Kdo so 'starši kosilnice' in kaj so pasti permisivne vzgoje?

Stile vzgoje lahko razdelimo na tri osnovne tipe – permisivni, avtoritativni in avtoritarni. Kot pojasnjuje doc. dr. Žan Lep z oddelka za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti in Pedagoškega inštituta, je za avtoritarnega starša značilno, da postavlja veliko pravil in ima visoka pričakovanja do svojega otroka."Tako si predstavljamo stroge starše iz starih časov," doda. 

Pravo nasprotje je permisivni starš, ki ne postavlja pravil, nima pričakovanj, v središču pozornosti pa je otrok s svojimi potrebami in željami. Nekje vmes med omenjenima stiloma je avtoritativna vzgoja. V tem primeru starš postavlja pravila in pričakovanja, a hkrati otroku tudi prisluhne. 

Po besedah Lepa raziskave, tudi slovenske, kažejo, da v sodobnem času prevladuje permisivna vzgoja in njene različne izpeljanke."Vsem je skupno, da se pretirano odzivajo na otrokove potrebe, da se od otroka nič kaj zares ne pričakuje, ne postavlja se mu pravil," izpostavi Lep. A raziskovalci ob tem opozarjajo, da ne smemo več razmišljati le v okviru treh osnovnih tipov vzgoje."Tudi ni rečeno, da vsi, ki bi jih danes uvrstili v permisivni tip vzgoje, nimajo nobenih pričakovanj. Niso vsi enaki, obstajajo velike individualne razlike med starši," opozarja. 

Otrok središče družine

Na vzpon permisivne vzgoje so v veliki meri vplivale družbene spremembe. Kot poudarja Lep, se je skozi čas spremenil odnos družbe do kaznovanja, sploh telesnega, ki je danes nezaželjen, otrok pa je postal središče družine."Neka osredotočenost na otroka, ker je tudi otrok vse manj, imamo možnost planiranja družine, se za otroka torej odločimo. Temu se reče 'projekt otrok'. Več ljudi se potem ukvarja s posameznim otrokom, tako da je postal neko središče družine," pove Lep. Potem so tu še družbena pričakovanja o uspehu in individualnosti, ki predpostavljajo, da mora biti za otroka vedno dobro poskrbljeno in da si mora v življenju postavljati visoka pričakovanja, dodaja. 

Sodobna družbena ureditev prav tako narekuje, da bodo najbolj pridni in najboljši tudi najbolj uspešni in nagrajeni, pravi Lep."Celotna neka ideja naše družbe je v tem, da moramo početi stvari, ki nas veselijo, ki so v skladu z nekim avtentičnim jazom, mojimi željami in potrebami. Kar je, če prevedemo v preprost jezik: 'Pridno se uči, da ne boš rabil fizično delat'."

Če starši na eni strani od otroka pričakujejo dobre ocene v šoli, pa se postavlja vprašanje, koliko osebne odgovornosti nalagajo otroku, poudarja psiholog. "Koliko je recimo nekega pritiska na šolski sistem, da je prezahteven, da je preveč domačih nalog, se hodijo pogajat z učitelji za višje ocene, tudi potem na fakulteti. To, da otroku ne postavimo pravil in nekih jasnih mej in pričakovanj, vodi tudi v to, da otrok ne razvije dovolj dobro občutka za odgovornost in samoučinkovitost," pojasni Lep. 

Pasti permisivne vzgoje so, da čeprav se odzivamo na otrokove potrebe, lahko to vodi do težav s čustveno regulacijo, z odnosi, ki jih gradi otrok z drugimi, ob tem pa se ti otroci težje prilagajajo, ker mora biti vedno "vse po njihovo". 

Višja pričakovanja, a manj realistična?

Na vprašanje, kako se današnji mladostniki razlikujejo od mladostnikov v preteklosti, Lep odgovarja, da so debate o različnih generacijah in različnih značilnostih nehvaležne. Dejstvo pa je, da so razlike posledica sprememb v družbi, ki pa ne vplivajo samo na mladostnike, ampak tudi na njihove starše. Mladi imajo danes višja pričakovanja, višje aspiracije, po drugi strani pa so ta pričakovanja morda manj realistična, pove Lep. Spremenil se je tudi njihov odnos do dela, ves čas pa čutijo potrebo po avtentičnosti."Bolj visoko postavljajo neke vrednote uspeha, bogastva kot pretekle generacije. Več je rabe spleta, kar je potem povezano s tem, da se spreminjajo njihovi socialni odnosi in preživljanje prostega časa," pravi. Ob tem sicer opozarja, da se je spremenil tudi način življenja odraslih, ki, tako kot mladostniki, več časa preživijo za zasloni in se manj družijo v živo. 

