'Zamorec Petra Velikega': ugrabljeni deček, ki je postal ruski plemič

Zima 1827. V hiši na posestvu v Mihajlovskem, na severozahodu Rusije, danes približno dve uri vožnje od mesta Pskov, je za delovno mizo sedel oče ruske književnosti Aleksander Puškin in zapisoval neverjetno zgodbo. Naslov na prvi strani rokopisa je bil: Zamorec Petra Velikega.

Govori o dečku, ki se je leta 1698 rodil v mestu Lagone, najverjetneje na ozemlju današnjega Kameruna. Njegov oče je bil eden izmed princev kraljestva Kotoko. Ko je bil star pet let, so v njegovo deželo vdrli vojaki islamskega cesarstva Bornu. Vzhodnoafriška sila je svojo moč nabirala predvsem prek trgovine s sužnji, ki jih je iz srednje Afrike izvažala berberskim državam na severu kontinenta. Ker je islamsko pravo prepovedovalo sužnjelastništvo nad pripadniki svoje veroizpovedi, so "črno blago" nabirali predvsem v srednjeafriških poganskih deželah. Kraljestvo Kotoko in družina princa Bruhe sta bila zato idealna tarča za trgovce s sužnji.

Tako so ugrabljenega dečka odpeljali na sever. Ker ni bil povsem običajen suženj, lahko sklepamo, da sta bila njegova cena in "prestiž" dovolj visoka, da so ga Berberi za dober denar prodali v Konstantinopel, današnji Istanbul. Ladja z dečkom je prispela v pristanišče spomladi leta 1703, od tam pa so ga prepeljali na sultanov dvor. Določili so ga za slugo princa Ahmeda, mlajšega brata sultana Mustafe II.

Temnopolti deček je pospravljal palačo Topkapi, čistil preproge, hranil prinčeve hišne živali in izpolnjeval druge ukaze. Še istega leta pa se je na otomanskem dvoru zgodil prevrat in sultan Mustafa je bil strmoglavljen. Ahmed je postal novi sultan in deček je kot njegov osebni sluga postal eden od najbližjih ljudi vladarja ob Bosporju. Dobil je tudi ime. Klicali so ga Ibrahim.

Kako so do njega prišli ruski diplomati, je stvar takratne konspirativnosti, ki je danes utonila v zgodovinsko pozabo. Ve pa se, da je pripadal skupini doušnikov, ki je nosila informacije od turškega dvora do ruske ambasade, ki jo je takrat vodil Peter Andrejevič Tolstoj, praded pisatelja Lea Tolstoja. Rusija, takrat velika tekmica Turčije za nadzor nad Črnim morjem, je imela svoje načrte. Sultanovo oblast je poskušala destabilizirati prek vladarjevega velikega vezirja, vendar je bila neuspešna, zarotnika pa so sultanovi agenti ubili. Tolstoj je tako ostal brez neposredne povezave s - kakor jih je imenoval - pametnimi Afričani.

Ko je za to izvedel ruski car Peter Veliki, je takoj ukazal svojemu predstavništvu v Konstantinoplu, naj poskušajo pretihotapiti Afričane v Rusijo. Tukaj v zgodbo vstopa Tolstojev pomočnik na veleposlaništvu, Sava Vladislavić, diplomat srbskega rodu v službi ruskega carja. Čeprav iz zapisov ni povsem jasno, je Vladislaviću očitno uspelo iz Konstantinopla s podkupnino izbaviti zgolj enega Afričana, in to je bil mali Ibrahim.

Temnopolti dvorni služabniki so bili pogost pojav na takratnih evropskih dvorih kot eksotičen simbol aristokratskega prestiža. Kammermohr je bil nemški izraz, ki so ga v zahodni Evropi uporabljali za to. Rusija tega do takrat ni poznala, ker pa je car Peter želel posnemati Evropejce skoraj v vsem, si je sprva tudi sam zaželel črnih služabnikov.

V Moskvo je z Vladislavićem prispel sredi hude ruske zime. Ibrahim česa takšnega ni doživel v svojem življenju in bržkone ga je treslo do kosti. A začudenja na severu še ni bilo konec. Pred seboj je ugledal ogromne obrambne stolpe, obzidje iz rdečih opek, štiri palače in štiri katedrale. Pripeljali so ga v Kremelj, dom ruskih carjev, ki ga je v 15. stoletju zgradil Ivan III.

Na božični dan leta 1704 je pred njega stopil velikan. Meril je 203 centimetre, skoraj 40 centimetrov nad takratnim evropskim povprečjem. Bil je njegov gospodar - Peter Veliki, vladar vse Rusije. Prisotnost temnopoltega človeka v Kremlju je vzbudila precejšen nemir med rusko gospodo. Ti so takrat o Afriki vedeli bore malo, temno kožo pa so povezovali z zloveščimi predstavami o strahovih in hudičih iz starinskih zgodb.

