podlago pripravili zmagovalci prve svetovne vojne."

Povojna pogodba je Nemčijo gospodarsko in psihološko zlomila. Država je morala plačevati ogromne odškodnine, ljudje so živeli v revščini, brezposelnost je eksplodirala, inflacija je uničevala prihranke. Nekdaj mogočna država je postala družba jeznih ljudi.

"Ko si čisto na psu, verjameš prvemu, ki obljublja boljše čase," pravi Stefančič. "In seveda so Hitlerju veselo vzklikali Heil', ko je obljubil preporod države."

Nemčija je tako po vojni postala država, ki je iskala rešitev, krivca in obljubo ponovnega vzpona. In ravno tukaj se začne vprašanje, ki ga je skoraj nemogoče enostavno odgovoriti: je industrija začela poganjati vojno ali je vojna ustvarila industrijo?

Hitler je že leta 1936 v tajnem dokumentu o štiriletnem načrtu zahteval, da mora biti nemško gospodarstvo pripravljeno na vojno v štirih letih. Nacistični režim je začel sistematično militarizirati gospodarstvo, razvijati orožarsko industrijo in graditi vojaško infrastrukturo. Toda v začetku sistem sploh ni bil tako učinkovit, kot se pogosto zdi danes. Med vojsko, državo in industrijo so potekali stalni spori, proizvodnja ni bila centralizirana, civilna ekonomija pa je dolgo delovala skoraj normalno naprej.

Vendar je imela Nemčija nekaj, česar številne druge države niso imele izjemno razvito industrijsko osnovo, vrhunske inženirje in ogromna podjetja, ki so v militarizaciji hitro prepoznala svojo priložnost.

"Prav tako je lahko gradila na osnovi tehnoloških rešitev, ki jih je bilo dovoljeno razvijati v okviru povojnega dogovora. Na primer na področju letalstva je bilo tako izjemno razvito jadralno letalstvo, ki je državi tudi prineslo ogromno število izurjenih pilotov. Podobno se je dogajalo v pomorstvu in kopenski industriji, kjer so se iz poljedelskih traktorjev razvili tanki."

"Ne smemo pozabiti niti, da je ta nov ustvarjeni vojaški stroj imel možnosti urjenja v španski državljanski vojni, pa tudi, da je imela nacistična Nemčija v zakupu sovjetska vadišča."

"Industrija je rešila problem brezposelnosti," pravi Stefančič. "Ljudje so naenkrat delali s polno paro. Ampak delali so za vojsko."

In tukaj se je začel nevaren krog. Več ko je industrija proizvajala, bolj je sistem potreboval vojno. Militarizacija gospodarstva je sprva začela sama ustvarjati potrebo po nadaljnji ekspanziji konflikta.

Nacistična Nemčija je bila zato hkrati ideološki in gospodarski projekt. Ni šlo samo za propagando, rasizem ali Hitlerjeve govore. Šlo je tudi za ogromno industrijsko mašinerijo.

Ker Nemčija ni imela dovolj lastnih virov za dolgotrajno vojno, je začela brutalno izkoriščati okupirana območja. Posebej vzhodno Evropo in Sovjetsko zvezo. Niso plenili samo hrane, strojev in nafte. Potrebovali so predvsem ljudi.

Do konca leta 1944 je v nemškem gospodarstvu delalo več kot 7,5 milijona tujih in prisilnih delavcev. Brez njih nemška vojna industrija praktično ne bi mogla več delovati.

Koncentracijska taborišča so se zato postopoma spremenila v del industrijskega sistema. Če so v taboriščih kot je bil Auschwitz ljudi uničili v plinskih celicah, so jih tu, preden so izčrpani umrli, izkoristili do smrti. Sistem je bil brutalen in učinkovit.

