Zaradi 'blebetanja nesmislov' v norišnici, nato ugotovili, da govori madžarsko

Andras Toma se je rodil 5. decembra 1925 v vasi Újfehértó v vzhodni Madžarski. Živel je v zaselku Sulyánbokor blizu mesta Nyíregyháza, kjer se je učil kovaške obrti. Imel je mlajšo sestro in brata. Konec leta 1944, ko so bili Nemčija in njeni zavezniki že skoraj v izgubljenem položaju, je bil mobiliziran v madžarsko kraljevo vojsko. Služil je v artiljerijskem polku na vzhodni fronti. 

Še pred koncem leta pa je padel v sovjetske roke. 19-letnika so odpeljali v taborišče za vojne ujetnike vzhodno od Leningrada. Leta 1947 so taborišče zaprli, Tomo pa so poslali v psihiatrično bolnišnico. Na dolgi poti tja je vladal strašen mraz. Vagoni so bili neogrevani, ljudje pa so med potjo umirali. V groziljivh razmerah je moral spati na zmrznjenih truplih sopotnikov. 

Prispel je v psihiatrično bolnišnico v Kotelnič, 800 kilometrov vzhodno od Moskve, kjer so mu diagnosticirali psihonevrozo. Razlog? Vojna travma in nepovezano blebetanje nesmislov. Ker so bili bolnišnični oskrbovanci črtani s seznamov vojnih ujetnikov, so nove madžarske oblasti za njim izgubile vsako sled. Leta 1954 je bil razglašen za mrtvega.

Toma nikoli ni znal (in ni hotel znati) rusko, zato se z osebjem in drugimi pacienti ni znal sporazumevati. Edina ruska beseda, ki se je je naučil, je bila "da". Osebje je bilo prepričano, da je Toma resnično duševno bolan, saj je govoril besede, ki jih nihče ni razumel. Mislili so, da gre za nesmiselno blebetanje ali izmišljen jezik. V resnici pa je moški ves čas govoril enega od vzhodnomadžarskih dialektov. Posledično je preživel več kot petdeset let brez smiselnega pogovora. Večino časa je tako preživel v osamljenosti in precej nezavidljivih pogojih. Bolnišnični zapisi iz tistega časa so navajali, da "govori nerazumljive izmišljotine, ponoči ne spi, joka in zavrača zdravila". Toma popolnoma izgubil občutek za čas in prostor.

Imel pa je enega prijatelja. To je bil bolnišnični vodovodar, s katerim se je sporazumeval s kretnjami in zvoki. Vodovodar je bil eden redkih ljudi, ki ga je obravnaval kot človeka. Včasih sta "pokramljala" in skupaj pokadila cigareto. 

Leta in desetletja so tekla, Toma pa je, da ne bi pozabil svojega jezika, še naprej govoril sam s seboj. In nekega dne leta 1997 se je v ustanovi povsem po naključju znašel nekdo, ki je zastrigel z ušesi, ko je slišal njegovo govorico. To je bil slovaški zdravnik Karol Moravčik, ki je sicer govoril tudi madžarsko. "Čakal sem. Mislil sem, da me bodo našli," je na vprašanje, kako je uspel preživeti dolga leta v umobolnici, povedal Toma. 

Ker je bil v bolnišničnih kartotekah zapisan kot András Tamás in ker se je vedel precej zmedeno, sprva niso mogli takoj ugotoviti njegove identitete. Stekel pa je postopek za njegovo vrnitev v domovino. Minila so še tri leta, preden je stopil na domača tla. Na Madžarsko je prispel 11. avgusta 2000. Ob njegovem prihodu se je kar 82 družin javilo, da bi Toma lahko bil njihov pogrešani sorodnik. 

Zaradi dolgotrajne izolacije in visoke starosti se ni spomnil svojega priimka, niti kraja, od koder je prihajal. Vedel je le, kako mu je ime. Zanj se je zunanji svet ustavil leta 1945, umobolnico pa je dojemal kot brezčasen prostor brez izhoda. Ob vrnitvi domov je še vedno uporabljal izraze in imena starih madžarskih konvencev in krajev ter omenjal kmetijsko tehnologijo iz obdobja pred drugo svetovno vojno.

Pri ugotavljanju njegove idenitete so se preiskovalci opirali na analizo narečja, drobce spominov, zgodovinsko ujemanje dejstev in okoliščin ter na koncu tudi DNK analizo. Ob poslušanju njegovega govora so ugotovili, da uprablja specifične starinske izraze in narečje, ki je značilno za regijo Szabolcs-Szatmár-Bereg na severovzhodu Madžarske. Psihiatri so v pogovoru z njim uspeli izluščiti nekatere spomine. Spomnijal se je, da je bil njegov oče kovač, da je blizu njihovega doma tekla reka ter da se je iz šolskih dni spomnil nekega fanta po imenu in priimku. Omenjal je tudi ime lokalne šole in kraje, kamor so z družino hodili na sejem.

Preiskovalci so se zakopali tudi v vojaške arhive iz leta 1944 in našli sezname mobilizirancev v vojsko ter imena umrli ter pogrešanih na določenih območjih.

16. septembra 2000 se je vrnil v domači kraj Sulyánbokor, kjer se je znova srečal z bratom Janosom in sestro Ano. Sorodstvene vezi so bile pozneje potrjene z analizo DNK, ki je potrdila skoraj 100-odstotno ujemanje.

Ker nikoli ni bil uradno odpuščen iz vojske, ga je minister za obrambo povišal v štabnega vodnika.V celoti so mu izplačali plače, ki jih desetletja ni prejemal. 

Toma, takrat star 74 let, se je preselil k svoji polsestri Anni, ki je zanj skrbela vse do njegove smrti leta 2004. Pokopan je bil z vojaškimi častmi.