Toda car Peter se ni dal motiti ter se za strahove in klevete dvorjanov ni kaj dosti menil. Imel je vizijo, njegova ideja je bila spremeniti ter modernizirati Rusijo in njeno družbo. Zlomil je politično moč bojarjev in njegova oblast je bila trdna. Prišel je čas velikih sprememb. Dejal je, da je pravilna pot za Rusijo odprtost v svet in ne izolacija. Na dvor je začel vabiti tujce, ki so med ruskim plemstvom širili ideje evropskega razsvetljenstva. Peter pa je včasih šel celo korak dlje. Ibrahimova temna polt je bila za Evropejce znak manjvrednosti in primerna zgolj za suženjstvo. Ruski car pa je želel dokazati, da je vsakega človeka mogoče izobraziti in iz njega narediti uspešnega člana družbe. In kako prav je imel!

Carju je k srcu prirasla dečkova bistrost ter njegov potencial za vojaško službo. S seboj ga je odpeljal proti zahodu, kjer je Rusija bila boj za Baltik s takratno evropsko velesilo Švedsko. Ibrahim je bil krščen leta 1705 v cerkvi svete Paraskeve v Vilni, njegov boter pa je bil ruski car. Datum krsta je imel za dečka velik pomen; ta dan je uporabljal kot svoj rojstni dan, saj dejanskega datuma rojstva ni poznal. Odslej so ga poznali kot Abrahama oz. Abrama Petroviča (Abram, sina od Petra).

Car je prevzel vlogo dečkovega učitelja. Bil je navdušen nad njegovo bistroumnostjo in znanjem jezikov. Poleg turščine je Afričan kmalu obvladal tudi rusko in francosko. Zaradi časa, ki ga je preživel v družbi carja in njegovih svetovalcev ter generalov, je razvil veliko zanimanje za vojaško inženirstvo. Naslednjih 10 let je odraščal na bojišču. Bil je prisoten na vseh carjevih bojnih pohodih proti Švedom in vase srkal praktične lekcije iz umetnosti vojskovanja.

Peter ni bil eden od tistih vladarjev, ki se je učil zgolj na podlagi pričevanj, zapisov, esejev in debelih teoretičnih bukev. Bil je človek prakse. Zato je leta 1716 znova odpotoval v Evropo, Abram pa ga je seveda spremljal. Ruski car je na zahodu, pod izmišljenim imenom in krinko, poprijel za številna dela. Nekaj časa je celo delal v amsterdamski ladjedelnici, v Londonu študiral medicino, opazoval kirurške posege, obiskoval kovnice denarja, tovarne orožja, v Angliji celo obiskal sejo parlamenta, da bi spoznal politični ustroj zahoda. Vsega tega ni počel zgolj zaradi navdušenja nad 'naprednim zahodom'. V znanju je videl predvsem priložnost za krepitev ruske moči, v Evropi pa je nanovačil številne strokovnjake - kapitane, inženirje, arhitekte, zdravnike in obrtnike.

Leta 1717 se je ustavil v Parizu in sklenil, da v tem mestu tiči idealna priložnost za nadaljnji razvoj njegovega afriškega posinovljenca. Vpisal ga je v akademijo vojaškega inženirstva. Kljub temu, da se je Abram tudi v Parizu srečal z nelagodnimi, podcenjujočimi in tudi sovražnimi pogledi ljudi, je s svojim znanjem, vedenjem in ustvarjalnostjo kmalu privabil občudovanje nekaterih delov francoske družbe. Spoprijateljil se je s francoskim razsvetljenskim pisateljem in filozofom Voltairjem. Ta je Abrama imenoval 'Temna zvezda ruskega razsvetljenstva'.

Ob izbruhu špansko-francoske vojne je Abram dobil priložnost, da pridobljene veščine preveri v pravem boju. S činom poročnika je prevzel poveljstvo ene izmed topniških baterij. Izkazal se je za zelo kompetentnega poveljnika in francoski vojski pomagal pri osvojitvi številnih krajev v Baskiji, med drugim tudi trdnjave San Sebastian, kjer pa je utrpel poškodbo glave, potem ko je v topovski cevi razneslo eno od granat. Abram se je vrnil v Pariz, kjer je doživel topel sprejem francoske aristokracije. Zaradi vojaških podvigov je dobil vzdevek Hanibal, po slovitem antičnem kartaginskem poveljniku Hanibalu. Ker v ruščini germanski 'h' zaradi izgovorjave sistematično prevajajo s črko 'g', so njegovo ime ob vrnitvi leta 1723 zapisovali in izgovarjali kot Ganibal.