Nemčija je proti koncu druge svetovne vojne postala paradoks civilizacije. Po eni strani je sistem razpadal, mesta so gorela, milijoni ljudi so umirali, taborišča so delovala s polno močjo. Po drugi strani pa je isti sistem proizvajal tehnološke presežke, ki so bili desetletja pred svojim časom. Prav v tem protislovju se skriva ena najbolj srhljivih lekcij 20. stoletja: tehnološki napredek sam po sebi ni nikakršno zagotovilo civiliziranosti. Včasih je ravno obratno. Največji tehnološki preboji lahko nastanejo znotraj popolnega moralnega zloma. Ali pa prav zaradi njega.

Nacistična Nemčija je bila v tem smislu izjemen primer. Bila je država filozofov, inženirjev, kemikov, arhitektov in industrijskih gigantov. Hkrati pa tudi država medicinskih eksperimentov in industrijsko organiziranega pobijanja ljudi. Ti dve plati nista obstajali ločeno. Bili sta del istega sistema.

Ko danes človek bere tehnične podatke o Me 262, skoraj pozabi, v kakšnem svetu je nastajal. Medtem ko je Evropa razpadala, je nemška industrija razvijala prihodnost vojskovanja. Pa ne po naključju. Nacistični sistem je tehnološki razvoj razumel kot instrument moči. Inženir ni bil moralna figura. Bil je orodje države. Znanost ni bila več prostor etike, ampak prostor učinkovitosti. Pomembno ni bilo, ali je nekaj dobro. Pomembno je bilo, ali deluje.

To je bistvo modernih totalitarnih sistemov. Ne uničujejo znanosti, gospodarstva ali tehnologije. Vse to si podredijo.

Nemška vojaška industrija je bila zato neverjetno učinkovita. Krupp, Thyssen, Messerschmitt, Heinkel, Junkers, Dornier, Focke-Wulf – med temi podjetji je potekala brutalna konkurenca. Tehnološki razvoj je postal nacionalna religija.

Ko danes govorimo o nacistični vojni industriji, se pogosto ustvarja precej poenostavljena slika, kot da so bila velika nemška podjetja zgolj prisiljena sodelovati z režimom. Resnica je precej bolj neprijetna.

Velik del nemške industrije ni bil samo pasivni izvrševalec ukazov države. Mnoga podjetja so v nacistični militarizaciji videla ogromno poslovno priložnost.

Zelo pomembno je razumeti, da mnogi med njimi niso nujno postali fanatični nacisti. Toda sistemu so se hitro prilagodili, ker jim je prinašal rast, stabilnost, dobiček in tehnološki razvoj.

Prav zato je nacistična vojna ekonomija tako pomembna zgodovinska lekcija. Sistem ni deloval samo zaradi ideoloških fanatikov. Deloval je tudi zaradi tehnokratov, menedžerjev, inženirjev in industrialcev, ki so v njem videli korist.

In tukaj pridemo do najbolj nevarnega dela zgodbe. Enačba na koncu ne razlikuje med obrambo in genocidom.

To je lekcija, ki jo je Stefančič razumel zelo zgodaj. Videl je, kako lahko vrhunski inženiring obstaja vzporedno s popolno dehumanizacijo. Kako lahko ljudje izdelujejo revolucionarna letala, zvečer pa mirno hodijo mimo trupel izčrpanih taboriščnikov.

Ko danes gledamo razvoj umetne inteligence, dronov, avtonomnega orožja in digitalnega nadzora, se zato vrača isto vprašanje kot takrat:

Kaj se zgodi, ko tehnološki razvoj prehiti moralni razvoj družbe?

Stefančič opozorja, da se vojne spreminjajo, človek pa mnogo manj. Če se je prva svetovna vojna začela z dvokrilci in končala z batnimi lovci, se je druga začela s klasičnimi letali in končala z reaktivnimi motorji. Danes vstopamo v obdobje dronov, algoritmov in umetne inteligence. Toda osnovni problem ostaja isti.

Tehnologija sama po sebi ne preprečuje barbarstva. Ga pa praviloma naredi učinkovitejšega.

Zdaj se vojskovanje premika v smer, kjer človeku drugega človeka sploh ne bo več treba pogledati v oči.

