'Otroci so hodili s postaje. Potem jih nikoli več niso videli'

Med hladnimi betonskimi stenami spomenika taborišča Gusen je tiho urejala rože. Zbrano, skoraj nežno. Vsak cvet je poravnala počasi, natančno, kot da ne gre le za spominsko slovesnost, ampak za nekaj veliko bolj osebnega. Ves čas pa je z enim očesom opazovala obiskovalce, ki so hodili med ostanki enega najbrutalnejših nacističnih taborišč v Evropi.

Ko me je zagledala pri grobu judovskih otrok, je pristopila.

"Grozno, kajne?" sva si izmenjali skoraj avtomatično, v tistem kratkem, nerodnem jeziku, ki ga ljudje pogosto uporabimo na krajih, kjer besede nikoli niso dovolj.

Potem pa me je pogledala in vprašala: "Ali veste, kaj se jim je zgodilo?"

Vedela je, da sem novinarka. Pred leti sva se že srečali med snemanjem oddaje 24UR Fokus s preživelim taboriščnikom Dušan Stefančič.

Martha Gammer je sicer ena ključnih osebnosti spominskega odbora Gusen. Že desetletja raziskuje zgodovino tega območja, organizira komemoracije in zbira pričevanja preživelih ter lokalnih prebivalcev. Prav stik s preživelimi je, kot pravi, v njej odprl občutek dolžnosti do "okrutnih in skoraj pozabljenih taborišč smrti v Gusnu". In ljudje so ji zaupali, sčasoma povedali najbolj mračna doživetja med vojno. Zato sem vedela, da bo, kar bo povedala, zagotovo tudi tokrat seglo veliko dlje od samo že znanih zapisov v zgodovinskih knjigah. 

"Bil je zdravnik SS iz Gusna, ki je rekel - bila je ena sama noč. V eni noči sem moral ubiti 420 otrok.'" Sogovornica za trenutek utihne. Nato nadaljuje: "Rekel je tudi, da sploh ni imel časa spati. Otroke so  sicer ubijali z injekcijami. Predvsem en zdravnik."

Po lokalni dokumentaciji in spominskih virih naj bi bilo februarja 1945 v Gusnu umorjenih 420 judovskih otrok. Spomin nanje danes stoji tudi v obliki otroškega spomenika in vsakoletnih spominskih slovesnosti. Ko gre za izvajalce pomora, viri navajajo enega ali dva zdravnika, ki naj bi "opravila delo". 

"Tudi jaz za to dolgo nisem slišala," pripoveduje sogovornica, ki je desetletja zbirala ustna pričevanja lokalnih prebivalk. "Ko pa smo začeli intervjuvati stare ljudi, so se začele pojavljati te zgodbe. Trajalo je zelo dolgo, ker ljudje dolgo niso želeli govoriti. Vse so držali v sebi."

Po njenih besedah so lokalne ženske pripovedovale, da so transporte otrok videvale že od septembra 1943. "Videli so otroke, kako so hodili z glavne železniške postaje proti Gusnu. Potem jih nikoli več niso videli."

Sogovornica poudarja, da gre deloma za ustna pričevanja lokalnih žensk, ki so bile med vojno še same otroci. 

Meni, da so otroke morda pošiljali v Gusen tudi zato, da bi se izognili daljšim transportom proti Auschwitzu. "To je moja interpretacija. Mislim, da so se želeli izogniti dolgim transportom otrok iz Madžarske v Auschwitz. Sem so jih lahko pripeljali hitreje. In jih ubili tukaj."

Najbolj jo je pretreslo dejstvo, kako dolgo je zgodba ostala skrita. "Moških pogosto ni bilo tukaj, ker so bili v vojski. Ženske pa so vedele. In šele desetletja kasneje so začele govoriti."

Pravi, da je trajalo skoraj 30 let, da si je pridobila zaupanje starejših prebivalcev območja. Sama prihaja z Dunaja. "Toliko časa je trajalo, da so se odprli. Zdaj skoraj nihče od njih ni več živ."

Pričevanja so začeli snemati tudi na film. Proces jo je naučil pomembne lekcije. "Nacistična groza je bila veliko hujša, kot jo opisujejo knjige," pravi.

A če se dolga desetletja po vojni o teh zgodbah skoraj ni govorilo, so danes pomemben del že v otroštvu tukajšnjih ljudi. 

"Ljudem, ki živijo tukaj, ne moreš reči, da o tem ne bi smeli vedeti."

Zato v četrtem razredu osnovne šole otrokom na primeren način predstavijo zgodbo Gusna. Pred leti, ko so lokalne ženske začele bolj odprto pripovedovati, so skupaj s tremi lokalnimi šolami pripravili projekt spomina za umorjene otroke.

