'Največja nevarnost umetne inteligence je, da nadomesti človeški odnos'

Na letošnjem izboru za učitelja leta 2026 v okviru iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem! je največ glasov prejela Mojca Volkar Trobevšek, ki že 11 let osnovnošolce poučuje slovenščino. V učiteljski poklic je vstopila po letih dela na področju pisanja, dokumentarnega filma in turizma, danes pa poučuje na Osnovni šoli Stranje, kjer v ospredje svojega dela postavlja odnose, pristnost in kritično mišljenje. Z mlado učiteljico smo se srečali v njenem domačem kraju, Kamniku. 

Mislim, da bolj ko bomo spustili umetno inteligenco v šolo oziroma saj bo sama prišla, bolj bo potreben dober učitelj. Učitelj je tisti, ki bo moral otrokom razložit uporabo teh orodij. Samo upam, da nas ne bodo otroci prehiteli v tem. Ker tako hitro, kot se danes razvija umetna inteligenca, pa toliko denarja, kot je vanjo vloženega – milijarde in milijarde – mislim, da ni možnosti, da bi mi temu ušli. To je že v šolah in otroci že uporabljajo ChatGPT in podobne jezikovne modele, in jaz mislim da več kot bo tega, bolj bo potreben dober učitelj. Otroke je treba naučiti kritičnega mišljenja, da bodo znali ločiti zrnje od plev. Upam, da bomo še vedno vzeli knjigo v roke preverili kakšen podatek.

Ja, zagotovo. Že svetovni splet, tam gor je pač vse. Če nekaj 'poguglamo', lahko še vedno pridemo do izvornega dokumenta, ni toliko interpretacije. Če pa uporabljamo recimo ChatGPT, ta pa je še zelo netočen. Še vedno producira zelo veliko nesmislov in že odrasli zdaj temu preveč zaupamo. Ogromno ljudi se poslužuje umetne inteligence tudi za pisanje besedil, ki smo jih včasih še na roke pisali, npr. govorov, voščil ipd.

Ja, zaenkrat še. V roke dobim zelo popoln izdelek in ta popolnost je v šoli zelo vidna, ker otroci seveda niso popolni in ne razmišljajo popolno. Tako da med nekim učenčevim spisom ali pa spisom ChatGPT-ja je seveda velika razlika. Zaznam tudi angleško skladnjo, ki je zelo drugačna od slovenske, ker jezikovni modeli pač bazirajo na angleškem jeziku. Pri uporabi plačljivih jezikovnih modelov pa že težje zaznaš razliko. Ampak na srečo, ali nesrečo učencev, je neplačljivi ChatGPT, ki ga uporabljamo v šolah, ker plačljivega pač nimamo, zelo nenatančen in zelo po svoje interpretira stvari. Zavedam se, da otroci to uporabljajo. Ampak se mi zdi, da lahko to tudi uporabimo za učenje. Če jim dam neko nalogo, pa vem, da bodo uporabljali ChatGPT, jim lahko že na začetku povem: Ja, lahko ga uporabljate, vendar pričakujem da boste stvari tudi preverili. Jim dam tudi seznam literature recimo in rečem: Dobro, seminarsko narediš, ampak zraven moraš še to preveriti. Se pravi, ChatGPT je lahko orodje, pomagalo, tako kot danes vsi uporabljamo Google in Google maps, in si ne predstavljamo več življenja brez tega. Ampak dokler bo orodje, bo to v redu. Moramo jih naučiti, da je to orodje. Ko pa bo enkrat ChatGPT nadomestil odnose, ko se bodo začeli z njim pogovarjati, namesto s prijateljem, sošolcem ali pa s starši doma, to bo pa potem problem. In to se po malem že dogaja.

Poslušam razne strokovnjake, ki o tem govorijo. To je zelo vabljivo. Človek, ki nima močnih socialnih povezav, ki nima družabnega življenja, ki je osamljen, hitro zapade v to skušnjavo. Otroci pa še toliko bolj, če so radovedni, če jih zanima, kako to gre. In ti jezikovni modeli zelo hitro potem zaznajo, kaj je nam všeč, kaj nam dogaja in zelo hitro so odzivni na naša zanimanja. Lahko postanejo idealna družba, ker jih lahko izklopimo, kadar nam paše.

Jaz ne ocenjujem spisov, ki jih otroci pišejo doma. Pri mojih urah se zelo veliko piše, ne samo za ocene. Jaz zelo spodbujam pisanje na roko, ker je to še vedno osnova, in tudi branje v šoli. V šoli je treba narediti, kolikor je možno. Prelagati na starše in na učence, da bodo doma delali, to so utvare. Verjetno ne bodo in zato učenci vse izdelke, ki jih ocenim, naredijo, spišejo v šoli. Tudi domačih branj ne ocenjujem, ker vem, da so pogledali na Google in vem, da jim je ChatGPT napisal tiste obnove. Zato tudi poskušam pouk zastaviti tako, da je problemski. Da se ne ukvarjamo več samo z nekim reproduciranjem informacij, ampak da o njih debatiramo. Ker informacij je danes povsod dovolj – učitelj je pa tisti, ki mora otroka voditi pri tem, da bo znal izbrati pravo informacijo. S tem imamo še učitelji včasih težave.

