Turizem med vinogradi: kjer vino ni le pijača, pač pa način življenja

Turistične kmetije postajajo vse pomembnejši del turistične ponudbe v Sloveniji. Po podatkih ministrstva je pri nas skoraj 1500 turističnih kmetij z dopolnilno dejavnostjo, njihovo število pa od leta 2022 raste. Med njimi je 789 nastanitvenih, 523 izletniških, 121 vinotočev in 42 osmic. Kot poudarja predsednica Združenja turističnih kmetij Slovenije Slavica Grobelnik, gre za obliko turizma, ki je še posebej pomembna na podeželju: "Njihova prednost je, da gostom nudijo pristen stik z naravo, ljudmi in lokalno hrano."

Eden najbolj prepoznavnih simbolov teh kmetij je cviček – dolenjski vinski posebnež, ki ga domačini ne razumejo le kot vino, temveč kot zgodbo kraja.

Zgodba o cvičku se na Matjaževi domačiji na Pahi nad Otočcem ne začne v kozarcu, pač pa pred 160 let staro hišo, ki so jo obnovili v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Ker so ohranili njeno prvotno podobo – od lesenih sten do slamnate strehe in starega pohištva, med katerim izstopa skrinja iz leta 1850 s skrivnim predalom – je uvrščena v evropsko mrežo "Hiše s tradicijo".

Družina Pavlin – gospodar Matjaž, njegova žena Marta in hčerka Ana, nekdanja cvičkova princesa in vinska kraljica – goste pričaka v narodni noši in z dobrodošlico, nato pa jih skozi zgodbo in degustacijo popelje v svet tradicije.

"O cvičku morate vedeti tri stvari," svojim gostom pove gospodar Matjaž. "Je edino vino v Evropi z do 10 odstotki alkohola, cuvée rdečih in belih sort, kar je tudi zelo redko, poleg tega je to vino z zelo malo žvepla, kar pomeni, da nas drugi dan po njem manj boli glava. Njegova edina slabost je, da ni za staranje – če ga ne prodamo v enem ali dveh letih, ga moramo sami spiti," se pošali.

Na domačiji pridelujejo okoli 15 vrst vina, svojo ponudbo pa dopolnjujejo z domačimi dobrotami, kot so ajdov kruh z orehi, pehtranova potica in belokranjska pogača. Doživetje svojih gostov nadgradijo tudi z možnostjo, da si ti sami zmešajo svojo steklenico "cviček to go". Pri tem se vpišejo v posebno knjigo, iz katere je razvidno, da je v zadnjih treh letih to storilo že več kot 2000 ljudi iz 57 različnih držav.

Le kilometer stran v vinskih goricah Grčevja Pavlinovi oddajajo tudi tri tradicionalne zidanice, stare med 150 in 200 let, in en hram. Prav turizem v zidanicah v zadnjih letih postaja ena bolj prepoznavnih oblik bivanja v vinogradih, saj gostom ponuja mir, krasne razglede in stik z naravo. Žal je na Dolenjskem in v Posavju od več kot 16.000 zidanic za oddajanje urejenih le okoli 50, saj številne še čakajo na ustrezno legalizacijo.

Na vinogradniško-izletniški kmetiji Colnar v Lešnici pod Trško goro cviček pridelujejo na sodobnejši način – kot lahek, svež in sadno aromatičen vsakdanji spremljevalec. "Pridelava se je v zadnjih 30 letih spremenila in cviček danes ni več vino samo za špricer, pač pa vino, v katerem lahko dejansko uživaš," pove Janez Colnar mlajši.

Njihove družinske korenine segajo v leto 1408, pri čemer ohranjajo tradicijo, da je vsak prvi sin poimenovan Janez – najmlajši je tako že deveti po vrsti. Od leta 2000 so povsem predani vinogradništvu, velik preskok pa so naredili leta 2022, ko so zgradili novo sodobno vinsko klet z lastnim laboratorijem, ki omogoča natančen nadzor kakovosti vina – od trgatve do stekleničenja.

Na petih parcelah obdelujejo okoli 90.000 trt. Vinogradi ležijo na strmih legah, kjer strojna obdelava pogosto ni mogoča, zato večino dela še vedno opravijo ročno. Letno pridelajo okoli 150.000 steklenic vina, od katerih jih 97 odstotkov prodajo na domačem trgu. Njihova ponudba sega od penin do zorjenih vin v lesenih sodih, pri čemer ostajajo zvesti načelu – kakovost pred količino.

