'Nikoli več pomeni nikoli več za vse, tudi za Nejude'

9. maja praznujemo dan zmage v Evropi – v spomin na konec druge svetovne vojne, ko so zavezniške sile uradno sprejele brezpogojno predajo nacistične Nemčije leta 1945. Nacistični režim je v štirih letih izvajal sistematični genocid nad Judi, glavni cilj holokavsta pa je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali "dokončna rešitev". Kmalu po drugi svetovni vojni so Judje na območju Britanskega mandata za Palestino dobili svojo državo – Izrael. A s tem se je začela tudi katastrofa oziroma "nakba" za Palestince, ki so jih začeli trajno preganjati z območja. 

Številne mednarodne organizacije opozarjajo, da se nad Palestinci v Gazi v zadnjih letih odvija genocid. Na to opozarja tudi Udi Raz, izraelsko-judovski doktorski raziskovalec, politični aktivist in član organizacije Judovski glas za pravičen mir na Bližnjem vzhodu (Jüdische Stimme für gerechten Frieden in Nahost). Rodil se je in odraščal v Haifi, že desetletje in pol pa živi v Berlinu, kjer zaključuje doktorat na Freie Universität Berlin. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z odnosi med Judi in muslimani v sodobni Nemčiji ter z vprašanji identitete, rasizma, integracije in državnega diskurza. Posebej kritično analizira način, kako nemške institucije uporabljajo pojem antisemitizma in kako to vpliva na politični aktivizem in akademsko svobodo. O tem je govoril tudi na dvodnevni mednarodni znanstveni konferenci z naslovom Kriminološke perspektive o Palestini: pravni odzivi in akademska sokrivda v času genocida, ki je aprila potekala na Pravni fakulteti v Ljubljani. 

Je eden najvidnejših judovskih glasov, ki kritizira izraelsko politiko in se opredeljuje kot antisionist. Zaradi svojih stališč je bil večkrat izpostavljen institucionalnim pritiskom, med drugim je bil odpuščen iz Judovskega muzeja v Berlinu, ker je za opis razmer na Zahodnem bregu uporabil termin apartheid. 

Rodil sem se v Haifi. Nekateri temu območju pravijo Palestina, nekateri temu območju pravijo Izrael. Sam imam raje ime Palestina. Zame je to, kako se kdo odloči poimenovati to območje, drugotnega pomena v primerjavi z vprašanjem, kakšni so diskurzivni pogoji, ki so oblikovali življenjsko realnost vseh, ki živijo med reko Jordan in Sredozemskim morjem. In prav zato se ukvarjam s političnim aktivizmom, zanima pa me tudi preučevanje teh pogojev in kako jih lahko presežemo. Moji stari starši so preživeli holokavst, preživeli so genocid v Evropi, v Litvi. Ta tragedija in grozodejstva so oblikovala moje razumevanje pravičnosti ter tega, kaj moram storiti v času genocida, ki ga zdaj spremljamo v Gazi.

Da, vedno sem se spraševal, zakaj niso odšli, še preden so prišli nacisti, saj se je že v začetku 30. let vedelo, da prihajajo na oblast v Nemčiji. Vedno sem se spraševal, zakaj ne bi odšli takoj, ko so spoznali, da nekaj ni v redu. Na poti je bilo veliko znakov, zaradi katerih bi človek morda moral razmisliti o selitvi drugam. Zdaj pa to razumem, ker živim v Berlinu in vidim, kaj se danes dogaja v Nemčiji – kako nemška vlada stopa na stran agresorja in ga ne le podpira finančno in diplomatsko, temveč mu zagotavlja tudi orožje, ki se uporablja za izvajanje zločinov proti človeštvu, posebej nad Palestinci, Libanonci, Iranci, Jemenci in številnimi drugimi. Nemška vlada tudi utiša vse, ki spregovorijo in rečejo: ustavite genocid. Jaz to razumem kot izdajo same ideje, predpostavke, da nikoli več pomeni nikoli več za vse, tudi za Nejude. To doživljam kot zelo osebno izdajo, saj so vse te dediščine – nemški ustavni red, človekove pravice, mednarodno pravo – zapisane s krvjo šestih milijonov evropskih in severnoafriških Judov, Slovencev, 'queer' oseb, Romov ... Vse te dediščine so bile ustvarjene, da bi zagotovile, da nikoli več res pomeni nikoli več. Zdaj pa nam govorijo, da ima genocid v Gazi nekaj opraviti s soočanjem Nemčije z lastnim genocidom in apartheidom. Po mojem razumevanju ta logika ne drži. Zato nas to pravzaprav poziva, da premislimo drugače, da drugače povežemo stvari. Če jim želimo verjeti, naj bi bila to logika, ki ji moramo slediti. V resnici pa vemo, da je Nemčija drugi ali vsaj tretji največji dobavitelj orožja, kar pomeni, da izjemno profitira od genocida, od ubijanja civilistov. Zame so to vsi opozorilni znaki, alarmi, ki kažejo, da postaja življenje v Nemčiji vse bolj nevarno. Prav zato, ker nemška politična elita popolnoma ignorira želje nemškega prebivalstva. Če pogledamo ankete, absolutna večina Nemcev nasprotuje genocidu. Če bi nemška vlada skrbela za svoje ljudi, bi naredila vse, kar je potrebno, da se genocid ustavi – pa tega ne stori. Terorizira pa prav tiste, ki pravijo: ustavite genocid.

