80 jih je uživalo, pilo, kadilo in izgubilo vojno. Vrnilo se jih je 81

Lihtenštajn nikoli ni bil vojaška sila. Preživetje male državice skozi stoletja je bilo odvisno predvsem od sklepanja zavezništev in paktov s sosedi. Kljub temu so državo večkrat napadli tako Švicarji in Francozi kot druge nemške države in celo Švedi. Lihtenštajnska vojska je v skladu z različnimi dogovori prispevala določeno število svojih vojakov za pomoč zaveznikom. Šlo je za 'smešne' številke, ki niso presegale nekaj deset pripadnikov.

Spremembe strateških in geopolitičnih okoliščin pa so privedle do tega, da je Lihtenštajn ukinil vojsko leta 1868. In ta odločitev velja še danes. Toda tik pred to odločitvijo je vojska majhne kneževine izvedla še zadnje slavno dejanje svoje nenavadne vojaške zgodovine.

Vojna med Prusijo in Avstrijo je izbruhnila zaradi spora glede upravljanja Schleswig-Holsteina, ki sta ga skupno osvojili ob koncu druge schleswiške vojne leta 1864 proti Danski. Seveda je bilo seme konflikta zasejano mnogo globlje. Skozi stoletja so Habsburžani dominirali v nemških deželah, toda rastoča moč Prusije je vse bolj ogrožala njihovo prevlado.

Habsburžani so zaradi napetosti okrepili čete vzdolž meje s Prusijo in mobilizirali pet divizij. Pruski ministrski predsednik Otto von Bismarck je 8. aprila 1866 sklenil zavezništvo z Italijo in dobil zavezo, da bo vstopila v vojno proti Avstriji. Ta bi s tem bila prisiljena, da del vojske pošlje na južno bojišče. In res se je Dunaj 21. aprila odzval z mobilizacijo Južne armade na italijanski meji. Italija je 26. aprila razglasila splošno mobilizacijo, Avstrija pa je naslednji dan odredila svojo. Mobilizirala se je tudi Prusija. 9. junija je Prusija napadla Holstein, nato še Hannover in Saško. Italija je 20. junija napovedala vojno Avstriji.

Majhna kneževina je na pomoč Avstriji poslala štiri petine svoje vojske. 80 mož, oboroženih s puškami, naboji in bajoneti. Njihova naloga je bila zaščita strateško pomembnega prelaza Brenner med Avstrijo in Italijo. 20 vojakov je ostalo doma v rezervi. Odločitev, da se njihovi fantje udeležijo vojne med tekmicama za prevlado v nemškogovorečem svetu, je bila v Vaduzu precej nepriljubljena.

Na prelazu pa se v času vojne, ki je sicer trajala le nekaj tednov, ni dogajalo prav nič. Vojaki so, sodeč po zapisu zgodovinskih virov, kampirali v čudovitih gorah, pili vino in pivo ter kadili pipo. Medtem se je odvilo ključno dejanje vojne - pruska zmaga v bitki za Königgrätz, 3. julija 1866. Avstrija je bila poražena.

Majhna kneževina med Avstrijo in Švico si je oddahnila. Njihova vojska ni utrpela žrtev in se je vračala domov. Toda vrnilo se jih je 81, kar pomeni, da se jim je pridružil še nekdo. Kdo je torej bil skrivnostni 81. mož vojske, ki kljub porazu ni utrpela žrtev in je celo okrepila svoje vrste?

Zgodba o tem je stvar lokalne folklore, legenda pa pravi, da je bil to italijanski vojak, ki je z druge strani opazoval veseljačenje Lihtenštajncev. To ga je tako prevzelo, da je dezertiral in se pridružil sovražniku.

Toda to ni edina teorija. Nekateri zgodovinarji pravijo, da je najbolj verjetna razlaga, da je šlo za avstrijskega častnika, poročnika Petra Rheinbergerja, ki je enoti poveljeval vse do vrnitve v kneževino.

Z zmago Prusije se je leta 1866 efektivno končala Nemška konfederacija, kateri je pripadal tudi Lihtenštajn. Zaradi nepriljubljenosti med prebivalstvom in naraščajočih stroškov vzdrževanja je Lihtenštajn 12. februarja 1868 razpustil svojo vojsko z 80 možmi in razglasil trajno nevtralnost.

Leta 1893 so nekdanji vojaki lihtenštajnske vojske ustanovili združenje veteranov, ki je leta 1896 štelo 141 članov. Njegov zadnji preživeli član, Andreas Kieber, je umrl leta 1939 v starosti 94 let.