"Iz gline so izdelovali različne predmete v spomin otrokom. Srca, roke, noge ... Nekateri so na zadnjo stran zapisali celo svoje ime, ker imen pobitih otrok ne poznamo." Otroci so projekt vzeli za svoj in danes ti izdelki krasijo grob nesrečnih judovskih otrok. 

Danes učenci četrtih razredov še vedno prihajajo na posebne spominske slovesnosti v Gusen. "Ne vodimo jih v krematorij. Svojo slovesnost imajo tukaj. Veste, Gusen je posebno območje, zato potrebujemo poseben odnos do zgodovine."

Zgodovino, ki je presenetila tudi njo. Ko je kot mlada učiteljica prišla v to območje, ni vedela skoraj ničesar o Gusnu. "Nisem poznala niti imena Gusen," pripoveduje. "Kot študentka sem bila leta 1964 v Mauthausnu, to pa je bilo vse."

Kasneje se je preselila v St. Georgen ob Gusnu, se poročila, začela počasi in previdno raziskovati zgodovino kraja. Ne skozi arhive, ampak skozi ljudi.

"Moji učenci so me vodili v tunele Bergkristalla. Tja so se hodili igrat. Kazali so mi svoje skrivne kraje, kjer so našli zarjavelo orožje."

Otroci takrat sploh niso vedeli, kaj so ti tuneli v resnici bili.

"Med starši in otroki ni bilo nobene komunikacije o tem. To je zelo zanimivo. Starejša generacija ni govorila o tem, kaj se je tukaj zgodilo."

Dolga desetletja je območje živelo z zgodovino, o kateri se skoraj ni govorilo na glas.

Prelomnica je po njenih besedah prišla šele leta 1995, ko so v Gusnu organizirali prvo večjo spominsko slovesnost. Pripravili so jo skupaj z lokalnim cerkvenim zborom in glasbeniki.

"Lokalnim županom to ni bilo všeč," pravi odkrito. "Bili so nervozni. Bali so se, da bi prišlo na dan marsikaj, ker je bilo veliko lokalnih moških članov nacistične stranke."

Območje je bilo med vojno močno prežeto s prisotnostjo SS. Leta 1944 naj bi bilo tam okoli 6000 pripadnikov SS.

"Niso živeli samo v svojih objektih. Živeli so tudi v hišah lokalnih ljudi. Vsaka hiša je morala odstopiti eno sobo za SS. V župnišču jih je bilo dvanajst."

Potem je prišla "vojna po vojni".

Po nacistični oblasti je sledila sovjetska okupacija. Večina moških se dolgo ni vrnila domov, ker so bili v vojnih ujetništvih. Nekateri so se vrnili šele v začetku petdesetih let.

"To je postal svet žensk," pravi. Ženske so morale voditi kmetije, skrbeti za otroke in hkrati živeti s spomini na vojno.

"Če pogledate fotografije cerkvenih slovesnosti iz tistega časa, boste videli predvsem ženske in otroke."

Treba je bilo preživeti. Za spomine, travme, krivdo, obžalovanje - kar koli bi že spekter čustev bil - ni bilo časa. "Ko so se moški vrnili iz ujetništva, pa so imeli svoje lastne grozljive zgodbe. Ženske so zato ponovno utihnile."

Del zgodovine je tako ostal zakopan znotraj družin. Šele mnogo kasneje, pravi, so si nekatere dovolile ponovno govoriti. "Ko so postale vdove, so si dovolile znova govoriti. In znova čutiti."

Konec tedna so v Mauthausnu in Gusnu potekale spominske slovesnosti ob obletnici osvoboditve taborišč.

Območje je obiskalo na tisoče ljudi iz različnih držav – potomci preživelih, zgodovinarji, diplomati, šolarji in obiskovalci, ki se vsako leto vračajo na kraje nekdanjih taborišč smrti.

A ob spominu je bilo letos čutiti tudi veliko zaskrbljenosti.

Ne le zaradi odhajanja zadnjih preživelih prič, ampak tudi zaradi občutka, da svet ponovno vstopa v obdobje militarizacije, polarizacije in normalizacije sovraštva. 

Več sogovornikov je opozarjalo, da zgodovina ni nevarna samo takrat, ko jo pozabimo, ampak tudi takrat, ko jo začnemo poenostavljati.

Posebej močan vtis je pustilo dejstvo, da se je velik del pogovorov vrtel okoli sedanjosti – vojn, propagande, umetne inteligence, militarizacije tehnologije in vse hitrejšega razčlovečenja javnega prostora.

"In morda je prav to danes najbolj strašljivo," mi je dejala ena od obiskovalk med sprehodom mimo ostankov taborišča. "Da se ob vseh teh krajih človek ne vpraša več samo, kako je bilo to mogoče takrat. Ampak kako hitro bi lahko spet postalo mogoče."