V svojem predavanju sem predstavil ugotovitve iz svoje doktorske disertacije, ki jo pišem na Berlin Graduate School Muslim Cultures and Societies. Gre za sodelovanje med Freie Universität Berlin, Humboldtovo univerzo v Berlinu in raziskovalnim centrom Zentrum Moderner Orient. Od leta 2020 raziskujem družbene okvire, ki po lastni opredelitvi ponujajo prostor, kjer se lahko muslimani in Judje srečujejo v Berlinu. V različnih primerih sem pokazal, da so takšna srečanja, kadar so zasnovana tako, da naj bi obravnavala tako imenovani muslimanski antisemitizem, deležna podpore medijev in politikov, omogočen jim je dostop do mestne infrastrukture, prejemajo sredstva iz javnih sredstev in donacije. Ko pa se srečujemo tudi zato, da bi razmišljali o tem, kaj Judje vemo o muslimanih, kaj vemo o Arabcih in posebej o Palestincih, nemški mediji in politiki na nas pokažejo s prstom, nas označijo za antisemite, za Jude, ki sovražijo same sebe, ter nas izpostavijo bojkotu, sankcijam, policijskemu nasilju, državni represiji in podobno. S svojo raziskavo sem želel pokazati, da vladni diskurz v današnji Nemčiji ni zasnovan za zaščito Judov kot Judov, temveč selektivno ščiti le tiste, ki so pripravljeni reproducirati protimuslimanski rasizem. Protumuslimanski rasizem ima ključno vlogo v prizadevanjih oblikovalcev politik v današnji Nemčiji pri opredelitvi edinstvenosti nemške identitete, nemškosti. Tako kot so na začetku prejšnjega stoletja gledali na Jude in govorili: "Mi Nemci smo vse prej kot tisti veliki 'Drugi', ki živijo med nami", so danes v to vlogo velikega 'Drugega' postavljeni muslimani. Nemški oblikovalci politik pravijo: "Mi, nemška družba, smo vse prej kot muslimani." Pri tem pa popolnoma zanemarjajo dejstvo, da muslimani v Nemčiji živijo že generacije in da so nekateri med njimi bolj nemški kot nekateri, ki si to pripisujejo – karkoli že nemškost pomeni.

Danes tudi vidimo poskus, da se judovski subjekt v Nemčiji uporabi za ustvarjanje ideje, da naj bi bili Judje in muslimani v svojem bistvu sovražniki. To je seveda fantazija, ki obstaja v nemških predstavah, saj Judje in muslimani nimamo nič drug proti drugemu. Vendar je za nemške oblikovalce politik zelo uporabno, da trdijo, da smo si nevarni – oziroma da muslimani ogrožajo Jude. Nemški politiki se namreč radi vidijo kot zaščitniki domnevne "judeo-krščanske" tradicije. Ironično je govoriti o "judeo-krščanski" tradiciji, potem ko so storili vse, da bi iztrebili judovski del te tradicije. Kljub temu danes opazujemo nekaj, kar ni povsem novo. Poskusi, da bi manjšine ščuvali drugo proti drugi, ali proti muslimanom, so vidni tudi drugod. V primeru judovske manjšine v Nemčiji oblikovalci politik trdijo, da se muslimani ne uspejo integrirati v "nemškost", ker naj bi bili nevarni Judom. Pred tem so trdili, da so muslimani nevarni "queer" osebam. Pred tem, da so nevarni ženskam. Še prej, da so nevarni živalim zaradi halal načina klanja – pri tem pa so popolnoma zanemarili dejstvo, da je judovski način klanja po tradiciji še bolj brutalen, a se o tem nikoli ni razpravljalo. Muslimani so vedno ujeti v ta diskurz domnevnega "neuspeha integracije". Po mojem razumevanju je ta diskurz nič drugega kot nova vaba, povabilo muslimanom, naj se vključijo v proces integracije, ki pa je past – gre za proces, ki je neskončen in zasnovan tako, da v njem ne morejo uspeti.