Colnarjevi se v zadnjih letih usmerjajo tudi v tako imenovano pametno kmetijstvo. Z analizo tal, satelitskimi podatki in natančnim načrtovanjem gnojenja in škropljenja skušajo izboljšati pridelek in hkrati zmanjšati vpliv na okolje. Kljub sodobni tehnologiji pa ostajajo zvesti načelu trajnosti – izkoriščajo vse surovine, od grozdnih pečk, iz katerih nastajajo olje in moka, do komposta, ki ga vračajo v vinograde.

Če Pavlinovi poudarjajo dediščino in zgodbo, pa Colnarjevi temu dodajajo tehnologijo – oba pristopa kažeta, kako se tradicija in sodobnost v vinogradništvu vse bolj prepletata.

A turizem na kmetijah se ne ustavi pri vinu. Vedno bolj gre za celostna doživetja, ki vključujejo kulinariko, dediščino in aktivno preživljanje časa na podeželju. Na kmetiji Jakljevič na Grabrovcu pod cerkvico sv. Urbana vinogradniško tradicijo ohranjajo že desetletja. Njeni začetki segajo v leto 1937, ko so zasadili prve trte laškega rizlinga.

Turizem je zaživel leta 2004, ko sta gospodarja Tanja in Anton kmetijo iz govedoreje in vinogradništva preusmerila v gostinsko ponudbo. Danes gostom ne ponujajo le nastanitev, temveč celostno izkušnjo podeželja. Belokranjsko pogačo, na primer, si obiskovalci lahko spečejo kar sami.

Pri Jakljevičih obdelujejo okoli 8.500 trsov, predvsem laškega rizlinga in modre frankinje, in letno pridelajo približno 10.000 litrov vina. Svojo ponudbo dopolnjujejo z domačo kulinariko – od zelenjave z vrta do tradicionalnih belokranjskih jedi. Gostom radi odprejo tudi vinsko klet iz leta 1927, kjer jim ob degustaciji predstavijo družinsko zgodbo.

Največje priznanje za naše delo je vračanje gostov, pove gospodar Anton. "Gostje iz Goriških brd se letos k nam vračajo že osemnajsto leto! Pri nas je tako lepo, ampak vedno si nekaj pustijo za naslednjič," je ponosen. To potrjuje, da takšna doživetja na gostih res puščajo trajen vtis.

Gostje se radi vračajo tudi na kmetijo ob izviru Krupe, ki jo že 30 let vodita Danica in Vilko Cerjanec ob pomoči hčerk Snežke in Zvončice. Posebno vrednost ji daje izjemna lokacija, ki privablja pohodnike, kolesarje in ljubitelje narave. Raziskujejo lahko urejene poti, bližnje znamenitosti ali pa se preprosto prepustijo miru belokranjske pokrajine.

Pri Cerjančevih gostje ne spoznavajo le kulinarike, ki temelji na sezonskih in lokalnih sestavinah, temveč tudi kulturno dediščino Bele krajine. V ta namen so tudi oni zgradili tradicionalno belokranjsko hišo, v kateri predstavljajo stare običaje, vezenine in način življenja nekoč. Obiskovalci lahko spoznajo tudi izdelke iz lana in značilne motive belokranjskega vezenja.

Njihov koncept ostaja zvest "babičini kuhinji" – tako v jedeh kot v postrežbi. So skoraj samooskrbni, redijo ovce in perutnino, imajo vinograde ter lastna vina in sokove. Svojo ponudbo gostom dopolnjujejo z dodatnimi doživetji – od delavnic priprave belokranjske pogače do sprostitvenih storitev, kot je fizioterapija.

Takšna doživetja niso naključna, so odgovor na vse večje zanimanje gostov za avtentičnost – za stik z ljudmi, prostorom in zgodbami, ki jih drugje ne morejo doživeti. Tako pri Jakljevičih kot pri Cerjančevih gre torej za več kot le gostoljubje – gre za vključevanje obiskovalca v življenje kmetije.

Da vse te zgodbe lahko postanejo uspešne, pa morajo družine premagati veliko izzivov. Med največjimi so pomanjkanje delovne sile, časovna obremenjenost, finančna zahtevnost in zapletena birokracija.