Po vrnitvi v domovino se je s pridobljenim znanjem lotil velikih infrastrukturnih projektov. Na otoku Kotlin je zgradil veliko kronstadtsko utrdbo, ki je varovala dostop k novi prestolnici Sankt Peterburg. Nadzoroval je izgradnjo kanala okrog jezera Ladoga, ki so jo mnogi označili za nemogoč infrastrukturni projekt. Ganibalov triumf nad naravo mu je prinesel dodatni ugled in spoštovanje.

8. februarja 1725 pa je v 53. letu starosti umrl car Peter. To je bilo znanilo težkih časov, ki prihajajo za njegovega posinovljenca, ki je sedaj ostal brez svojega varuha, obdan s številnimi ljubosumnimi plemiči in političnimi sovražniki. Najbolj nevaren med njimi je bil Aleksander Menšikov, ki je s spletkarskimi manevri prevzel oblast nad cesarstvom in ga vodil kot regent. Ganibala je leta 1727 izgnal na daljni vzhod, v sibirski Seleginsk in deželo Burjatov, ne daleč od jezera Bajkal in meje s Kitajskim cesarstvom. Tudi tam ni miroval in kljub temu, da ga je nova oblast izgnala in zavrgla, je Abram Petrovič Ganibal še naprej služil svoji drugi domovini. Temnopolti mož je v srcu sibriskih step, na robu sveta, gradil utrdbe, ki bi Rusijo varovale pred vdori z juga.

Pravica skazica. Po le dveh letih na oblasti je bilo spletkarjenja Menšikova konec. Mladoletni car Peter II. je ukazal njegovo aretacijo in ga, ironično, izgnal v Sibirijo. To je omogočilo Ganibalovo vrnitev v osrčje ruskega imperija. Leta 1741 se je na tron povzpela Petrova hčerka Elizabeta Ruska. Nova vladarica Rusije je Ganibala povišala v čin generalmajorja in postavila za poveljnika garnizije v Revalu, današnjem Talinu. Kljub temu, da je lokalno nemško plemstvo nanj gledalo s prezirom, se je Ganibal tudi tam prikupil domačinom. Prirejal je ognjemete, hkrati pa utrjeval obmejne položaje.

Leta 1742 mu je carica Elizabeta podarila posestvo Mihajlovskoje v Pskovski guberniji s stotinami kmetov tlačanov. Nekdanji suženj je, ironično, sedaj imel svoje služabnike. Leta 1756 je postal glavni vojaški inženir ruske vojske, 1759 pa poveljnik generalštaba. Za njegovim navdušenjem nad ognjemeti je stala želja, da bi razvil uporabo raket za vojsko, vendar načrta ni uspel uresničiti zaradi številnih administrativnih ovir ter pešanja moči carice. Njegovi nasprotniki so proti njemu znova zagnali sovražno propagando in med vojno proti Prusiji, ki ji sicer ni bil naklonjen, dosegli njegovo odstavitev s položaja poveljnika vojske.

Leta 1762 je Elizabeta umrla, nasledil pa jo je nečak Peter III. Ta je kmalu "odletel" s prestola ob državnem udaru, ki je na prestol postavil njegovo ženo Katarino Veliko. 9. junija 1762 je opravil svojo zadnjo veliko dolžnost za vladarja Rusije. Carici in njeni družini je v Sankt Peterburgu priredil veličasten ognjemet. Že precej v letih, je za novo oblast predstavljal ostanke iz časa davno pokojnega carja. Dovolj moder, da je to sprevidel, se je odločil umakniti. Upokojil se je in umaknil na dodeljeno posestvo v Mihajlovskem. Tam je preživel zadnjih dvajset let svojega življenja in umrl v visoki starosti 84 let leta 1782.

Aleksander Puškin je v temni sneženi noči zapisoval dalje ... Abram Petrovič Ganibal se je poročil dvakrat in imel 11 otrok. Mnogi izmed njih so postali plemiči in uspešni člani ruske družbe. S Christine Regino Siöberg sta imela deset otrok. Njun najstarejši sin Ivan je postal uspešen mornariški častnik, ki je leta 1779 sodeloval pri ustanovitvi mesta Herson v južni Ukrajini in dosegel čin poveljnika generalštaba.

Drugi sin, Osip, je zapisal pisatelj, je imel hčerko Nadeždo in Nadežda ... Nadežda je bila njegova mati. Poročena s Sergejem Lvovičem Puškinom. Puškin - tako je, oče ruske književnosti Aleksander Sergejevič Puškin - je bil pravnuk Abrama Petroviča Ganibala.