V steni ferate

"Ferata je pravzaprav nek most med hribolazenjem in plezanjem. To je zavarovan prostor, ve se, kaj se tam lahko pričakuje, predvsem zaradi izbiranja težavnosti. Primerna je za tiste, ki bi se radi na najlažji in najhitrejši način spoprijateljili z gibanjem v vertikali," Matej Kandare, direktor združenja Slovenia Outdoor, ferato opisuje kot nekakšen vstop v skalo, ki nato omogoča prehod na zahtevnejše ravni.

Kot pravi, je ferat v Sloveniji vse več, vedno bolj so tudi urejene. "Moramo pa ločiti med ferato in zelo zahtevno varovano planinsko potjo. Ferata je od začetka do konca zavarovana in omogoča tudi gibanje s pomočjo pomagal in varoval. Na teh poteh je praviloma izpostavljenost veliko večja, stopnja varnosti je precej nižja," pojasnjuje.

Ferate so z jeklenicami zavarovane plezalne poti v gorah. Feratanje poteka po žičnih vrveh oziroma "zajlah", ki so pritrjene v steno. Turistične ferate imajo za lažji vzpon v steni pritrjene tudi kline in skobe. Ti pripomorejo k temu, da je plezanje nekoliko lažje tudi za tiste z nekoliko manj moči v rokah, o njihovi koristnosti pa se prepričamo tudi sami, ko se podamo na zavarovano plezalno pot v Mojstrani.

S Pohorja na Gorenjsko

"Po novih mejah Korošec, po starih Štajerec," se posmeji Igor Kremser, ko ga povprašamo o naglasu. "Sicer pa sem doma ob vznožju Pohorja, tako da skoraj bolj Pohorec," doda danes 35-letni član Združenja gorskih vodnikov. Opravljanje poklica gorskega vodnika ga je nato odpeljalo v Ljubljano, nazadnje pa je prišel živet na Gorenjsko. Vse pa se je začelo že na Pohorju. "Cela družina je bila nekako povezana s hribi, že dedek je tam pasel ovce, oče je delal v gozdu in z njim sem začel hoditi v hribe. Sredi Radelj je neka skala, kjer imamo plezališče in potem se je rodila še želja po alpinizmu," pravi.

Gorski vodniki so usposobljeni za delo na več področjih: od povsem alpinističnega plezanja, denimo vodenja v Severni triglavski steni, do normalnega pristopa na Triglav, od vodenja turnih smuk do plezanja lednih slapov in vodenja ferat. In Kremserju je všeč prav to, da je njegovo delo razgibano in da ni ves čas enako.

Dejavnost, ki jo moraš vseeno početi z glavo

Ferate lahko uradno vodijo le gorski vodniki z ustrezno licenco in tudi z ustreznim znanjem, da lahko ljudi varno pripeljejo čez. Vodnik sicer ni vedno potreben, če si sposoben sam, greš lahko sam. "Tečajev feratanja se običajno udeležujejo Slovenci, kar se tiče vodništva, pa gre za goste z vsega sveta. Feratanje je zelo priljubljeno pri teh, ki hodijo po alpskih deželah in potem že pridejo z neko idejo o feratah tudi v Slovenijo, običajno nas najemajo taki," pojasnjuje pred Planinskim muzejem v Mojstrani, kamor se je pravkar vrnila ena izmed skupin.

"Ideja, da bi se tukaj postavila ferata, se je porodila kolegu gorskemu vodniku, potem pa jo je podprla tudi Občina Kranjska Gora in jo zgradila," pravi. Gre za športno ferato po vzoru iz tujine, jeklenica je speljana od začetka do konca. "Če res ne delaš kaj narobe, je zelo težko, da bi šlo kaj narobe. To je precej varna dejavnost, ki pa jo moraš vseeno početi z glavo, kajti če si vihrav, je lahko vseeno nevarno. Lahko pride do zdrsa z oprimka, kakšne poškodbe, ampak iz stene pa ne more nihče pasti, saj ni nikjer mesta, kjer bi bil ti odpet glede na vponke," poudarja.

Pri plezanju si pomagamo z jeklenico, tukaj so tudi skopi, na katere lahko stopimo oziroma se z njihovo pomočjo tudi potegnemo navzgor. Pri športnih feratah se pogosto vgrajujejo tudi objekti, ki pot še nekoliko popestrijo, na primer lestev. Jeklenica je napeta čez kline, pravilo je, da morata biti med zaporednima plezalcema vmes dve "okni", torej dve razdalji med posameznimi klini: "Imamo en klin, nato naslednji klin, to je ena razdalja. Od tega klina do potem še naslednjega klina, to je druga razdalja. Moramo imeti ti dve okni vmes, če plezalec pred nami pade, da nas ne zbije. Da pač ne pade v to okno, kjer mi plezamo," pojasnjuje Kremser. Le na delih, kjer ferata poteka v horizontali, lahko zadostuje že eno okno, saj bi padli navzdol, ne vstran, kjer pleza sosednji plezalec.

