Ljubljanska športna posebnost, ki je šla v nos oblasti

V letošnjem marcu je zaokrožila novica, da bo ljubljanska občina porušila ostanek stolpa nekdanje 65-metrske skakalnice v Ljubljani, imenovane Galetova skakalnica, kar je povzročilo precej slabe volje. A si je občina zadnji trenutek premislila, predvsem pod pritiski javnosti in medijev, ter nekdanjemu dostopnemu stolpu na zaletišču skakalnice priznala sentimentalno vrednost, čeprav so mnogi mnenja, da gre vendarle tudi za objekt tehnične vrednosti. 

O tem presodite sami na osnovi zgodbe, ki jo skriva zagnanost članov Smučarskega klub Enotnost, ki so po načrtih priznanega konstruktorja in vsestranskega športnika Stanka Bloudka leta 1954 sredi Ljubljane najprej zgradili opečnati dostopni stolp na vrhu Galetovega travnika na Šišenskem hribu, nato pa leseno konstrukcijo skakalnice, ki je segala vse do in še malo čez Vodnikovo ulico v Šiški.

Preselimo se slabih 70 let nazaj, v čase povojne obnove in gradnje, v čase pionirskega in mladinskega dela, v čase, ko se je Ljubljana pozimi skrivala pod debelo snežno odejo, Rožnik, Šišenski hrib in Tivoli pa so bili pozimi bolj polni smučarjev in sankačev kot sprehajalcev in tekačev. Takrat so bili zlati časi športnega kluba Enotnost, ki je bilo ustanovljeno povojnega leta 1946, v svojih najuspešnejših letih pa so njegovi člani kar 17-krat postali ekipni državni prvaki v smučanju, skokih in tekih.

Galetov travnik, ki ga je država nacionalizirala, je bilo priljubljeno smučišče na Šišenskem hribu. Travnik je bil na vrhu bolj položen, v spodnjem delu pa je prešel v precejšnjo strmino. Na tem sicer precej kratkem smučišču je klub Enotnost organiziral slalomsko tekmo z vsemi najboljšimi tekmovalci v Sloveniji. Sam spust po slalomski progi je trajal zgolj okoli 28 sekund, a je bil kljub kratki tekmi zelo atraktiven, pripoveduje Aleš Guček, upokojeni arhitekt, smučar, nekdanji član kluba Enotnost in avtor številnih knjig ter člankov o smučanju. Tudi sam se je uril na tem smučišču. Tekme, ki so jih priprejali, si je ogledalo več tisoč gledalcev, ki niso želeli izpustiti priložnosti, da bi si ogledali najboljše alpske smučarje kar v prestolnici. 

Kot pripoveduje Guček, sta bili v Mostecu takrat dve skakalnici, 15-metrska in 30-metrska, ki sta gostili tekme. Ker sta bili tako majhni, so jima tekmovalci rekli pručke. V želji po daljših skokih so se člani Smučarskega kluba Enotnost odločili, da na Šišenskem hribu postavijo 65-metrsko skakalnico. Načrte zanjo je narisal inženir Stanko Bloudek, gradili pa so jo s prostovoljnim delom članov in podpornikov kluba ob pomoči gradbenikov. Tako je Ljubljana leta 1954 ob Galetovem dvorcu v Šiški dobila prvo večjo skakalnico, katere zaletni stolp je bil zidan, medtem ko je bilo zaletišče leseno, prav tako iztek, ki je zaradi prekratke dolžine terena celo nekoliko molel nad Vodnikovo cesto. Praktično sredi mesta, s pogledom na prve socialistične bloke, ki so se takrat gradili v Šiški, je leta 1954 skakalnica gostila prva tekmovanja. "Kratek iztek in nasprotna strmina sta delala številnim skakalcem težave pri zaustavljanju. Tako so mnogi v izteku končali v snegu ali pa so se celo zaleteli v leseno ograjo, ki je zaključevala iztek," se takratnih tekem spominja Guček.

Na vrh skakalnice so se tekmovalci povzpeli peš po strmini, oprtani s smučkami. Za otvoritev tekme so se po hrbtišču in doskočišču spustili alpski smučarji kluba Enotnost, in sicer z zastavami držav udeleženk. Skakalnica je kar dvakrat gostila pomembni mednarodni tekmi Pokala Kongsberg. Kot pravi Guček, so bili Skandinavci v tistih časih premočni, zato so uvedli ta pokal, na katerem so lahko nastopili skakalci alpskih dežel: Avstrije, Francije, Italije, Nemčije, Švice in Jugoslavije. 