Hvala za to vprašanje, ki je zelo pomembno. Haifa, kjer sem se rodil in odraščal, velja za precejšnjo izjemo v prostoru Palestine, saj gre za mesto, kjer Judje in Nejudje, Palestinci in Nepalestinci živijo na istem geografskem območju. Vsi smo podrejeni isti občini, imamo istega župana. Kljub temu pa, ko govorimo o vladajočem diskurzu, o mehanizmu, ki oblikuje vsakdanje življenje ljudi tam, govorimo o sistemu apartheida. Tako ugotavljajo vse organizacije za človekove pravice, ki so preučevale delovanje oblasti v tej regiji. In to velja tudi za Haifo, čeprav jo župan rad predstavlja kot mesto sožitja. Naj navedem primer: 12 let sem obiskoval šolo v okviru državnega izobraževalnega sistema in v tem času sem srečal le eno osebo, ki ni bila Jud, ampak Palestinec. No, ta oseba pa se ni opredeljevala kot Palestinec, temveč kot arabski Izraelec – to je kategorija, ki jo sionistična država pripisuje Palestincem z izraelskim državljanstvom. To veliko pove o tem, kako apartheid in rasna segregacija oblikujeta možnosti za srečevanje – tudi v mestu, ki naj bi bilo zgled sožitja. Med puberteto, ko sem bil star 14 ali 15 let, pa se je nekaj spremenilo. Takrat sem spoznal, da sem "queer". In odraščanje v družbi, ki so jo oblikovali heteroseksualci za heteroseksualce, je lahko zelo odtujitvena izkušnja, zato sem začel iskati druge queer osebe. Na srečo je v Haifi obstajal (in še vedno obstaja) varen prostor za queer skupnost, ki sem ga začel obiskovati. In tam niso bili samo Judje, temveč tudi queer Palestinci. Zame je bil to prvi trenutek v življenju, ko sem Palestince srečal na enakopravni ravni, ko smo skupaj razmišljali o družbi, v kateri živimo. Pomagali so mi razumeti, da je ta družba v resnici oblikovana predvsem s strani judovskih heteroseksualcev za judovske heteroseksualce. Zato mi je že zelo zgodaj postalo jasno, da sta boj za osvoboditev Palestincev in boj za osvoboditev queer skupnosti medsebojno prepletena. To je tudi oblikovalo moje raziskovalno zanimanje – da svet analiziram skozi prizmo lastne perspektive in s pomočjo queer teorije razumem razmerja moči. To počnem tudi v svojem raziskovanju, kjer uporabljam queer teorijo za analizo, kako so nekateri Judje vključeni v idejo naroda, medtem ko so drugi izključeni in označeni kot nevarnost za ta narod.

Odraščal sem v sionističnem okolju, v okviru takšne produkcije znanja. V tej sionistični produkciji znanja pa so Palestinci predstavljeni kot nevarnost, kot največja nevarnost. Seveda vedno obstaja ta delitev na dobre in slabe Palestince. Dobri Palestinci niso imenovani Palestinci, temveč arabski Izraelci. Kljub temu pa med nami v resnici ni bilo nobenega pravega stika. O njih sem se lahko informiral le na podlagi tega, kar so mi povedali – in o koloniziranem prebivalstvu se je redko govorilo kaj dobrega. Kolonizator mora kolonizirane predstaviti kot nevarnost, da lahko upraviči nasilje, ki ga nad njimi izvaja.

