'Za razgled na plažo z žičnico na Stražo ...'

Prvo žičnico pri nas je leta 1939 postavil sloviti inženir Stanko Bloudek pod Ciprnikom v Planici – po šest smučarjev je v vozičku, priklopljenem na vrv, z vitlo vlekla proti vrhu. Malo pa je znano, da so prvo vlečnico v Sloveniji leta 1947 postavili v Črnem vrhu nad Jesenicami, v bližini smučišča Španov vrh, ki se danes lahko pohvali z najstarejšo enosedežnico. A dotlej je preteklo še nekaj let.

Nedolgo po prvi vlečnici sredi karavanških gozdov je bila leta 1948 v Kranjski Gori postavljena podobna vlečnica Preseka, ki je zapečatila usodo kraja in ga do danes spremenila v najbolj mondeno slovensko smučarsko središče, poleti celo bolj obiskano kot pozimi.

Prve enosedežnice – z lesenimi sedeži in brez zapiral

Prva povojna leta so tudi Mariboru prinesla prvo pridobitev – leta 1951 enosedežnico Habakuk, čeprav je bil dostop iz doline do vrha s pohorsko vzpenjačo vzpostavljen šele šest let pozneje. Ta je pomenila pravi tehnološki dosežek, po vzoru katerega so nekaj let pozneje postavili še tedaj najdaljšo evropsko žičnico na zagrebško Medvednico. Konstruktor obeh je bila mariborska Metalna, značilne kabine pa je za pohorsko vzpenjačo proizvedel Impol.

Slovenski turistični kralj Bled je leta 1954 obogatila postavitev prototipne enosedežnice podjetja Žičnica Ljubljana, o kateri govori tudi parodija znane hudomušne popevke Marjane Deržaj in Staneta Mancinija Kako sva si različna, v kateri pojeta "za razgled na plažo z žičnico na Stražo rada se popeljeva oba ..."

Kako je "pomotoma" nastalo smučišče na Krvavcu

Nekaj let pozneje pa je, bolj kot ne po naključju, postavitev žičnice zapečatila usodo Ljubljani najbližjega večjega smučišča. Na Kočevsko namenjena žičnica za prevoz lesa se je po spletu okoliščin znašla na Krvavcu – brez jasne vizije, kaj naj bi obiskovalci na Krvavcu lahko počeli. Hitro je postala prava atrakcija in po njenem vzoru je bila čez nekaj let postavljena tudi žičnica na Snežko, najvišji vrh Češke. Njena posebnost so bile v stran obrnjeni sedeži, nekaj manj pa je bilo tudi zaprtih kabin. Nad sedežema je potnike pred soncem varovala plastična strešica, pred padcem s sedeža pa ju je varovala le verižica, poveznjena med stranskima držaloma. Žičnica je proti vrhu brzela s hitrostjo 2,5 m/s, kar je 9 km/h, raztrgan in prepaden svet pod seboj pa je do vrha premagala v 17 minutah. 

Tudi ta "ljubljanska" velika žičnica je bila svojevrsten tehnični dosežek, saj je bila prva enovrvna krožna sedežnica v tem delu Evrope. Brez večjih nezgod je delovala do leta 1973, ko je postala ozko grlo za vse smuke in snežnih radosti željne obiskovalce, ki so morali na svoj sedež včasih čakati tudi več ur. Na pobočju do doma na Gospincu so zaradi gradnje radiotelevizijskega oddajnika postavili tovorno žičnico, ki so jo pozneje spremenili v improvizirano smučarsko, kmalu zatem pa podobno postavili tudi proti Tihi dolini.

Sočasno s Krvavcem se je na vrh Vitranca razširilo tudi kranjskogorsko smučišče. Enosedežnica Vitranc II, ki zaradi pogostih nesreč, bila je tudi smrtna, smučarjev že nekaj desetletij ne prevaža več, je do nedavnega še stala kot muzej na prostem, zdaj pa tečejo priprave za ponovno odprtje žičnice in proge z najvišjega predela kranjskogorskega smučišča. Prvotno načrtovano žičnica od izteka smučišča do vrha Vitranca je izpodrinila zamisel o postavitvi sedežnice po isti trasi, koder je nekoč tekla ta muzejska enosedežnica.

Zlato obdobje razcveta smučarskih središč 

Šestdeseta leta so prinesla pravi razmah gradnje žičnic na Slovenskem. Leta 1963 je bila postavljena prva nihalka, ki je smučarje in druge obiskovalce v nekaj minutah ponesla iz doline Kamniške Bistrice na 857 m višji rob Velike Planine. Odlikovalo jo je prgišče posebnosti: bila je ena redkih v Evropi (in ves čas tudi edina v Sloveniji) brez vmesnega podpornega stebra. Ob dograditvi jo je poganjal rabljeni motor iz nekdanje podmornice. Med vožnjo je kabina kar 230 metrov oddaljena od gozda pod seboj.