V enem od arhivskih gradiv je predsednik Smučarskega kluba Enotnost Maks Završnik ob dokončanju skakalnice zapisal: "Z našo novo smučarsko skakalnico sredi Ljubljane smo izpolnili dolgoletne želje ljubljanskih smučarjev, zlasti pa želje vseh tistih mnogoštevilnih smučarskih tekmovalcev - skakalcev, ki si niso mogli privoščiti voženj na Gorenjsko, ker ni bilo sredstev, niti dovolj časa. Zdaj jim pa bo omogočen ceneni trening prav v Ljubljani sami. Našo novo smučarsko napravo pozdravljajo prav vsi, katerim je do nadaljnjega napredka našega domačega smučarskega športa."

Za klub je bila gradnja skakalnice velik finančni zalogaj, del teh sredstev pa so pokrili s prodajo vstopnic za tekme. Prvo mednarodno tekmo si je ogledalo od 15.000 do 20.000 gledalcev. "To je bilo za tiste čase veliko in še tujci so se čudili, kako jim je to uspelo," se spominja tistih tekem, ki jih je spremljal ob skakalnici, Guček. Karte so bile iz kartona rdeče barve in ne prav drage, obiskovalcev pa od skakalnega spektakla leta 1961 ni odvrnilo niti močno sneženje.

Skakalnica je bila v lasti kluba Enotnost, ki je imelo v lasti tudi Hotel Vitranc v Podkorenu. Prav slednji je klubu prinašal pomemben vir dohodka, da so lahko razvijali tekmovalno smučanje vseh treh disciplin. Po sedmih letih delovanja skakalnice se je klub znašel v težavah, saj je bilo skakalnico težko vzdrževati.

Završnik je pisal občinskemu odboru in jim pojasnil vse stroške, ki jih imajo z urejanjem od vode razjedenega doskočišča, z urejanjem izteka ter za popravila ter konzerviranje lesene konstrukcije skakalnice in ograje. Prosil jih je za finančno donacijo, saj brez pomoči ne bodo uspeli skakalnice pripraviti na naslednjo sezono.

A situacija se je iz leta v leto slabšala, vodstvo kluba pa je imelo vedno manj posluha med občinskimi veljaki. Tudi veliko zanimanje gledalcev za tekme in uspehi skakalcev niso bili dovolj močan razlog, da bi ljubljanske mestne oblasti pomagale pri vzdrževanju in nadgradnji skakalnice. 

Leta 1965 je prišla z občinskega odbora za urbanizem končna odločitev, da lokacija za skakalnico ni primerna in naj se jo poruši, kar je pomenilo konec Bloudkove skakalnice v Ljubljani. Odstranili so vso leseno konstrukcijo, ostal je le opečnati stolp s stopniščem.

"Završnik je bil z dušo in telesom predan smučanju," pripoveduje Guček, a očitno zaradi svojega jezika, ki ga ni šparal, ni bil po godu oblastem. Tako so komunistične oblasti odločile, da smučarski klubi ne smejo imeti v lasti svojih objektov. Enotnosti so najprej odvzeli Hotel Vitranc v Podkorenu, po odločitvi tedanjega župana Šiške Mirana Goslarja pa še skakalnico v Šiški. Klub je v obeh primerih ostal brez odškodnine.

Zgodovinski mejnik skakalnice ob Galetovem dvorcu predstavljata predvsem tekmi za Pokal Kongsberg. Vseh tekem v tem mednarodnem tekmovanju je bilo 23, dve pa sta se odvijali na tleh Jugoslavije, in sicer v Ljubljani. To pa sta tudi edini tekmi, kjer sta na najvišji stopnički stala Slovenca. Leta 1955 je zmagal Mojstrančan Janez Polda, leta 1961 pa je slavil Tržičan Marjan Pečar (63,5, 50). V moštvenem tekmovanju so pred Jugoslovani slavili Avstrijci, ki so nastopili z najbolj izenačeno reprezentanco. 

To je le nekaj podatkov in pričevanj o izredno pestri in zanimivi zgodovini Bloudkove skakalnice v Ljubljani, od katere je ostal zgolj še opečnati stolp. Ta propada že vrsto let in je z leti postal nevaren za okolico, mestne oblasti, ki so njegov lastnik, pa ga niso primerno zaščitile in so ga hotele ta mesec celo porušiti. Zdaj, ko so se odločili, da ga vendarle ne bodo, pa smo izvedeli, da je ena od idej, da bi v stolpu s primerno sanacijo uredili stranišče. Če je to tisti namen, ki bi si ga takšna športno in tehnično pomembna stavba – nenazadnje pa tudi Ljubljana – zaslužila, naj presodi vsak sam. Zagotovo bi si vsi, ki so takrat prostovoljno gradili skakalnico, pa tudi tisti, ki so se na njej urili in tedanji državi prinesli mednarodno slavo, zaslužili precej več. Vsaj primerno obeležje, ki bi mimoidočim pripovedovalo zgodbo o pomenu in moči Smučarskega kluba Enotnost.

S starim smučarskim pozdravom SMUK!