Enajst let že učim. Študirala sem slovenščino in primerjalno književnost in v času študija pravzaprav nisem razmišljala o tem, da bi bila učiteljica. Za razliko od nekaterih kolegov, ki so to vedeli že v srednji šoli. Po duši sem ustvarjalka in počnem še ogromno stvari. Že od nekdaj sem rada pisala in brala, zato sem svojo poklicno pot začela kot scenaristka dokumentarnih filmov, kot tekstopiska, in sem se ogromno ukvarjala z zgodbami. Poleg tega sem veliko učila smučati, vodila ljudi po hribih, in se ukvarjala s športnim turizmom. Takrat sem v tem uživala. Sama sebi se v mladih letih nisem zdela zrela in kompetentna za učiteljski poklic, ker sem od nekdaj zelo cenila dobre učitelje. Ko pa sem postala mama in se ustalila, sem začela drugače gledati na to. Takrat sem se odločila, da bom šla poučevat in to je bilo v času, ko je bilo najmanj možnosti za učiteljsko službo. Bil je nek začaran krog – brez strokovnega izpita nisi mogel dobiti službe, strokovnega izpita pa nisi mogel delati, če nisi imel prakse oziroma ur v šoli. Imela sem srečo, da me je vzela ravnateljica bližnje šole in sem začela najprej delati v podaljšanem bivanju. Bilo je zelo naporno, ker sem dopoldne tudi poučevala slovenščino. Res sem si blazno želela učit samo slovenščino. To je bila taka gromozanska želja, za katero sem si potem prizadevala tri leta. Ko pa sem končno dobila službo za nedoločen čas, sem bila najsrečnejša učiteljica na svetu. V javni sektor sem prišla z neko svežino, pa z neko drugo izkušnjo. Kajti pred tem sem bila samozaposlena in sem kot prekarka vedela, kako težko je priti do normalnega zaslužka.

Več poklicev je zame sanjskih. Če bi še vedno živela samo od pisanja, ne bi imela nič proti. V bistvu počnem toliko različnih stvari, da se mi zdi multipraktičnost v življenju oz. mnogovrstnost mojega dela - sanjska. To, da dopoldne poučujem, zvečer pa vodim literarni večer ali pa ustvarjam nov scenarij, novo zgodbo. Učiteljski poklic je pa zelo zelo lep. Se mi zdi, da mi nobena druga stvar, ki jo počnem, ne da toliko nazaj, kot ravno ta poklic. Odziv učencev, staršev, kolegov, okolice, kjer delujem, je večinoma res lep. Če si rojen za ta poklic, če imaš dar, je skoraj nemogoče, da ne bi tega opravljal, ker je tako močno in te potegne. To je klic. Mislim, da se je tudi meni to zgodilo.

V tem času, ko sem bila samozaposlena, sem malo izgubila stik z literaturo, ker sem podnevi in ponoči delala ali pa iskala delo. Želela sem se spet ukvarjati z literaturo, z interpretacijo, s tem, da bi nekomu o teh stvareh pripovedovala, da bi delila svojo ljubezen do umetnosti. Privlačilo me je to, da delaš z besedilom, da imaš zraven radovedne ali pa manj radovedne mlade ljudi, ki so skoraj nepopisan list in jih za nekaj navdušiš. Mogoče sem se malo tudi naveličala tega prekarstva, zato ker je bilo res zelo težko. In potem se mi je zdela ta urejena služba na neki točki idealna zame, mlado mamico. Poklic profesorice slovenščine lepo združuje moj pedagoški dar in navdušenje nad umetnostjo.

Moram reči, da so se že v teh enajstih letih, odkar jaz poučujem, stvari zelo spremenile. Otroci sami se niso tako zelo spremenili, kot se je spremenila naša realnost. Svet je vedno bolj digitalen, naša telesa so pa še vedno analogna oziroma fizična, ne morejo slediti razvoju tako hitro. Otroci so zdaj v nekih svojih svetovih, z vseh strani bombardirani z informacijami, podobami, primerjajo se med sabo. Ves čas imajo vzdražene možgane z aplikacijami in zelo težko se skoncentrirajo, težko držijo fokus in nekateri so zelo hiperaktivni, drugi pa apatični. Jaz sicer nisem imela nikoli težav z vzpostavljanjem stika. Dar za poučevanje, pedagoški eros, žal imaš ali pa ga nimaš. In če ga imaš, je vse lažje. Na neki točki sem se zavedala, da jaz to imam in to je tudi botrovalo k temu, da sem se odločila za ta poklic. Če gre nekdo poučevat, ki tega nima in se pri tem res neizmerno trudi, je to zelo zelo težek in naporen poklic, morda najtežji poklic na svetu. Če si po naravi pedagog, je vse lažje. Čeprav je kljub temu treba veliko delati, veliko vlagati.