Prva svetovna vojna je bila še brutalno fizična vojna teles. Jarki. Blato. Bajoneti. Neposredni stik. Druga svetovna vojna je že uvedla več distance, danes pa se vojna vse bolj seli na zaslone, v komandne centre, v satelitske sisteme, v algoritme, v umetno inteligenco.

Operater drona sedi tisoče kilometrov stran od človeka, ki ga ubije. Raketa je programirana vnaprej. Sistem sam izbira tarčo. In prav tukaj Stefančič vidi nekaj nevarnega: tehnologija zmanjšuje fizično razdaljo do smrti, hkrati pa povečuje psihološko razdaljo do odgovornosti. Človek vedno težje čuti posledico.

Meni pa, da še vedno velja, da vojn nikoli ne odloča samo orožje. "Človeški faktor," pravi. "In diplomacija."

Me 262 je za nacistično propagando predstavljal dokaz, da je nemška tehnologija še vedno superiorna. Prav zato je režim v razvoj reaktivnih letal vlagal skoraj fanatično energijo. Me 262 je postal del širše obsesije z idejo, da bo tehnološki preboj nadomestil strateške napake in realnost vojne. In prav zato je Me 262 danes veliko več kot samo pomembno letalo v zgodovini letalstva. Je simbol civilizacije, ki je verjela, da lahko tehnična genialnost prehiti posledice lastnega barbarstva. Motila se je.

Stefančič večkrat poudari, da je Nemčija vojno postopoma izgubila tudi zato, ker je odprla preveč front in podcenila pomen dolgotrajnega izčrpavanja. Industrijska genialnost ni mogla več rešiti sistema, ki je bil preobremenjen z lastnimi ambicijami.

In ravno zato je primerjava s sedanjostjo nujna. Danes svet znova verjame v "odločilno tehnologijo": umetno inteligenco, avtonomne drone, hipersonične rakete, digitalni nadzor, kibernetsko vojskovanje. A na koncu je vojna vedno ista tragedija.

"To je bolan sistem. To je zelo sprevrženo," pravi Stefančič. A ne govori le o nacizmu, temveč o tem, kako daleč lahko pride človek, ko sistem dovolj dolgo oblikuje njegovo razmišljanje. Ko se izrazi uničevalni nagon.

Ali misli, da je to v vsakem človeku? "Ja.Če dobi pravilno vzgojo ja. In vse se da prevzgojiti."

Morda je to danes najbolj strašljiv del zgodbe koncentracijskih taborišč - v času, ko odhajajo zadnji, ki so na lastni koži izkusili grozo nacizma, ko plinske celice in krematoriji postajajo ne več del pričevanja, ampak podobe zgodovinskih knjig. Dejstvo, da človek zelo hitro postane nekaj drugega, če sistem dovolj dolgo nagrajuje poslušnost in kaznuje dvom.

Zgodovina pozna veliko primerov. Med drugim janičarje. "Otroka vzameš družini. Ga ločiš od sveta, ki ga pozna. Ga naučiš nove lojalnosti. Nove identitete. Nove resnice. In čez čas sistem ne potrebuje več prisile. Človek začne sam verjeti."

Prav zato totalitarni sistemi nikoli niso obsedeni samo z orožjem. Obsedeni so z vzgojo, usmerjanjem misli. Z mladimi. Z idejo pripadnosti. S tem, da človek začne sistem doživljati kot nekaj moralnega.

Ne gre si zatiskati oči in vztrajati, da so največje grozote druge svetovne vojne ustvarili samo fanatiki ali psihopati. Običajni ljudje so se postopoma naučili, na koga morajo nehati gledati kot človeka. "Še dojenček bi te prijavil, če bi te videl," pravi Stefančič, ko govoriva o tem, zakaj je bilo malo poskusov in še manj uspešnih pobegov iz taborišč.

"In ne, danes nismo nič bolj imuni na ponovitve. Imamo pa tehnologijo, ki lahko optimizira gospodarstvo, razvoj ali algoritem smrti. Morale pač ne. In prav zato postane nevarno v trenutku, ko človek začne verjeti, da lahko tehnologija nadomesti njegovo vest."