'Izberite planet, na katerem boste živeli, če ne izvršite ukaza!'

Na predvečer operacije Oluja (Nevihta) so uporniški Srbi nadzirali dobrih 20 odstotkov ozemlja Republike Hrvaške. Območje samooklicane države Republike Srbske Krajine (RSK), ki je uradno niso priznavali niti v Beogradu, je obsegalo dele vzhodne Slavonije, ki se je neposredno naslanjala na Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ), ter Banije, Korduna, Like, severne Dalmacije in zadarskega zaledja ter Knina. Ozemlje v zahodni Slavoniji se je v hrvaške roke vrnilo v majski operaciji Bljesak (Blisk).

Ljubo Česić 'Rojs', upokojeni hrvaški general, v pogovoru za 24ur.com razkriva tančico ozadja načrtovanja operacije Oluja. Kot pojasnjuje, so samo končno operacijo omogočile pomembne predhodne vojaške zmage, predvsem tiste v letu 1994, vendar je bilo zelo pomembno tudi začetno obdobje, ko je hrvaško vojsko (HV) tvorilo le nekaj deset tisoč slabo oboroženih prostovoljcev. "Morate vedeti, da na začetku nismo imeli nobene oborožitve, da je leta 1991 bilo le nekaj deset tisoč prostovoljcev in nas svet ni priznaval. Pri tem bi rad poudaril, da nam je po umiku JLA zelo veliko pomagala Slovenija, posebej takratni minister za obrambo Janez Janša. 12. decembra 1991 je na Hrvaško prispelo 60 kontejnerjev orožja. Več kot 10 milijonov metkov, 15.000 pušk. To je prva pošiljka, ki je uspešno prišla na Hrvaško. Imeli smo ljudi, ki imajo srce, ki imajo vse, nismo pa imeli orožja. Tukaj se je pokazala enotnost prijateljskih in mladih samostojnih držav," uvodoma pove nekdanji voznik avtobusa, ki se je zaradi vojnih zaslug povzpel do čina generala.  

'Krajina', kot ji skrajšano pravijo v Srbiji in tudi na Hrvaškem, je bila, po besedah nekdanjega kninskega župana Draga Kovačevića, že od samega začetka zgolj "simulacija države". Nasprotno naš sogovornik in upokojeni polkovnik dr. Kosta Novaković ocenjuje, da je RSK imela elemente državnosti. 

Kljub temu so bile državne strukture zaradi neprestanih notranjepolitičnih bojev nestabilne, njena ekonomija je bila izjemno šibka in povsem odvisna od ZRJ ter črne trgovine preko teritorija Republike Srbske v BiH, trpela pa je za kroničnim pomanjkanjem goriva in drugih kritičnih virov energije. Ozemlje je še v času SFRJ trpelo močan demografski upad in beg možganov. V njenem zahodnem delu je živelo okrog 260.000 prebivalcev.

Zrcalo tega je bilo tudi stanje njenih oboroženih sil. Vojska, ki je nastala iz lokalne teritorialne obrambe in ostankov enot JLA, je štela med 27.000 in 35.000 vojakov. Poleg pomanjkanja goriva ji je primanjkovalo streliva večjega kalibra, druge nujne vojaške opreme, oblek in celo hrane. Le redko katera enota si je lahko privoščila tri obroke dnevno. Povprečna starost vojakov RSK je bila 47 let. "Borec je bil in vojak in gospodar hiše, kmetovalec, delavec, v splošnem družinski človek. Na voljo je bilo malo častniškega kadra, kar se je posebej odražalo v pomanjkanju usposobljenih poveljnikov brigad, bataljonov, čet in vodov. Tudi vojska Jugoslavije ni iz svojih vrst spuščala teh kadrov, ki so bili rojeni na Hrvaškem in bi morali služiti v SVK."

Novaković pojasnjuje tudi, da je bila oborožitev pripadnikov standardna, oprema zastarela in obrabljena, problemi so bili z oblačili, prehranjenost borcev pa je bila vse slabša. "Sektor za zaledje glavnega štaba SVK si je maksimalno prizadeval za zaledno (logistično) zavarovanje enot, vendar je gorivo postajalo vse večji problem. Strelivo večjega kalibra je bilo na mejah minimuma." Pri tem pa navaja, da so kasnejše analize delovanja zaledja pokazale, da je kljub vsem težavam, tako političnim, gospodarskim kot vojaškim, sistem v zaledju v operativnem delu omogočal enotam uspešno izvajanje bojnih nalog.

Na predvečer Oluje je bila odsotnost iz enot zelo velika – okrog 4000 pripadnikov je bilo na bolniški ali okrevanju, 3000 je bilo neupravičeno odsotnih ter 2000 opravičeno, pojasnjuje Novaković, v tistem času pomočnik poveljnika srbske vojske Krajine za informiranje, moralo, verska vprašanja, pravne posle in odnosne z mednarodnimi organizacijami. "Po padcu Bosanskega Grahova 20. julija 1995 je RSK zapustilo še 2000 vojakov, zato je bilo številčno stanje pred hrvaškim napadom v resnici okrog 25.000. Ob tem vsi niso bili v vojaških enotah in na bojnih položajih, saj se je določen del borcev po rotacijah v enotah nahajal doma in se ukvarjal s kmetijskimi in drugimi hišnimi deli."