Normativi vodenja so določeni glede na težavnost samih vzponov. Pri lažji različici ferate ima en vodnik pod svojim okriljem pet do šest plezalcev, pri težji le tri.

Tudi na vrv, če je treba

Lažja od dveh ferat v Mojstrani je po Kremserjevih besedah primerna tudi za otroke tam nekje od šestega leta naprej. "Pri otroku je tako, da je lahko zelo dolgo vse v redu, potem je pa en mali klik in je hitro jok ter vse narobe. Paziti moraš, da je ves čas zaposlen, včasih damo tudi starše nekoliko na stran, da ne silijo preveč vanj ali imajo preveč nežne prijeme, zaradi katerih se bo še prej prestrašil," opisuje.

Vodniki morajo biti na nek način tudi psihologi: "Takrat, ko je nekoga strah, da se znaš z njim pogovoriti, ga pomiriti, mu podati kakšno sugestijo, kako kaj preplezati. Oziroma ta strah že vnaprej prepoznati, ko opazuješ človeka. To je tudi naloga vodnika, da hitro vidi, kdaj je nekdo malo v paniki. Začne se vesti nekoliko drugače, spremeni se dihanje."

"Pri otrocih sploh ne sprašujemo, vedno je navezan na vrv, ki je vpeta v jeklenico. Otrok lahko naredi napako in vrv ga varuje. S feratami jim vseeno želimo dati neko samostojnost, zato vsakogar na tem poligonu najprej naučimo ravnanja, preden gremo v hrib. Amapk še vedno se ve, vrv, ograja – kakor koli je koga strah, pride vrv, da navežemo in na vrvi peljemo naprej. Z vodnikom se ne razpravlja, kako in kaj bo naredil. Ko reče, da bo nekaj naredil, bo naredil. Zato, da bo varno. Vodnik se ne sme vodenemu pustiti voditi. Ko je enkrat čas za vrv ali spremembo tehnike vodenja, se o tem ne polemizira," je jasen.

Z roko pokaže na skalnjak na zelenici pred muzejem, kjer kot muzejski eksponat stoji bivak, jeklenice, ki ga obkrožajo, pa so ustvarile odličen poligon pred vstopom v ferato: "Tukaj lahko človeku razložiš vse, kar bo potreboval tam gor v steni. In že tukaj dobiš dober vpogled v to, kako in kaj. Kako se nekdo giba po teh kamnih ali kar poskakuje po njih ali mora vsakokrat preračunati, če bo stopil čez ali gor. Ljudje, ki jih je že vnaprej strah, ne kažejo neke pretirane energičnosti. Če lezejo malo bolj nazaj, je to že znak, da imajo neko spoštovanje in bodo tudi v steni morda potrebovali nekoliko več podpore. Če pa se človek smeji in pogovarja, veš, da je neka dobra energija prisotna, moraš jih samo usmeriti, da ne naredijo napake."

 Ustrezna telesna pripravljenost

Razlika med obema težavnostma ferate je tudi v tem, koliko moči potrebuješ, da se boš lahko potegnil čez. "Tisti, ki začenjajo s feratanjem, naj grejo najprej po lahki, da se se sploh spoznajo s to višino in tehniko, kako se z opremo ravna, kako se skopa. Potem bo tudi naprej lažje. Če greš takoj neko pretežko stvar, se boš od tega spomnil samo travme, nima smisla. Moraš začeti postopoma, počasi graditi in potem bo samo užitek. Če pa boš začel pretirano, boš naslednjič, ko te bodo vprašali, če greš spet poleg, 14 dni razmišljal, ali ja ali ne, ker ne boš spet hotel doživeti take travme," ponazori. "Zato počasi. Če si zagnan in vsaj malo športni tip, boš hitro napredoval," doda.

Pri feratanju delajo noge in roke, celo telo. Primerna mora biti tudi obutev, čevelj mora biti pohodni ali pa vsaj "trail" superga, podplat ne sme biti gladek.

Nevarno kamenje

Ferata se tudi redno pregleduje, v kakšnem stanju je. Čistijo odvečno kamenje, ki bi lahko padlo na plezalce, in drevesa, ki se podrejo na stezo. "Ekipa delavcev gre gor, večje kamne razbije na manjše in jih pomeče dol," delo opiše Kremser. Ustavi se sredi plezalne steze in iz žepa potegne mobilni telefon.

"Verjetno zaradi erozije se je en večji blok kamna počasi ločil iz zemlje in obstaja nevarnost, da bo padel v dolino. Kamen se premika, še malo vode in tega, pa bo šlo vse dol," pojasni, ko naredi fotografijo, ki jo bo poslal tehnični ekipi, ki bo poskrbela za sanacijo. Ferata se takrat fizično zapre, nekdo tudi stoji spodaj: "Kajti še vedno smo malo del Balkana in tudi če nekomu napišeš, da je smrtno nevarno, ker dol leti kamenje, bodo še vedno rinili naprej," še zmaje z glavo.