Z avtoriteto nisem imela nikoli težav. Učitelj mora biti zrel človek, postavljen, mora vedeti, kaj hoče. In če imaš kot učitelj, kot človek, vzpostavljen notranji red, da so ti jasne stvari: zakaj si tam, kaj je tvoja naloga, zakaj to počneš, potem to učenci enostavno začutijo. Ne znam drugače povedati. Vzpostavi se nek odnos, nek stik na osebni ravni. Danes ni več avtoritete učitelja same po sebi. Danes je treba vzpostaviti osebno avtoriteto in če tega učitelj ni sposoben, je v razredu zelo težko.

Jaz mislim, da je v naši deželi ogromno dobrih učiteljev, ki delujejo vsak na nek svoj način. Naziv je seveda zelo lepo priznanje in sem vesela, da sem ga prejela, ampak najboljšega učitelja ne moremo izbrati, lahko pa izberemo glasnika, predstavnika, ki izstopa s svojim žarom. Moj pristop je seveda moj. Jaz zagovarjam to, da je treba najprej s človekom vzpostavit stik, ne glede na to, ali je to moj učenec, novinarka ali sosed. Kot učiteljica moram biti strokovna. To je sigurno prva stvar – tam sem zato, da jih nekaj naučim. Pri tem je zelo pomembna sproščenost. To, da sploh stečejo misli, da učenci začutijo, da so varni, da so dobrodošli, da ni nič narobe, če rečejo kaj napačnega, da ne razmišljajo narobe. In srčnost, da je učitelj v prvi vrsti človek, ki je dobronameren. Jaz temu rečem štirje S-ji: sproščenost, srčnost, stik in strokovnost. Učitelj je tisti, ki ustvari okolje, kjer se učenec počuti sprejetega in kompetentnega. Da jih ne zatremo že od začetka. Seveda so si zelo različni, imajo različne težave, različne darove, tudi posebne potrebe. Nekaterim je treba pomagati, drugi so nadpovprečno obdarjeni s talenti, ampak z vsakim učencem je treba vzpostaviti stik. Najprej z učencem, potem so pa tukaj še starši. Tudi to je zelo pomembno. Učitelji včasih pozabljamo, da s tem, ko delamo z otrokom, na nek način vstopamo v njihovo družino. Otrok tudi doma po navadi govori, kako je bilo v šoli. Meje – preveč blizu, preveč domače, preveč osebno – pa vseeno ne smemo prestopiti. Učitelj je navsezadnje tudi uradna oseba in tega se moramo zavedati, ker nas tudi to rešuje v primerih, ko pridejo ljudje z odvetniki v šolo. Učitelj, ki je avtonomen, ki je strokoven, ki ve, kaj dela, za katerim vodstvo stoji – se nima česa bati.

O, takih trenutkov je bilo ogromno. Zelo močno doživljam stvari in sem velikokrat ganjena. Veliko je takih trenutkov, še posebej takrat, ko kakšen učenec pride in reče kaj lepega. Ali pa, ko ušpičijo kaj takega, da je prisrčno. Ali pa ob prelomnicah, ko se devetošolci poslavljajo, recimo. Ali ko kakšnemu učencu uspe tudi z mojo pomočjo doseči nekaj, kar je bilo prej čisto nemogoče. Imela sem par takih primerov, ki so bili na tem, da ne bodo izdelali razreda in sem potem ubrala drugačen način, se jim posvetila in jih spremila k uspehu. Ko je sodelovanje z učencem, s starši, s kolegi zelo dobro in uspešno, ni lepšega občutka. Ali pa, ko vidim ustvarjalnost otrok, česa vsega so sposobni, ali pa mogoče, kako drugače razmišljajo kot mi odrasli. Nekateri razmišljajo čisto out of the box, imajo popolnoma nekonvencionalne ideje. Takrat si rečem: Evo, to je pa res lepo.