Moje dojemanje se je skoraj takoj spremenilo. Ne morem se spomniti konkretnega primera, vendar tudi danes, ko srečujem Palestince, vedno znova izvem nekaj novega o kraju, iz katerega prihajam. Ko odraščaš v Palestini, odraščaš v popolnoma razdrobljeni družbi. Čeprav sem se rodil in odraščal na palestinskem ozemlju, sem bil omejen glede tega, katere Palestince sploh lahko srečam. Na primer, prepovedano mi je bilo potovati na Zahodni breg – čeprav sem to vseeno storil. A po zakonu je to za Jude prepovedano. V Gazo pa je bilo fizično nemogoče priti že pred genocidom, saj je pod blokado od leta 2007, če se prav spomnim. Zame je bila selitev iz Palestine v Berlin tudi priložnost, da končno lahko srečam ne le Palestince iz Gaze, ampak tudi muslimane in Arabce iz Iraka, Irana, Sirije, Libanona, Afganistana, Pakistana ... Ljudi iz krajev, za katere si nikoli nisem predstavljal, da jih bom lahko spoznal, saj se Izrael popolnoma izolira za svojimi mejami in z njimi nima diplomatskih odnosov. Zame je srečevanje ljudi vedno priložnost, da se naučim nekaj novega o svetu, v katerem živimo. Mislim, da to velja v obe smeri. Opazil sem, da so tudi muslimani, Arabci, Palestinci – ne vsi, seveda, a mnogi – radovedni in želijo razumeti, kako jaz vidim stvari iz svoje perspektive.

Odraščanje in socializacija v določenem znanju, na določen način, pomeni, da značilnosti te socializacije nosim s seboj kamorkoli grem. Svojo pozicijo zato razumem kot pozicijo nekoga, ki je v stalnem procesu delanja napak in v procesu "prešolanja" oziroma ponovnega učenja. To je tudi razlog, zakaj ne pričakujem, da bi me Palestinci imeli radi samo zato, ker sem Jud ali ker sem Izraelec ali karkoli že. Dolga leta sem živel na račun Palestincev, in dejstvo, da so Palestinci dovolj velikodušni, da z menoj delijo svoj dragoceni čas, je nekaj, za kar sem izjemno hvaležen. To po definiciji pomeni, da ker prihajam iz privilegirane pozicije, sem v procesu, v katerem jih lahko vedno znova razočaram, saj se trudim bolje razumeti, kako postati nekaj drugega, kako razgraditi to, kar vem. In vendar trdno verjamem, da mi v tem procesu spodletava vedno bolje in bolje. To mi daje upanje in verjamem, da daje upanje tudi Palestincem, s katerimi hodim po isti poti.

Iz Palestine sem se v Berlin preselil leta 2010. To je bilo kmalu po tem, ko je bil moj dober prijatelj Nir Katz umorjen v Tel Avivu, v varnem prostoru za queer mladino. Nekdo je 1. avgusta 2009 vstopil in začel streljati. Umorjeni sta bili dve osebi – ena od njiju je bil moj zelo bližnji prijatelj Nir, ki je bil star 26 let, druga pa 17-letno dekle. Kmalu zatem se je ta umor preoblikoval v simbol nacionalne enotnosti. Izraelski politiki, predvsem tudi Netanyahu, so v tem videli priložnost, da združijo narod – seveda judovski izraelski narod – in so trdili, da je bil ta napad napad na vse nas, pri čemer so z "vse nas" mislili na celotno judovsko skupnost. Pri tem so popolnoma prezrli dejstvo, da storilca do danes niso našli. Predstavljanje tega dogodka kot domnevnega napada Palestincev, kot terorističnega napada (kar je policija kmalu ovrgla), jasno kaže, kako militarizirana in globoko rasistična sta sionistična družba in njen diskurz. 

V takšnem kontekstu je bilo zelo težko žalovati za prijateljem, ki sem ga izgubil. Počutil sem se zelo osamljenega, zato sem se preselil – sprva ne neposredno v Berlin, ampak v drug kraj na severu Nemčije, kjer sem eno leto opravljal prostovoljno delo. Sčasoma sem spoznal, da mi v resnici manjka prostor, kjer bi lahko brez zadržkov živel svojo queer identiteto. Zato sem se odločil za selitev v Berlin, kjer sem se povezal z drugimi queer aktivisti in našel podpirajočo izkušnjo. Danes sem v položaju, ko sem dovolj opolnomočen, da lahko sam podpiram tudi druge.

Včasih sem se vračal skoraj vsako leto. Odkar pa se je začel genocid, sem s tem prenehal.

