Prišel zaradi službe, ostal zaradi gora: več kot 130-krat osvojil Triglav

Ura je nekaj po četrti uri zjutraj. Večina ljudi še spi, medtem ko si mladenič na parkirišču oprta nahrbtnik, prižge čelno svetilko in se odpravi proti Triglavu. Do začetka popoldanske izmene ima dovolj časa, da pride na vrh, se vrne v dolino in pripravi za službo.

Mirnes Murtić je pred štirimi leti iz Visokega v Bosni in Hercegovini prišel v Slovenijo zaradi dela. Najprej v Celje, nato v Nazarje, nazadnje pa se je preselil na Jesenice. A tja ni odšel zgolj zaradi službe, pač pa so ga na Gorenjsko pritegnile gore. "Slovenijo sem poznal predvsem po gorah. Že v Bosni sem hodil v hribe, vendar precej manj kot zdaj. Ko sem videl, da so Jesenice odlično izhodišče za Karavanke, Julijske Alpe in Triglav, sem vedel, da je to pravi kraj zame," pravi.

Že od selitve v Slovenijo pa je bil njegov cilj vzpon na Triglav. "Rekel sem si, da bom takoj, ko kupim avto, šel gor. Doma sem preučeval poti in gledal videoposnetke, da sem videl, kako vzpon poteka in kaj potrebujem. Kondicijsko sem bil že pripravljen, ker sem veliko kolesaril," opisuje svoje priprave na prvi podvig, da osvoji našo najvišjo goro.

A še preden je izpolnil ta cilj, je opravil nekaj drugih vzponov, denimo na Skuto in Planjavo. Njegov čisto prvi pravi vzpon na slovenske gore pa je bil Grintovec. "Iz Bosne sem pripeljal kolo in prva dva meseca sem se s kolesom vozil iz Celja do Kamniške Bistrice, nato odšel peš na Grintovec in s kolesom nazaj v Celje. To je pomenilo okoli 150 kilometrov s kolesom v enem dnevu in še vzpon na Grintovec," pove.

Na Triglav se je prvič povzpel junija 2022. "Takrat je bilo gor še nekaj snega," se spominja. "Kondicija ni bila težava, le počasnejši sem bil, kot sem danes," doda smeje. Do vrha je prvič potreboval približno pet ur in pol in še štiri ure za vrnitev v dolino. "Danes za vzpon potrebujem povprečno od 2,5 do tri ure. Moj rekord je ura in 56 minut do vrha," pravi Mirnes.

Po ocenah se vsako leto na vrh Triglava povzpne med 40.000 in 80.000 ljudi, med katerimi je večina Slovencev. Precej manj pa je tistih, ki se na najvišji slovenski vrh povzpnejo večkrat. Med njimi je tudi Mirnes, ki je prav te dni opravil že svoj 131. vzpon v štirih letih. "Zadnji dve leti grem gor skoraj enkrat na teden," poudari.

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. In tudi sam se še danes živo spominja svojega prvega vzpona, na katerega se je odpravil povsem sam. "Prvič je bilo vse novo. Razgledi so bili nekaj posebnega. Ko greš drugič ali stotič, že veš, kaj lahko pričakuješ, vendar Triglav kljub temu ostane poseben," pravi. Od vsega pa mu je najbolj ostala v spominu prijaznost ljudi, ki jih je srečal na poti navzgor. "Veliko sem spraševal za smer, saj nisem poznal poti niti jezika. Starejši Slovenci, ki so živeli še v Jugoslaviji, so razumeli moj jezik in so mi zelo pomagali. Tudi vreme je bilo lepo in razgled je bil čudovit," nam je zaupal v danes tekoči slovenščini.

Približno mesec dni po prvem vzponu se je znova odpravil na Triglav. "Na začetku moj cilj ni bil samo Triglav. Hotel sem obiskati čim več različnih vrhov in v dveh letih sem osvojil približno 250 vrhov po Sloveniji," pravi. Pozneje je začel svoje vzpone objavljati na Facebooku in približno leto po prvem vzponu se je spoprijateljil z izkušenim planincem Kristijanom Vrhnjakom. "Skupaj sva začela hoditi v hribe, kar mi je pomagalo pri učenju slovenščine in spoznavanju novih poti," pravi.