"Kmetijstvo je stalno izpostavljeno tveganjem – od vremenskih ujm do administrativnih ovir," pove Damjan Vrtin iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto. Prepričan je, da bi morali kmetje več časa nameniti pridelavi, ne papirjem, saj zaradi teh njihov pridelek ni nič boljši.

Na območju Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto, ki pokriva Dolenjsko, Posavje in Belo krajino, po njegovih besedah deluje več kot 8.100 kmetij s povprečno velikostjo 7,4 hektarja. V zadnjih sedmih letih se je število kmetij z dopolnilno dejavnostjo povečalo za 14 odstotkov, število različnih dejavnosti na njih pa za kar 37 odstotkov.

Takšna rast kaže, da turizem za mnoge ni več le priložnost, ampak nuja – način, kako si zagotoviti večjo stabilnost in prihodnost kmetije.

Eden od odgovorov na takšne izzive je tudi diverzifikacija. Na ekološki turistični kmetiji Mlinar, ki v Rožnem dolu pri Semiču živi že dve desetletji, so poleg govedoreje razvili ribogojništvo. Vzrejajo postrvi šarenke in iz njih pripravljajo fileje, namaze in druge izdelke za neposredno prodajo.

"Jeseni kupimo mladice, jih vzgajamo čez zimo in pomlad, nato jih prodamo ali predelamo," pojasni Denis Plut. Letno pridelajo kar tono namaza iz dimljenih postrvi.

Ribogojništvo družini predstavlja pomemben del prihodka, a tudi veliko tveganje, saj je zelo občutljivo na pomanjkanje kisika ali izpade elektrike. Prav zato so investirali v sodobne sisteme za dovajanje kisika, ki izboljšujejo pogoje za rast rib.

Ko sta z ženo Veroniko leta 2013 od Denisovih staršev Milana in Biserke prevzela kmetijo, sta jo postopoma posodobila in razširila. Na kmetiji zdaj delata dve generaciji, turizem pa živi vse leto. "Delamo cel teden, za vikend pa še malo bolj," realnost oriše Denis, Veronika, katere prva ljubezen je sicer veterina, pa doda: "Delo v turizmu je naporno tako za posameznika kot za celo družino. Ob vsaki bolniški odsotnosti smo v negotovosti, ampak to delo delamo s srcem in smo kot družina zelo povezani. V tem je ključ."

Sprejemajo dnevne goste, večinoma domače. Imajo skupinske sobe, želijo pa si še dodatnih spalnih kapacitet. Prav slednje jim otežujejo zapleteni birokratski postopki – na dovoljenje namreč čakajo že dolgih deset let.

Podeželski turizem pa se lahko razvija tudi v bolj butični smeri. Takšen primer je Resort Village Majer na Krasincu pri Metliki, kjer sta Polona in Duško Hlebec na ruševinah nekdanjega dvorca ustvarila sodoben turistični kompleks. Ohranila sta masivne kamnite zidove in lesene tramove, kljub mednarodnemu imenu pa je na vsakem kotičku moč zaznati prepoznavno srce Bele krajine. Apartmaji in suite v njem so namenjeni gostom, ki iščejo mir, naravo in zasebnost. Trenutno sprejmejo do 40 gostov, kmalu pa bodo ponudbo razširili še z osmimi glamping hiškami, savno in jakuzijem, zunanjim bazenom ter degustacijskim prostorom z vinsko kletjo.

Njihova kulinarika temelji na domačih sestavinah s kmetije Hlebec v Boginji vasi, kjer v ekološkem sadovnjaku pridelujejo sadje za marmelade in sokove, sodelujejo pa tudi z lokalnimi ponudniki. Kot pravita Polona in Duško, želita gostom ponuditi "domačnost v vsakem grižljaju".

Na tem posestvu gostje sicer nimajo stika s kmetijo, lahko pa kljub temu doživijo posebno izkušnjo – od butične nastanitve do interaktivnih delavnic, kot sta peka belokranjske pogače in izdelava pisanic, ki jih potem lahko vzamejo domov za spomin.

Dolenjska in Bela krajina za mnoge turiste, sploh domače, ostajata neodkriti. Prav v tem pa leži njuna prednost. Turizem na teh kmetijah ne temelji na množičnosti, temveč na zgodbah – o vinu, ljudeh in prostoru. Na doživetjih, kjer gost ne ostane le opazovalec, ampak postane del vsakdana. In prav zato se mnogi med vinograde, zidanice in domače kuhinje znova in znova vračajo.