Ja, vedno več je stisk. Vedno več je otrok, ki ne zmorejo. Tukaj bi lahko vzroke iskali vsepovsod – v družbi, v primarnih družinah, v naših odnosih ... Najprej je verjetno to, da so danes mnoge družine zelo odtujene. Veliko je ljudi, ki preživijo več časa na telefonu kot z otrokom. Jaz vedno zagovarjam otroka, vedno pravim, da dajmo poiskati vzroke v skupnosti, družinski in širši. Če otrok nima tiste pozornosti, ki mu pripada, potem se znajde v stiski, seveda. In tukaj se potem začnejo vsi problemi. Otrok samo reagira na tisto, kar doživlja – ali je to doma ali v šoli. Če bo nek otrok upornik, ali pa da bo na tih način sporočal, da nekaj ni v redu – z motnjami hranjenja, s samopoškodovanjem, s tveganimi izzivi – je to samo znak, da nekaj ne deluje, da je nekaj treba popraviti oziroma da se je treba vprašati, kje smo ga mi odrasli polomili. Zato, ker noben otrok sam od sebe ali pa iz čiste zlobe ne bo delal teh stvari. Stiske so nekaj, kar je v pedagoškem poklicu zelo težko, ker učitelji enostavno nismo izurjeni za takšne situacije. Zelo težko pomagamo. Lahko nastavimo ramo, lahko poslušamo, lahko predamo naprej svetovalni delavki, specialnim pedagogom, ampak potem se pa začne delo naprej z družino, kjer vstopajo zunanje institucije. Učitelji smo navadno tista prva fronta, kjer se stvari začnejo lomit. Se pravi, otroci ne zmorejo več v šoli, imajo slabe ocene, so vedenjsko problematični, imajo čustvene težave ... In to mi velikokrat prvi opazimo. Zelo velikokrat recimo v družinah nimajo pojma, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Učitelju je pa to jasno, ker ga drugače gleda. Ker ne gleda tega skozi prizmo družinskih odnosov. Tako da, tega je veliko tudi na podeželju, morda manj kot v mestih, ampak danes so vsi otroci v bistvu pred istim izzivom, in tudi starši.

Jaz imam srečo, da učim slovenščino, kjer imamo tudi veliko književnosti. Priznam, da vsako priložnost, ki se pojavi, namenim pogovaru. V šoli je premalo pogovora, premalo dialoga. Učenje podatkov na pamet, to bo treba preživeti. To ni več potrebno za današnji svet. Prav je, da smo izobraženi, tudi kakšno pesem se je dobro naučiti na pamet, ampak manjka nam predvsem socialnih veščin, poznavanje samega sebe, telesa, čustev, odzivov, odnosov. Takšne vsebine poskušam vpeljati v svoj pouk. To se da delati na zelo različne načine. Ni nujno, da pri slovnici uporabljamo neke brezvezne povedi pa stavke, na tablo lahko dam vsebinsko zanimive primere. Zadnjič smo imeli eno situacijo, nekaj se je zgodilo na šoli, kar ni bilo primerno, neko neprimerno vedenje, in jaz sem celo tablo popisala s to vsebino. Učili smo se sicer odvisnike, ampak vsi odvisniki so bili na to temo. In seveda so si otroci zapomnili tudi odvisnike, ampak še bolj jim je pa odmevala tista vsebina.

Menim, da mora biti učitelj pristen. Če prideš z masko v razred in se pretvarjaš, da si nekdo, ki nisi, učenci to v delčku sekunde zaznajo in bodo vse naredili, da ti to masko snamejo. Zato je boljše, da odreagiraš pristno, ampak obvladano. Se pravi, da sam sebe toliko poznaš, da veš, katere so tvoje šibke točke. Moja šibka točka je, da zelo težko zdržim z apatičnostjo, nezainteresiranostjo učencev. Če imam razred, ki je apatičen, me to res vznemiri. In to jim tudi povem, od potem naprej potem iščemo rešitve. Zdi se mi, da učitelj, ki sam sebe pozna, ki dela na sebi, ki je zrela osebnost, točno ve, koliko lahko sebe pokaže. Tudi kadar imam slab dan, kadar mi ne gre, kadar sem slabe volje, imam skrbi, jim to povem. Rečem: Draga moja mularija, danes sem pa res tečna, vam že zdaj povem in dajmo se vsi potrudit, da bo vseeno ura uspela. Jaz se bom potrudila, ampak ne bom pa tako recimo pogovorljiva ali pa zabavna kot sem ponavadi. In potem tudi oni lažje pristopijo in se odprejo, ko vidijo, da je učitelj navsezadnje res samo človek, da ima slabe in dobre dneve. Da nam je dovoljeno, da smo takšni, in ni treba, da smo uniformirani v neka čustva, ki so primerna za šolski prostor.

Absolutno, to se mi je danes štirikrat zgodilo. Zagovarjam odprt odnos, pogovor, da smo si blizu, ampak z nekimi jasnimi mejami. Učitelj je še vedno avtoriteta. In učitelj je tisti, ki bo povedal, kako bo potekala ura. Učenci vedno poskušajo uro zrušiti, njim je najboljše, da se samo pogovarjamo. Ampak učitelj mora vedeti, kaj je prioriteta. Seveda pogovor, ampak tudi snov. V razredih, kjer smo si blizu, s tem ni težav. Vnaprej jim povem, da se bomo zdaj štiri ure učili priredja in bo dolgčas. Priznam, ne znam poučevati vsega tako, da ne bo nobenemu dolgčas, in bomo pač potrpeli. Ker tudi v življenju, v vsakdanji rutini imamo pač dneve, ki so brezvezni, ko nam je dolgčas, ampak ravno iz tega dolgčasa pridejo potem najboljše ideje.

