Zadnji še živeči tigrovec praznuje 100 let: 'Sam sebi se čudim, da sem še vedno tukaj'

Alojza Kralja smo obiskali dan pred njegovim častitljivim jubilejem. "Sam sebi se čudim, da sem še vedno tukaj – po vsem, kar je bilo," pravi. Da bo nekoč stoletnik, si Alojz, ki ga še vedno spremlja odličen smisel za humor, ni nikoli mislil. "Ugotovil pa sem, da se ne izplača iti gor," pove in se ozre proti nebu. "Pa saj me niti nočejo! Zagotovo pravijo – kaj bomo z njim, ki niti moliti ne zna? Še očenaš, ki ga je znal kot otrok, je pozabil."

Ni pa pozabil niti enega koščka svoje pestre preteklosti. Pravzaprav je ogromno svojih spominov, misli in pogledov tudi zapisal. "Ko bi vi vedeli, kaj vse imam zapisano! O mojem življenju bi brez težav napisali knjigo," pravi mož, ki se je rodil v Morskem pri Kanalu. Nedvomno ima prav. Vse skupaj bi bila zgodba o uporniku, ki je slovenstvo postavil pred lastno življenje. 

Balkon iz železa iz italijanskega bunkerja ali otroštvo v krempljih zastrašujočega režima

Sto let praznuje v letu, ko mineva tudi 100 let od požiga Narodnega doma v Trstu. Pod italijansko represijo je preživel četrtino življenja, na lastni koži je izkusil, kako je, če na svoji zemlji nisi dobrodošel. "Na hišo, kjer smo živeli, bi morali obesiti kakšno tablo," pravi. Tam so bili namreč doma sami uporniki za slovenstvo, vključno z bratom, ki je bil prav tako aktiven v NOB. "Pred hišo smo imeli balkon, ki ga je oče naredil, preden je šel v Ameriko. Pravzaprav sem dvakrat padel z njega in si enkrat celo zlomil roko. No, oče je hodil na Kanalski vrh razbijat italijanske bunkerje iz prve svetovne vojne, da je prišel do betonske žice in drugega železnega materiala," se spominja Alojz. 

Betonska žica ni bila vse, kar je oče nosil iz teh bunkerjev, a Alojz je bil takrat še premajhen, da bi vedel, da je oče upornik proti režimu, ki je tlačil tamkajšnje ljudi. Pri njih so se tako zbirali sovaščani, razpravljali o politiki, razpredali o protifašističnih idejah, kar pa ni ušlo oblastem, ki so ga zato večkrat zaslišale, vsaj enkrat so ga tudi aretirale, ker naj bi prepeval slovenske pesmi. Takrat sta mu Alojz in brat v zapor odnesla kosilo. 

Da bi preživel družino, se je oče nato odpravil v tujino, od koder pa se ni nikoli več vrnil. Družina je dobila informacijo, da se vrača, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. Brez očeta je tako Alojz ostal kot najstnik. 

Naslednja tarča karabinjerjev je bil njegov brat Janko, ki so ga leta 1936, starega 20 let, zaprli, zasliševali, nadlegovali, obsodili … Skratka, znašel se je v zobeh režima, ki je znal le teptati, vseeno pa so ga leta 1937 nato poslali v vojsko v Palermo, njegovo zgodbo v kratki biografiji Alojza Kralja opisuje Rajko Slokar. 

S sabotažami nad sovražnika

Uporništvo je v Alojzu zaradi takšnih dogodkov le še naraščalo, vse bolj je razmišljal, da se je treba fašistom upreti. Ko so ga sovaščani povabili k Tigru, ni okleval. Da organizacija obstaja, je vedel, ljudje so o njej govorili. Bolj po tiho, a informacije so krožile. Na prvem sestanku, ki mu je prisostvoval, so ocenili politične razmere. Razloženo mu je bilo, kako se organizira trojka, kakšna so pričakovanja od tigrovca. 

"Tigrovci smo izvajali sabotaže, zbirali orožje in podobno," razlaga Alojz, ki je nato postal vodja trojke. "V Kanalu sta bili v neposredni bližini dve elektrarni, blizu je bil jez, pa most, ki bi ga bilo treba uničiti, poti za dobavo materiala, ki bi jih bilo dobro prekiniti," nadaljuje. Elektrarni je dobro poznal. "Delal sem tako na Doblarju kot na Plavi, zato sem vedel, kako sta zgrajeni. Ko so ju gradili, sem bil še zelo mlad. Delali smo osem ur, ampak razen mraza ni bilo zelo hudo. Se pa spomnim, da so nas kaznovali tako, da nam za dva dni dela niso dali plače, ker so nas zalotili, da smo med mešanjem malte tudi malo počivali."

Nikoli pa ni počival režim. Ker ni takoj plačal računa za italijanski časnik, ki so ga pošiljali vsem družinam, je moral na zagovor v Tolmin. Ker ni bil član fašistične organizacije in ni plačal časopisa, so mu zagrozili, da mu bodo od že tako skromne plače trgali znesek za časopis in fašistično izkaznico. Zato ni šel več na delo.

Čeprav se upor režimu z današnje perspektive zdi predvsem junaško dejanje, je bilo to takrat predvsem zelo nevarno dejanje. "Danes se čudim, kako je mogoče, da je trojka sploh obstajala. Saj smo vendar tvegali glavo. Če bi nas Italijani odkrili, bi se zelo slabo končalo. Smo pa postopali zelo previdno. Previdnost je bila najbolj pomembna. Na svojem delovnem mestu nisi smel sabotirati, ker bi te dobili. Organizacija je delovala v takšni tajnosti, da pravzaprav še drug za drugega nismo vedeli."