Prvo leto sem opravljal prostovoljno delo na severu Nemčije, nato pa sem se preselil v Berlin, kjer sem začel študirati islamske študije. Na začetku sem se za ta študij odločil, ker ni bilo omejitev – vsi, ki so se prijavili in izpolnjevali pogoje za vpis, so bili sprejeti. Zame je bil to tudi najlažji način, da dobim nemški vizum. Potreboval sem vizum, da sem lahko ostal v Berlinu, saj sem se tam počutil najbolj varno. Na koncu pa sem vzljubil to, kar sem študiral, ker sem nenadoma zapolnil vrzel nevednosti, ki je zelo prisotna v izraelskem izobraževalnem sistemu. Vedel sem vse o tem, kaj se je dogajalo v Palestini do propada templja, nato pa spet od ustanovitve tako imenovane države Izrael leta 1948, do začetka nakbe. O tem, kaj se je dogajalo vmes, pa se v tej nacionalni pripovedi sploh ni govorilo. S študijem islamskih študij pa sem dobil okvir za razumevanje kulture in zgodovine Bližnjega vzhoda. Seveda je to orientaliziran izraz, a kljub temu smo študirali nastanek islama in obdobje pred njim. Torej, kakšne so bile geopolitične razmere, ko je prerok Mohamed prvič predstavil svoja razodetja, kakšni so bili dolgoročni učinki teh razodetij ... In med drugim, ko smo napredovali skozi zgodovino, sem nenadoma začel spoznavati, da veliko stvari o deželi, iz katere prihajam, nisem vedel. Ne le o Bližnjem vzhodu na splošno, temveč še posebej o Palestini. Nato sem začel brati Edwarda Saida in spoznal, da je bilo moje razumevanje sveta, v katerem sem živel, popolnoma izkrivljeno. Mislim, da nisem imel veliko dostopa do akademskih virov, saj je bil ta dostop po mojem razumevanju tudi močno reguliran v izraelski akademiji. Tako sem počasi, a zanesljivo začel bolje razumeti, kaj se dogaja – in zakaj ohranjajo to zelo potrebno distanco do kraja, ki ga še vedno imenujem dom.

Diplomiral sem iz islamskih študij, nato sem nadaljeval z magistrskim študijem, zdaj pa zaključujem doktorat prav tako na isti fakulteti. Naslov moje disertacije je "Queers as in Semites" (v prevodu: Queer osebe kot semiti) in v njej raziskujem srečevanja med muslimani in Judi danes, kot sem že prej opisal.

Svojo prvo kipo (judovsko moško pokrivalo) sem dobil ob bar micvi – obredu, ko judovski otrok po tradiciji postane odrasel. Vendar je nisem nosil v javnosti, nadel sem si jo, ko sem šel v sinagogo. Lubenično kipo pa sem začel nositi potem, ko mi jo je podarila prijateljica iz Libanona. Sama jo je izdelala in mi jo podarila. Mimogrede, nisem edini, ki nosi lubenično kipo – nekateri so jo nosili že veliko pred mano. A postala je nekakšen simbol, bi rekel. Ima namreč barve palestinske zastave oziroma zastave palestinskega osvobodilnega gibanja. Zame je pomembno, da se opredelim kot Jud in da svojo judovstvo tudi javno izražam. Vedno nosim ne le kipo, ampak tudi kefijo. Zame je pomembno, da se postavim kot Jud, ki stoji v solidarnosti s Palestinci, ki so izpostavljeni genocidu. Ne le genocidu, še več kot to – stanju nakbe, ki traja že več kot 78 let. Po mojem razumevanju gre za srce parajočo realnost, ki nas sili, da razumemo, kako resna je situacija Palestincev. Če verjamemo kriminologom in pravnikom (in pozvani smo, da jim verjamemo), da je genocid zločin vseh zločinov, potem moramo upoštevati, da je ta genocid le en vidik nakbe. Kako naj potem sploh razumemo nakbo, če ne kot stopnjevanje zločina vseh zločinov?

Da, najprej so me vrgli iz sinagoge v Berlinu. Vstop vanjo so mi prepovedali. Na ulicah me nadlegujejo sionisti, ki ne morejo razumeti, da nekdo Palestince dojema kot ljudi. Prav tako me nenehno nadleguje berlinska policija. Nehal sem šteti, kolikokrat sem bil aretiran zaradi izražanja solidarnosti s Palestinci. Vse to se dogaja pod pretvezo, da nemška policija skrbi za judovska življenja. Zato nas tepejo, aretirajo in kršijo naše temeljne demokratične pravice. To naj bi bila ljubezen, ki jo Nemčija izkazuje judovskemu narodu.