Učenci jo s pridom uporabljajo. Ravno danes sem govorila z devetošolci, z mojimi učenci, ki so mi razlagali, kako so se poskušali naučiti za preverjanje znanja, ko smo brali Cankarjeve črtice Moje življenje. Jaz jih nisem nič opozarjala, ne uporabljat Googla, ne uporabljat če ChatGPT-ja. Jaz sem jim samo rekla: preberite knjigo. Pogoj, da boš dobro znal, je, da boš prebral knjigo. Seveda je marsikdo ni in so si pomagali z umetno inteligenco. Potem ko smo preverjali znanje, so ugotovili, da nimajo pojma in da tudi ChatGPT nima pojma. Ker ChatGPT ne pozna Cankarja tako, kot ga mi, če ga preberemo. On samo nekaj interpretira, nekaj naklada, nekaj povezuje iz vseh tistih besedil, ki jih je našel na spletu. Tako so sami prišli do tega, da ni v redu, da jim pri tem tehnologija ne more pomagati, da je vseeno treba prebrati knjigo. Učenčev prvi vzgib je to, da bo seveda vzel pripomoček, da si bo pomagal. Tega je zdaj zelo veliko, ampak to je še vedno osnovna šola. Tukaj se vsa ocenjevanja pišejo v šoli, vse projekte naredimo praktično znotraj šolskih sten. Večji problem je po mojem potem v srednji šoli in na fakulteti.

Največjo nevarnost vidim v tem, da jim umetna inteligenca nadomesti človeški odnos. Če bo kdo zaradi umetne inteligence prišel do boljše ocene, verjetno ne bo konec sveta. Če bo pa kdo zamenjal pristne človeške odnose s klepetanjem s UI, potem je pa to problem, to pa ni v redu. Predvsem mislim, da je treba tako odrasle kot otroke izobraziti o tem. Mi vsi premalo vemo o tem. Umetna inteligenca je zdaj že praktično povsod in mi o tem ne vemo skoraj nič. Tudi učence bi morali mi popeljati na to pot. Zdaj se pa lahko zgodi, da bo ravno obratno, da bodo učenci in dijaki prej vedeli več o umetni inteligenci kot učitelji in profesorji. Zdi se mi, da je to prvič v zgodovini, da so oni v nekih veščinah tako zelo naprej kot mi, da znajo s tem boljše ravnat kot mi.

Zagotovo cela ta digitalna revolucija in tehnologija vplivata na našo ustvarjalnost. Saj vidite, kako je že pri odraslem človeku. Če ne znamo odložiti telefona, ne bomo nič pametnega ustvarili tisti dan, ne bomo brali knjige, ne bomo ustvarili okolja, kjer bi se lahko tudi naši otroci in bližnji počutili sprejete. Glavno gibalo človeka je to, da ustvarja. Seveda lahko ustvarjaš tudi s pomočjo umetne inteligence in s tehnologijami, ampak tudi za takšno ustvarjalnost potrebuješ mir, tišino, odsotnost dražljajev. Prekomerna uporaba zaslonov nam utruja možgane. To govorim čisto iz lastne izkušnje, ker med pisanjem in ustvarjanjem potrebujem ogromno miru. Ne samo pred družinskimi člani :),tudi pred lastnim pametnim telefonom. Človek se bo prilagodil in bo s pomočjo tehnologije še marsikaj ustvaril. Saj je v bistvu ustvaril tudi tehnologijo.

Da bi ohranili zdrave možgane, učence spodbujam k pisanju, risanju, branju in jih opazujem, kako pri tem začnejo uživati. Zaenkrat se mi zdi, da še imajo to sposobnost, jo pa z leti izgubljajo. Starejši, kot so, več, kot so na telefonih in družbenih omrežjih in na igricah, manj sami delujejo v to smer, manj ustvarjajo. Pri tem jih moramo podpirati in jih v to usmerjati odrasli.

Predvsem s tem, da bi čimprej dobili v šole predmet računalništvo in informatika. Mislim, da z naslednjim šolskim letom prihaja v sedmi razred ura računalništva. To je prva stvar. To je pogoj za to, da bodo naši otroci sploh vedeli, kaj se dogaja. Da bodo to slišali od strokovnjaka. Druga stvar je to, da učence učimo kritično razmišljat. Zelo pomembno je, da bodo znali ločevati med resničnim in neresničnim, med realnim in virtualnim. To je že za nas odrasle velik zalogaj. Za razvojem aplikacij in družbenih omrežij stoji cela plejada vrhunskih strokovnjakov, ki imajo človeško psiho naštudirano in zato se preživljanju časa s telefonom v roki težko upremo. Spet smo pri odnosih, varnem družinskem in šolskem okolju; če je otrok ljubljen, torej trden v sebi in ima privzgojene vrednote, kot so zdrav način življenja, dobri odnosi, ljubezen do kulture in športa itd., bo težje zapadel v pasti digitalnega okolja. Vzgoja se začne v družini. Šola lahko korigira nekatere stvari, ne more pa ustvarjati primarne socializacije.