Kamni namesto nabojev, komandant pa s puško na Mussolinijevo sliko

Leta 1940 je kot redni nabornik odšel v vojsko v Modeno, od tam pa v Racconigi v Piemontu. "Bilo nas je več Slovencev in smo večkrat peli slovenske pesmi," se z veseljem spominja domoljub Alojz. Ker tam niso vedeli, da je slovenska beseda prepovedana, so jih celo nagradili kot najboljšo pevsko skupino. 

Ko je bila napovedana vojna Franciji, se je skupaj z drugimi vojaki začel premikati proti meji Val Sutra. Do bojišča ni prišel, ker so ga skupaj z drugimi "sumljivimi" poslali v minometni bataljon, ki naj bi šel v Afriko. A ker je zbolel za malarijo, je moral domov na okrevalni dopust. Nato se je vrnil na Sardinijo. Vseskozi so z drugimi Slovenci vred izvajali sabotažne akcije, med drugim na minah, izstrelkih 81-milimetrskih minometov. Tudi tako, da so v vžigalnik vbrizgavali vodo. Ali pa so puškine naboje v zaboju zamenjali s kamenjem. 

Potem pa so februarja 1943 Američani bombardirali Cagliari, kjer je Alojz z drugimi vojaki bival v veliki dvorani, v kateri so spali na slami. Mesto je bilo po bombardiranju opustošeno. "Naš komandant je bil podporočnik, ki je vsak večer – še pred razpadom fašizma – poslušal radio London in nam poročal o dogajanju. Tisti dan, ko je padel fašizem, je prišel v dvorano, na steni katere je visela slika Mussolinija, in začel streljati vanjo. Bil je napreden človek. Ampak naslednji dan ga nismo več videli," se spominja sogovornik.

Pozneje je Alojz zbežal iz italijanske vojske vse do Barija, kjer pa jih je ujela angleška vojaška policija in odpeljala v vojaško taborišče. Večkrat je bil zaslišan. "Zasliševali so me tudi po petkrat na dan, ampak sem petkrat povedal isto," pravi. Iz zagate se je izmuznil tudi tako, da jim je povedal lažni priimek prijatelja, ki je bil v Afriki. Nekaj oficirjev jih je tukaj prepričevalo, da se pridružijo kraljevi vojski. A on je želel k partizanom. Ker je to povedal tudi na glas, je bil tudi to razlog za toliko zaslišanj. 

Partizanski zdravnik, ki je bil v taborišču, jim je omogočil, da so zbežali in se zatekli v partizansko bazo. Kralja so imenovali za komisarja voda, navaja Slokar, in ga poslali na delo na letališče v Bari. "Tam smo med drugim v vreče pakirali padala," se spominja Kralj. 

"Nepozabna" svoboda: "Tega ne bom nikoli pozabil"

Januarja 1945 se je nato priključil 5. prekomorski brigadi, s katero so krenili proti Splitu, da bodo prodirali proti Ljubljani. Pot "domov" je bila nato dolga, mučna, prepletena z bitkami. 

"Ob zori so stopali skozi Ljubljano, hodili so po Miklošičevi proti Tromostovju. V srcih je butalo od ponosa. Bilo je nekaj nepopisnega. Brž potem, ko so se Nemci umaknili, je bila Ljubljana vsa v zastavah, okrašena z venci, šopki iz rož in smrečja in ljudje na pločnikih so bili vzhičeni," prizore v Kraljevi kratki biografiji, ki je nastala, ko je dopolnil 90 let, opisuje Slokar. Naš sogovornik pa na vprašanje, kako je doživel osvoboditev, konec vojne, preprosto odgovori: "To je bilo nekaj neverjetnega, tega ne bom nikoli pozabil."

Po vojni je bil Alojz Kralj med drugim topniški oficir v JLA, po upokojitvi je bil aktiven tudi v lokalni politiki in Rdečem križu. Prav to, da je imel ves čas natrpan urnik, je po njegovi oceni pomembno vplivalo, da danes praznuje 100 let. "Vedno sem bil aktiven," pravi. 

Alojz je vdovec, ki danes dneve preživlja z družino, vnuki in pravnuki, ni še dolgo tega, ko je še tudi sedel za volan. "Mislim, da je kakšni dve leti, odkar ne vozim več." Kilometrov pa do visoke starosti ni nabiral le z avtomobilom, ampak tudi peš. Ima pa, kot pravi, zdaj tudi precej časa, da razmišlja o preteklosti. In kako vidi zapuščino Tigra danes? Zadovoljen je, da organizacija dobiva svoje mesto v zgodovini naroda. "Dolgo se o tem ni govorilo," je jasen. Prav tako je ponosen na današnjo Slovenijo. "Mogoče bi lahko bilo vodstvo drugačno, ampak ne bomo o imenih." In kaj si stoletnik želi za rojstni dan? "Deset let naj me še pustijo. Še ene deset let bi lahko živel, ne?"

Pričevalci nekega časa: Preberite še pogovor z zamejskim pisateljem Borisom Pahorjem ...

... in Dušanom Stefančičem, Slovencem, ki je preživel šest koncentracijskih taborišč.