Tudi 100. vzpon mu je ostal v lepem spominu. "Takrat sem šel na Triglav zaradi prijatelja, ki je praznoval rojstni dan. Vreme ni bilo najboljše, bilo je megleno in vetrovno, vendar sva bila že dolgo dogovorjena, da se srečava na vrhu. Hotel sem mu osebno čestitati za rojstni dan," pravi.

Čeprav zna danes poti na Triglav že skoraj na pamet, zanj ta še vedno ni izgubil svoje privlačnosti. Mirnes pravi, da je prej nasprotno: če ga je po prvem vzponu prevzel razgled, ga danes na najvišjo slovensko goro vračajo predvsem ljudje. "Planinstvo je za Slovence eden najbolj priljubljenih športov, zato je bilo nekako naravno, da sem tudi sam začel pogosto hoditi na Triglav. Tam spoznam največ ljudi. Mene gneča ne moti tako zelo kot večino Slovencev. Ravno nasprotno, vem, da bom srečal veliko zanimivih ljudi iz Slovenije, Balkana in drugih držav," pripoveduje. Zadnji vzpon je opravil v družbi prijateljev iz BiH, Hrvaške in Srbije.

Pravi, da je pravo željo po rednem vračanju na Triglav dobil šele pozimi. Medtem ko mnogi prve zimske izkušnje nabirajo na lažjih vrhovih, je sam za enega prvih zimskih vzponov izbral prav Triglav. "Veliko ljudi se je čudilo. Večina bi najprej izbrala lažje ture, jaz pa sem želel začeti z zahtevnejšimi. Zdelo se mi je, da bo potem vse drugo lažje," hudomušno pripomni.

Danes se na Triglav ali kakšen drugi vrh pogosto odpravi že pred službo. "Na vrhu sem običajno okoli sedmih ali pol osmih. Malo pojem, na Kredarici spijem čaj in poklepetam z oskrbniki ter drugimi, ki jih tam pogosto srečam. Veliko ljudi me že pozna, zato se vedno malo pogovorimo in naredimo kakšno fotografijo," pravi Mirnes. "Potem se vrnem v dolino, okoli desete ure sem že nazaj doma. Nekaj pojem, se stuširam, malo počivam in nato odidem v službo," doda.

Čeprav se marsikomu zdi nepredstavljivo, da bi pred osemurno izmeno opravil še vzpon na Triglav, sam pravi, da se je na takšen ritem navadil in je postal nepogrešljiv del njegovega vsakdana. "Gibanje je zame nekaj povsem naravnega. Če sem predolgo doma, mi postane dolgčas. Če sem poškodovan ali na bolniški, težko zdržim pri miru," prizna.

Pot na Triglav mu je prinesla ogromno izkušenj, prijateljev, pa tudi zgodbic, ki jih danes pripoveduje z nasmeškom. Med planinci je bil na začetku prepoznaven po tem, da je v nahrbtniku skoraj vedno nosil burek, ki ga je pojedel na vrhu.

Ker sprva še ni imel prave planinske čelade, pa je tudi po zelo zahtevnih poteh hodil kar s kolesarsko čelado. Zaradi tega je bil deležen precej šaljivih komentarjev. "Veliko ljudi me je spraševalo, zakaj vedno nosim burek in ne kakšne tradicionalne slovenske hrane. Takšni komentarji me niso motili. Če je bila kritika dobronamerna, sem jo sprejel. Na žaljive komentarje pa nisem odgovarjal," pravi.

Sčasoma je opremo zamenjal za boljšo in primernejšo, burek na Triglavu pa je ostal skoraj njegov zaščitni znak.

Čeprav se danes zdi, da mu vzponi ne predstavljajo težav, priznava, da ga je gora naučila spoštovanja. Zaradi slabega vremena se je večkrat obrnil tik pod vrhom. "Če se vreme poslabša ali obstaja nevarnost neviht, raje obrnem. Včasih šele med vzponom ocenim, da nadaljevanje ni več varno. Zgodilo se je tudi, da sem prišel na izhodišče, pa sem bil tako utrujen, da se sploh nisem odpravil na pot. Takrat sem se preprosto obrnil in odšel domov," pripoveduje 27-letnik.

Enkrat se je med plezanjem znašel tudi v nevarnosti. "Na Spodnji Dolkovi špici sem želel preplezati strm skalni skok. Tam sem se znašel v zelo neprijetnem položaju. Zagozdil sem se v skali in začela me je grabiti panika. Nisem mogel takoj poklicati pomoči, zato sem se ustavil, se umiril in počakal, da sem ponovno zbral misli. Nato sem se zelo previdno izvlekel iz težav in nadaljeval do varnega mesta," se spominja ene najbolj stresnih izkušenj, ki jih je doživel v gorah.