Dva vrhunca sta. Prvi je december/januar, takrat se končuje prvo ocenjevalno obdobje, drugi je pa maj/junij. Tukaj se mi zdi, da bi se morali tudi učitelji malo posipati s pepelom, z mano vred. Vsako leto načrtujemo, da ne bi prišlo do te zgostitve ocenjevanj, pa velikokrat vseeno pride. Tukaj gre za povsem praktičen razlog, ne za zlonamernost učiteljev ali popolno zgrešenost našega šolskega sistema: snovi, ki ni predelana, ni preverjana in ni utrjena, ne moreš in ne smeš ocenjevati. Tako pač je: dvakrat na leto pridemo do točke, ko neko količino snovi utrdimo in smo pripravljeni na ocenjevanje. Morda bi morali bolj sproti ocenjevati, ampak je to težko, ker enostavno ne moremo tako hitro toliko snovi predelati, usvojiti, utrditi, preveriti. Z novim pravilnikom o ocenjevanju, kjer se je minimalno število ocen znižalo, možnosti za delno ustno ocenjevanje, ki smo ga poznale naše generacije, pa ni, se odpira še večje polje za zgoščeno ocenjevanje. Morda bomo morali učitelji, starši in učenci v glavah narediti preklop, da se vsega pač ne da oceniti in da je morda dovolj, da preverjamo. Cilj je, da učenci znajo, in če ne pričakujejo ocene, se ne naučijo. Takšna je žal realnost.

Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je to, da se danes učenci učijo zelo kampanjsko. Tudi odrasli smo zelo kampanjski. Veliko ljudi nima neke rutine, vsakodnevne discipline. Otrokom in mladini se ogromno dogaja tudi izven šole; dejavnosti, šport, umetnost ... in potem ni več časa v dnevu, da bi se sproti učili. Kampanjski pristop do učenja povzroči stisko. Če bi se učenci februarja vprašali, česa ne znam, se usedli dol in se začeli učiti, potem bi bilo maja lažje. K temu jih sicer učitelji vseskozi spodbujamo, ampak mnogi tega ne udejanjajo. Zaradi hitrosti življenja učiteljev, učencev in staršev se zaciklamo v krog večne ocenjevalne naglice. Vsak bi moral pri sebi še kakšno stvar razčistiti. Jaz si želim, da bi v šole prišlo več sprotnega učenja in da bi bili tudi učitelji podprti s strani sistema, s pravilniki in zakoni, da bi lahko te stvari lažje udejanjali.

Ne vem, kje naj začnem – ali pri pričakovanjih ali pri količini. Obojega je preveč. Dejstvo je, da so naši učni načrti preobloženi. Naši najstniki se učijo takšne podrobnosti, da če bi vas zdaj vprašala par vprašanj iz različnih predmetov, ne verjamem, da bi poznali odgovor. Verjetno se tudi še niste učili tega, kar se oni zdaj učijo. Tudi jaz se nisem. Druga stvar so pa pričakovanja. Vsi imamo velika pričakovanja: starši do svojih otrok, učitelji do svojih učencev in otroci sami do sebe. Danes je za marsikoga trojka tako slaba ocena, da povzroči solze in jok in vik in krik. Čeprav je ocena dobro še vedno – dobra. A danes vsi stremimo k odličnosti, žal pa tudi k popolnosti, kar ni isto. Perfekcionizem je slaba navad, lahko uničujoča, ker človeka izčrpava. Morali bi se vprašati, kaj je res pomembno za naše otroke, ne da jih zasipamo z vsem ves čas in ob tem pričakujemo, da bodo v vsem odlični. Sistem tako narejen, da otroci, učenci od sedmega do devetega razreda, zbirajo točke za vpis v srednjo šolo. Otrok, ki nima zelo dobrih ocen, se na srednjo šolo z omejenim vpisom sploh ne more vpisati, pa če ga še tako veseli. Tukaj bi izpostavila predvsem fante, oni so že po naravi drugačni kot deklice. Deklice so bolj pogosto pridne, se učijo, se zavedajo tega, da se morajo učiti. Fantje so pa v tej starosti od 11 do 15 let popolnoma drugačni, težko sedijo in sledijo. Razganja jih, fizično se ne morejo umiriti. To je dejstvo. Ne bom posploševala, da je pri vseh tako, ampak med dečki in deklicami so razlike, jaz jih opažam. Fantje se težje pripravijo do tega, da bodo nekaj žrtvovali za to, da bodo imeli dobre ocene. Druge stvari imajo v glavi. In potem deklice oziroma ta pridni učenci lažje pridejo do točk za vpis. Talentirane fante brez zadostnega števila vpisnih točk pa pamet sreča šele čez nekaj let :) Vsako leto srečam vsaj ducat takšnih primerov.