Po mnenju Lepa ni pametno, da otroku popolnoma omejimo dostop do sodobne tehnologije, saj je ta prinesla tudi veliko dobrega."V študijah se kaže, da tisti, ki imajo več digitalne opreme, dosegajo boljše rezultate. Seveda pa digitalna oprema ne pride v vakuumu. Je posledica nekega bolj ugodnega družbenega položaja in družine." Bolj kot prepoved je pomembnejši nadzor. "Se širi moralna panika v smislu, otroci ne smejo pred zaslone. Lahko, ampak v nekem omejenem času, pod vodstvom staršev, ki potem uporabijo vsebino za pogovor, krepitev veščin. Težava se pojavi, če je te rabe preveč in je nenadzorovana. Potem so mladi prepuščeni sami sebi, sami izbirajo vsebine in podležejo procesom, ki so težavni," poudarja Lep in ob tem dodaja, da se otroci ne znajo sami pravočasno odstraniti iz situacije, ki bi imela zanje negativne posledice. 

Preprostega recepta ni

Porast permisivne vzgoje lahko pripišemo tudi spremembam v življenju staršev, poudarja Lep. Posledica hitrejšega tempa življenja je, da imajo starši vse manj časa za nadzor."Postavljanje pravil, vzgajanje skozi ponavljanje, doslednost, vse to zahteva precej časa in tudi nekega čustvenega vložka in psihološkega napora, da vztrajamo, tudi ko otrok reče ne. S permisivno vzgojo je staršem na prvi pogled lažje, saj pustijo otroku, da dela, kar želi, to pa zahteva manj ukvarjanja." 

Univerzalnega recepta za 'pravilno' vzgojo ni. Lep poudarja, da je upoštevanje potreb otroka, kar je tudi v osrčju permisivne vzgoje, vsekakor pozitivno, a poleg razumevanja in poslušanja, otrok potrebuje tudi jasna pravila in spodbude s strani staršev, da se nauči nekih veščin, vztrajanja in pomena vlagajanja truda. "Ob tem, ko postavljamo neka pričakovanja, znamo tudi prisluhniti potrebam, hkrati pa vemo, da pričakovanja niso previsoka oz. da so ravno malce višja od tega, kar je otroku udobno. To spodbuja razvoj, seveda pa zahteva veliko pozornosti, časa in pogovora," pojasni Lep. 

Ob tem dodaja, da raziskave kažejo, da je avtoritativen slog vzgoje, torej tista zmes postavljanja pravil, hkrati pa tudi razumevanja otrokovih potreb, najučinkovitejši. Raziskovalci ga povezujejo z boljšimi učnimi dosežki, boljšo učinkovitostjo in boljšim duševnim zdravjem. 

Lep sicer opozarja, da današnja družba od staršev veliko pričakuje."Od tega, da bo tvoj otrok uspešen, da bo vzgojen, da boš ti preživljal čas z njim, da boš dobro obveščen, kaj se dogaja v šoli, ker drugače si slab starš. 20 let nazaj je bila moja mama vesela, če ni vedla, kaj se dogaja v šoli, ker je to pomenilo, da ni težav. Danes pa čudno gledajo starša, ki ni obveščen o vsem dogajanju," pove in doda, da so pričakovanja družbe visoka tudi na drugih področjih, kot so partnerski odnosi, služba in podobno. 

Raziskave za zdaj kažejo, da se bo v prihodnosti nadaljeval trend permisivne vzgoje, tudi v državah, kjer do zdaj ni prevladovala. Po besedah Lepa starši v nekaterih vidikih pogosto vzgajajo svoje otroke na podoben način, kot so bili vzgojeni sami. "Več kot bo staršev, ki so bili vzgojeni permisivno, bolj verjetno je, da bodo tudi njihovi otroci uporabljali takšne pristope," še zaključi psiholog.