A ne Triglav, najbolj mu je ostal v spominu vzpon na Jalovec. "Predvsem pozimi je zelo zahteven. Najvarneje je, da si na vrhu zgodaj, saj sonce hitro omehča sneg in postane sestop precej nevarnejši," pravi.

Če pred štirimi leti, ko je prišel v Slovenijo, ni znal jezika, danes govori s klenim gorenjskim naglasom. Gore zanj namreč niso postale le prostor za rekreacijo in druženje, pač pa tudi učilnica slovenščine.

"Kupil sem si knjigo Slovenščina kot drugi in tuji jezik in jo sam predelal. Nato sem se prijavil na tečaj na ljudski univerzi. Največ pa sem se naučil v hribih. Tam sem ves čas govoril s slovenskimi prijatelji in znanci. Rekli so mi, da imam posluh za jezike. Ko sem začel obiskovati tečaj, sem že precej dobro govoril slovensko, vendar je bila moja slovnica še slaba. Na tečaju sem utrdil slovnična pravila in knjižni jezik," pravi.

Danes njegovo znanje jezika preseneti marsikaterega sogovornika. Sam priznava, da ga je pred leti navdihnil tudi intervju z albanskim priseljencem, ki je po šestih letih bivanja odlično govoril slovensko. "Takrat sem si mislil, da tega nikoli ne bom dosegel. Danes pa mislim, da sem po štirih letih že zelo blizu."

Ko ga vprašamo, kako ga je Slovenija spremenila, odgovori: "Predvsem sem se navadil drugačnega odnosa do narave. Slovenija je zelo čista država. Ob poteh skoraj ni smeti, planinske poti so lepo urejene in ljudje zelo skrbijo za okolje. Tudi v Bosni smo planinci vedno spoštovali naravo, vendar tukaj res vidiš, da večina ljudi za seboj pospravi in skrbi za okolico. To je del načina življenja."

Zato vsaj za zdaj namerava ostati v Sloveniji. "Bosna ima čudovito naravo, vendar mi je v Sloveniji zelo všeč urejenost. Če primerjam posledice poplav v Bosni in Sloveniji, opazim veliko razliko. V Bosni po poplavah pogosto ostane veliko smeti v rekah in ob njih, v Sloveniji pa je vse zelo hitro očiščeno. Zaradi tega bi rad še nekaj časa ostal tukaj. Ne vem, ali bom ostal za vedno, zagotovo pa še nekaj let," pravi in dodaja, da ima v Sloveniji urejeno življenje – stanovanje, službo in prijatelje – in zato nima razloga za odhod.

Tudi s Slovenci ima prijetne izkušnje. "Slovenci so zelo prijazni in radi pomagajo, še posebej, če vidijo, da se trudiš. To opažam tako v službi kot v hribih. Če kaj vprašam, si ljudje vzamejo čas in mi pomagajo," pravi.

In čeprav je v Slovenijo prišel zaradi službe, se zdi, da je med Julijci in Karavankami našel še nekaj več. "Slovenci radi rečejo, da ima Triglav dušo. Tudi zame ni le navadna gora," pravi. Pozna tudi rek, da pravi Slovenec postaneš šele, ko stopiš na vrh Triglava. Sam se ob tem le nasmehne: "Veliko Slovencev še ni bilo na vrhu, jaz pa sem bil tam več kot stokrat. Kot nekdo, ki je prišel iz Bosne, se zato včasih pošalim, da se po tem merilu počutim celo bolj slovensko kot nekateri domačini."

Po več kot stotih vzponih ga na vrh ne žene več zbiranje številk. Vrača se zaradi miru, ljudi in občutka, da nekje med Kredarico in Aljaževim stolpom ni našel le svojega najljubšega vrha, ampak tudi drugi dom.

Gore pa je tako vzljubil, da razmišlja, da bi se z gorskimi športi ukvarjal tudi profesionalno. "Vendar moram pridobiti še nekaj izkušenj na različnih terenih. Morda bom nekoč nastopal na lokalnih tekmovanjih v trail teku ali turnem smučanju," pravi. Triglav je danes zanj predvsem kondicijski trening, enega za drugim namreč osvaja najvišje vrhove Alp.