V diagnozo izgorelosti se ne bi spuščala, ker nisem strokovnjak. Opažam pa, da so otroci apatični, utrujeni in da marsikakšen otrok nima niti energije več, da bi se upiral, kar je njihova naravna dolžnost, da se v najstniških letih upirajo avtoritetam, staršem. Jaz mislim, da je to njihov odziv ravno na to, kar sem prej omenila – na naš perfekcionizem, na našo storilnostno naravnanost. Enostavno se s tem odmikom upirajo odraslemu svetu, ki hoče od njih vse in še več. Verjetno tudi kakšen izgori, zagotovo, ampak mene bolj skrbi ta njihova apatičnost. Ker otroke je treba poslušati, nekaj nam sporočajo. To, da je 14-letnik popolnoma nezainteresiran, da ga nič ne zanima, da ni radoveden – to ni normalno. To je zelo zgovoren simptom.

Če bi lahko, bi učencem odvzela ta pritisk, o katerem govoriva: da morajo biti najboljši, popolni, da se od njih pričakuje, da bodo na vseh področjih odlični. Naslednja stvar, ki bi jo uvedla, je pa, da bi se vsaj v osnovnih šolah učili več za življenje. Uvedla bi predmet, poseben čas, namenjen spoznavanju socialnih veščin, odnosov, zgradbi človekove psihe, spoznavanju čustev, tehnik sproščanja itd. Sodobni človek brez teh znanj ne bo mogel več normalno funkcionirati.

Okno je vedno odprto, zato da imamo svež zrak.

Jaz mislim, da mora biti učilnica prepišna. Dobesedno in metaforično. Učilnica je prostor, kjer se srečujejo ideje, kjer misli letijo sem in tja, kjer je možnost, da vedno pride nekaj novega noter, kjer vsak pride s svojo zgodbo in te zgodbe morajo krožiti. To se mi zdi zelo pomembno. Pri meni je tako nenapisano pravilo, da če ima kdo kakšno dobro zgodbo, ali pa če jo imam jaz, da jo je dovoljeno povedati v vseh primerih, v vsakih okoliščinah, razen mogoče med testom ne. Ko vstopim v razred, vsi vstanejo. Ne samo pri meni, na naši šoli je to že skoraj pravilo. S tem prekinemo odmor in začnemo druženje, učno uro. Prekinemo z vsem tistim, kar je bilo prej in telesno pokažemo, da se bo nekaj novega začelo. Včasih jih tudi sprostim, imamo tudi kakšne sprostitvene vaje, malo dihamo, zapremo oči, se razgibamo. Ta prekinitev prejšnjega, da pride nekaj novega, se zgodi na telesni ravni, potem pa še v glavah. Je pa to tudi nek obojestranski izraz spoštovanja. Oni vstanejo, ker mene spoštujejo, jaz pa vstanem, ker njih. Mogoče tega ni več po vseh šolah, je pa dobrodošlo. In še nekaj – nimamo zvonca. Naravno začutim, kdaj je konec ure, učitelji imamo 45 minut vtisnjenih v podzavest (smeh).

Če želi razrednik vzgojno ukrepati, je treba voditi zelo podrobno papirologijo. Kaj vse je danes treba napisati, razložiti in poročati, da lahko nekega otroka vzgojno opomniš, da mu daš opomin ... Seveda jaz sprejemam to, da učitelji imamo nekaj dela s papirji, ampak včasih so ti papirji nesmiselni. Kadar je neka stvar smiselna, bomo to naredili. Mogoče ne z veseljem, ampak ker je potrebno. Kadar je pa nesmiselna in se od nas zahteva večkrat ista stvar, samo na drugačen način, kadar sadimo rožice, namesto da bi se resno pogovarjali, takrat pa ta birokracija izčrpava in včasih pripelje tudi do izgorelosti.

Odvisno od okolja. Na podeželju še zaznavam neke ostanke a priori spoštljivosti do učiteljskega poklica. Tako kot so v starih časih spoštovali župnika, zdravnika, župana. Bi pa rekla, da je danes avtoriteta učitelja neka osebna avtoriteta, se pravi avtoriteta, ki si jo zgradi učitelj sam. V to mora veliko vlagati in ne obstaja več to, da bi nekoga spoštovali samo zato, ker ima pač učiteljski naziv. Mislim, da imajo tudi vsi ostali poklici danes isto usodo. Ker enostavno vsi o vsem vse vedo, vsi so hodili v šolo in se vsi na to spoznajo. Kakor danes lahko že s pomočjo spleta in umetne inteligence vsi brskamo po diagnozah in smo bolj pametni kot zdravniki.