Aretacije so običajno brutalne, boleče. Berlinska policija je znana po uporabi bolečih metod pri aretacijah. Na srečo nisem doživel veliko takšnih primerov, sem pa bil večkrat aretiran tudi z uporabo fizičnega nasilja. Opazil sem celo neko zadovoljstvo policistov, ko so lahko sredi belega dne na ulicah Berlina pretepli Juda. To je izkušnja, ki jo imam kot Jud, ki trenutno živi v Nemčiji. To je strašljivo okolje. Hkrati pa moramo imeti v mislih, da trpljenje, ki ga opisujem, ni primerljivo z realnostjo Palestincev – tudi tistih, ki živijo v Berlinu, ki so izpostavljeni še hujši državni represiji in policijskemu nasilju. Njihove domove preiskujejo, njihove bančne račune blokirajo. Že samo njihova prisotnost na ulici postane dejanje odpora.

Podporo svojega profesorja in mentorja imam. Nimam pa veliko podpore same institucije, še manj univerze, na kateri izvajam raziskavo. Pravzaprav je predsednik Svobodne univerze v Berlinu proti meni vložil tožbo, ker se je počutil užaljenega, ko sem opozoril na možnost, da njegova dejanja lahko reproducirajo antisemitizem in rasizem. To je predstava o akademski svobodi, ki jo danes vidimo v Nemčiji, pa tudi na drugih univerzah. Večkrat sem bil povabljen, da predavam na Univerzi Leibniz v Hannovru in vsakič je predsednik univerze moje predavanje v zadnjem trenutku odpovedal. Tako lahko o akademski svobodi v Nemčiji govorimo le do te mere, da velja zgolj za znanstvenike na spektru med rasističnimi in nerasističnimi, medtem ko so protirasistični znanstveniki izven zaščite akademske svobode.

Imam veliko stikov. Vsi moji stiki so predani antisionistični aktivisti, ki delajo vse, kar lahko, da bi razgradili ta genocidni sistem in ustavili širjenje genocidnih taktik tudi v Libanon in, kot smo videli prej, tudi v Iran. A srce parajoča resničnost je, da so tudi sami žrtve svojega režima, saj njihov režim napada nedolžne ljudi – posebej govorim o ljudeh v Gazi, na Zahodnem bregu, v Libanonu in v Iranu. Seveda ljudje se temu nasilju upirajo, ker imajo do tega pravico – ne le moralno pravico, ampak tudi pravico po mednarodnem pravu.

Zelo majhen je, srce parajoče majhen. A obstaja in to je nekaj, kar moramo imeti v mislih. Po mojem mnenju toliko ljudi še vedno verjame lažem, ki jim jih prodajata Netanjahu in izraelska vojska, ker so ujeti v sistem, ki jim ne dovoljuje dostopa do alternativnih virov znanja. Izraelska družba je pod nadzorom vojske. Najbolj priljubljena radijska postaja v Izraelu je vojaška – lahko si torej predstavljate, v kolikšni meri so ljudje izpostavljeni manipulaciji. Torej je že samo dvom o tem, kaj vojska govori, znotraj tega hegemonskega diskurza razumljeno kot dejanje izdaje. In kdo si želi tvegati svojo službo? Kdo bi tvegal varnost svoje družine samo zato, da postavi vprašanje? In vendar je to najmanj, kar bi človek moral storiti – postavljati vprašanja. A ljudje nimajo sposobnosti kritičnega mišljenja o tem, kaj se dogaja okoli njih, zato verjamejo in pogoltnejo sporočila, ki jim jih daje vlada.

Obstajajo ljudje, ki gredo na ulice protestirat proti vladi, a se še vedno imajo za sioniste in verjamem, da so iskreno prepričani sionisti. Ti ne gredo na ulice pozivat h koncu izraelske agresije. Gredo na ulice, ker menijo, da je problem Netanjahu – kot da problem ne bi bil genocid, ki traja že več kot dve leti, ali kot da problem ne bi bil apartheid, ki obstaja na ukradeni zemlji že več kot 78 let.

Na konferenci je bila predstavljena zelo dobra analiza tako imenovane definicije antisemitizma IHRA, ki je bila uvedena leta 2016. Po tej definiciji mora biti vsaka kritika genocidnih politik tako imenovane države Izrael razumljena kot oblika antisemitizma. Po mojem razumevanju pa gre za ugrabitev judovske identitete z namenom upravičevanja tega, česar ni mogoče upravičiti – zločinov proti človeštvu, apartheida, genocida, etničnega čiščenja in nakbe. To kaže, do katere mere je država Izrael pripravljena žrtvovati tudi Jude v poskusu opravičevanja svojih dejanj. In mislim, da to tudi pokaže nekaj bistvenega: osvoboditev Palestine od sionizma vedno pomeni tudi osvoboditev judovstva od sionizma.