Leta 1965 je bila postavljena prva enosedežnica, ki je smučarje od carinskega platoja pred ljubeljskim predorom ponesla do vznožja strmega pobočja pod Zelenico – ta zalogaj je dve leti pozneje premagala žičnica Zelenica II. Smučišče je bilo posebno zlasti po tem, da je najvišja vlečnica vodila prav do same slovensko-avstrijske meje, smučarska proga pa je še nekaj sto metrov potekala tik ob njej.

Najdaljša sedežnica v Jugoslaviji je stala nad Bledom 

Zlata šestdeseta leta so prinesla tudi (ob izgraditvi) največje smučišče v nekdanji Jugoslavije. Zimsko središče Zatrnik nad Bledom, na obronkih pokljuških gozdov, je dnevno obiskalo tudi po 5000 smučarjev. Njegovo slavo je daleč naokoli ponesla najdaljša sedežnica v nekdanji državi, dvosedežnica Berjanca, dolga 1761 metrov, postavljena leta 1971. Čez visoke globeli, nad katerimi so bile razpete varovalne mreže, je smučarje na vrh prevažala tudi do dvajset minut, še nekoliko dlje pa je bilo pogosto treba čakati v vrsti. Pri gradnji smučišča je konec šestdesetih let sodelovala celo jugoslovanska vojska. 

Zelene zime konec osemdesetih in spori glede zemljišč po osamosvojitvi pa so zapečatili žalostno usodo in leta 1994 je smučišče obratovalo zadnjikrat – pozneje le še nekaj posameznih vlečnic. Nepripravljenost domačinov oziroma lastnikov zemljišč je do neke mere razumljiva, saj jim v šestdesetih letih obljubljene odškodnine za uporabo njihovih zemljišč večidel nikoli niso bile izplačane. Po več pobudah za njegovo oživitev so bile nedavno postavljene nizkovrvne otroške vlečnice. Direktor na novo ustanovljene družbe RTC Zatrnik je nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar – z ekipo zagnanih okoličanov jih je v pravno-upravni bitki za oživitev smučišča presenetila navidez nerazumljiva odločitev občinskega sveta Občine Gorje, da obratovanje smučišča ni v javnem interesu.

Še ena gorenjska Trnuljčica

V sedemdesetih letih so bile postopno postavljene tri dvosedežnice na Kobli – spust z vrha Kravje Črne gore do Bohinjske Bistrice, na katerem smučar premaga višinsko razliko okroglih 1000 metrov, je bil med drugim homologiziran pri FIS (Mednarodni smučarski organizaciji) za izvedbo tekmovanj v smuku. Posebnost in velika prednost smučišča Kobla je bila še ta, da v neposredno bližino njegovega vznožja, le streljaj od prve žičnice, vodi železniška proga. Pozneje je bil na tem mestu, tik pred vhodom v bohinjski predor, postavljen tudi smučarski terminal, ki je s stopnicami povezal iztek smučišča. Smučarski, poljudno imenovani tudi beli vlaki, so Koblo povezovali tako z Gorenjsko in Ljubljano kot tudi s Primorsko.

Zelene zime in zemljiški spori, pogosto zaradi denacionalizacije, pa niso botrovali le zaprtju že omenjenih Zatrnika in Koble, kjer so letos sicer znova pognali vlečnico Kozji hrbet, temveč tudi smučišča v Mežici, kjer je njega dni poleg vlečnic obratovala tudi enosedežnica. V novem tisočletju je postopoma ugasnilo tudi najjužnejše večje smučišče Kalič nad Postojno, kmalu pa še Lovke nad Novo Gorico. Že nekaj let se koluti ne vrtijo na žičnicah na Zelenici, miruje tudi enosedežnica na Kisovcu nad Zagorjem.

Postopno dohitevanje alpskih velikanov

Posebnih tehničnih rekordov naslednji dve desetletji slovenske žičnice niso zabeležile. Po velikoplaninski je bila postavljena še nihalka na Vogel, nekaj let pozneje še tretja na Golte. Obrabljeno prvo dostopno sedežnico na Krvavec je leta 1973 zamenjala nova, to pa leta 1999 zdajšnja. Hkrati s krvavško je bila leta 1973 postavljena tudi najdaljša žičnica v Sloveniji, 5110 metrov dolga kabinska žičnica na Kanin z dvema vmesnima postajama.

Poleg običajnih vlečnic, sider in krožnikov oziroma krogcev, so bile v sedemdesetih letih postavljene številne vlečnice s t. i. odklopno tehniko – v spodnji postaji se odklopijo z vlečne jeklenice in zložijo v vrsto, tako da se posamezni krožnik vpne šele takrat, ko ga smučar potrebuje, kar je prednost teh žičnic, ki danes stojijo v Podkorenu pri Kranjski Gori, na Mariborskem Pohorju, Krvavcu in Soriški planini ter posameznih manjših smučiščih.

Za tehnično najbolj sodobno opremljeno smučišče velja Cerkno, kjer sta bili postavljeni tako prva štirisedežnica kot tudi prva šestsedežnica. Ogrevane sedeže v Sloveniji ponuja šestsedežnica na Starem vrhu nad Škofjo Loko.