Izhajala bom ravno iz tega, kar sem sedaj povedala. Starši so vsi hodili v šolo in veliko staršev še vedno gleda na učitelja svojih otrok tako, kot je gledal na svojega učitelja. In velikokrat se zgodi, da je imel ta starš zelo zoprno učiteljico za slovenščino in to se nekako prenese. Ta občutek, mogoče celo travma, da je tudi učiteljica mojega otroka zoprna, sploh pri tistih, ki se jim je šola zelo zamerila. Zdi se mi, da danes starši zelo veliko vstopajo v šolo, ker bi radi zaščitili svoje otroke, ker jim seveda želijo najboljše. Ampak to velikokrat počnejo tudi iz nezaupanja. Se pravi, zelo veliko je slabe volje, kritizerstva, bolj ali manj anonimnih komentarjev na družbenih omrežjih. Zelo veliko se razpravlja o tem, kako učitelji nimamo pojma, kako zdravniki nimajo pojma, kako pravniki nimajo pojma ... In s temi vsemi informacijami potem prihajajo starši v šolo. Ampak jaz mislim, da ni vse tako slabo. S starši načeloma nimam slabih izkušenj. Lahko rečem, da so v 98 odstotkih ti odnosi zelo lepi. S starši se je treba pogovarjati, noben starš ne želi slabo svojemu otroku in če vidi, da je učitelj dobronameren, bo zelo hitro tudi na njegovi strani. Tukaj imamo učitelji eno veliko odgovornost, da znamo komunicirati s starši in da je to tudi ena od veščin, ki jo moramo usvojiti. Marsikakšen učitelj tega nima sam po sebi, zato mora prevzeti odgovornost in se te veščine naučiti, ker je to velik in pomemben del našega poklica.

Tukaj bi vrnila vprašanje: Ali odrasli danes še beremo? Rezultati raziskav bralne pismenosti in na sploh branja so za moje pojme grozljivi. Danes je zelo težko najti odraslega človeka, ki prebere več kot 10 knjig na leto, skoraj polovica odraslih prebivalcev Slovenije ne prebere niti ene same knjige! Tako kažejo raziskave. Odrasli smo otrokom zgled in če nas otroci ves čas videvajo s telefoni v rokah, verjetno ne bodo v roke vzeli knjige. Tukaj ima šola veliko vlogo, nima pa edine. Starš je prvi zgled. Seveda jaz lahko navdušujem. Učitelji slovenščine smo tukaj zagotovo prvi, ki imamo to nalogo in dolžnost. Ampak učitelj slovenščine bo zelo težko premaknil nekega otroka, v katerega družini branje ni vrednota. Jaz jih poskušam na najrazličnejše načine motivirati, da bi brali. Mi beremo skupaj, beremo na glas, beremo tiho, beremo po kotičkih, beremo krajše tekste, večinoma beremo tudi vse klasične tekste skupaj, recimo Cankarja. Tako, da jim sproti razlagam, kaj pomeni. In ko si vzamemo čas za branje, ko učenci ugotovijo, da je sicer to zahtevna dejavnost, ampak da nekaj da nazaj, takrat je čas, da učitelj potem navali s svojimi željami, takrat je učitelj-navduševalec na vrsti. Otroke je treba najprej naučiti brati in jaz opažam, da imamo tudi v višjih razredih osnovne šole zelo slabe bralce. Ker pisanje in branje sta zelo povezana. Če ne bereš, ne boš dobro pisal, in če nič ne pišeš, boš tudi težje bral. In to je tudi povezano potem z usvajanjem jezikovnih in pravopisnih pravil in tako naprej.

Mislim, da bomo učitelji zadnji, ki bomo izgubili vero v našo mladino. Upam. Jaz še vedno v njih vidim ogromno srčnosti. Rodijo se kot zelo radovedni malčki, neustavljivi v svoji želji po znanju, dokler jim radovednosti ne ubijemo odrasli s svojimi pričakovanji in sistem z zahtevami oz. nezahtevami. In jaz si želim, da bi odrasli svet prevzel odgovornost in se naučil nekaj iz tega, kar pač zdaj doživljamo z razvojem tehnologije in porastom odtujenosti. Da bi omogočili našim mladim razvijati potenciale in darove. Že s tem, da jim ne bomo uničili našega planeta, jim bomo naredili kar veliko uslugo. Mladi se danes zavedajo težav, ki so okoli njih, in za marsikoga predstavljajo te težave, okoljske, družbene, politične in družinske veliko stisko. Po mojem mnenju mladi veliko obetajo. Zato tudi vztrajam v tem poklicu in se mi zdi, da je vsaka ura, ki jo namenimo ukvarjanju z mladimi, še kako dobrodošla in je nujno potrebna.