Na drugi strani, tako Novaković, je Hrvaška angažirala okrog 200.000 vojakov ter hkrati pripadnike policije, Hrvaškega sveta obrambe iz BiH (Hrvatsko vijeće obrane – HVO) ter sile 5. korpusa vojske BiH. Po njegovih podatkih je bilo nasprotnih vojakov toliko, kot je bilo vse skupaj prebivalcev na ozemlju RSK.

Naloga vojske RSK je bila braniti 620 kilometrov dolgo obrambno linijo z izjemno plitkim zaledjem – od 20 do največ 50 kilometrov, ob tem pa skorajda ni imela na voljo mobilnih rezerv, ki bi na točkah preboja lahko posredovale s protinapadi. "SVK, za razliko od Hrvaške, ni imela profesionalnih vojaških enot. Ni imela enot manevrskega karakterja, razen na koncu, ko je bil ustanovljen Korpus specialnih enot SVK. Ta sicer ni bil dokončno formiran, je pa bil edina mobilna enota in edina rezerva naše vojske," pravi Novaković. "Geografski in geostrateški položaj RSK, njena delitev na dva dela, je praktično določal statično obrambno linijo. Določeni deli (regije) RSK so bili po padcu zahodnokrajiških občin v Republiki Srbski in umiku Drugega krajiškega korpusa VRS z Dinare in Livanjsko-Grahovske smeri delno obkroženi ali obkroženi s treh strani, kot na primer severna Dalmacija. Za našim hrbtom, kjer je bila pred tem druga srbska vojska, sta se pojavila HV in HVO. To so neodpustljive napake v domnevnem skupnem boju srbskega ljudstva za preživetje." Novaković verjame, da to ni naključje.

Erozijo državnih, ekonomskih in vojaških struktur je še dodatno pospešil spor med Beogradom in bosanskimi Srbi na čelu z Radovanom Karadžićem, ki kljub pritisku srbskega voditelja Slobodana Miloševića ni želel pristati na mirovne pobude zahoda. ZRJ je zato avgusta 1994 uvedla sankcije proti Republiki srbski, hrvaški Srbi pa so postali kolateralna škoda tega spora, saj je bila s tem prekinjena dobava osnovnih potrebščin, ki so prihajale skozi ozemlje bosanskih Srbov. Hrvaški brigadir Dušan Viro je ob tem dejal, da sta Karadžić in hrvaški predsednik Franjo Tuđman v zakulisju sklenila dogovor, po katerem je vodja bosanskih Srbov obljubil, da ne bo prišlo do združevanja paradržav in pomoči Banjaluke Kninu. Naš hrvaški sogovornik takšne scenarije kategorično zavrača. "To je neumnost in laž. Če bi oni zmogli, bi prišli do Knina," pravi Česić.

Na drugi strani pa se je hrvaška vojska (HV) znatno okrepila in profesionalizirala. V času štiriletne vojne so usposobili dober poveljniški kader, zagotovili dobro opremljenost enot in vzpostavili učinkovito logistiko. Tudi morala je bila na zelo visokem nivoju, potrjuje general Česić 'Rojs'. Kljub temu, da je operacija Oluja potekala v poletnih mesecih in v času dopustov, je HV na bojno polje spravila okrog 200.000 vojakov. Pri usposabljanju HV je z blagoslovom Pentagona sodelovalo tudi ameriško zasebno svetovalno podjetje MPRI, v katerem so bili zaposleni številni upokojeni ameriški generali in drugi vojaški svetovalci. Očitke srbske strani, da je operacijo v resnici skrbno načrtoval Pentagon, so večkrat zavrnili tako v Zagrebu kot v Washingtonu.

Kljub temu Česić poudarja pomembno vlogo Pentagona in takratnega obrambnega ministra Perryja pri osvoboditvi Hrvaške in ga navaja kot enega od najbolj zaslužnih za uspehe hrvaške vojske. Novaković na drugi strani že dolgo proučuje te navedbe, a priznava, da ni prišel do konkretnih dokazov, ki bi potrjevali neposredno vpletenost Pentagona in MPRI v načrtovanje Oluje. Vseeno pa meni, da za to obstajajo posredni dokazi. Ob tem navaja precizen letalski napad v jutranjih urah 4. avgusta na radarje na Ćelavcu, Promini in Plješevici ter še nekatere druge strateške cilje v Kninu. "Hrvaška ni imela takšne oborožitve, niti raket, zato lahko z gotovostjo ugotavljamo, da je to storil Nato."

Washington Times je leta 2002 objavil zgodbo o vojno-tehnični pomoči, ki so jo ZDA priskrbele Hrvaški za izvedbo Oluje, ter da sta tako Richard Holbrook kot tudi veleposlanik Peter Glabraiht sodelovala v operaciji. ZDA so opremile tudi operativni center in zračno bazo na otoku Braču, časnik Observer pa je novembra 1995 poročal, da naj bi tam sestavljali načrte za Olujo. "Vedeli smo za operacijo Oluja, vendar je nikoli nismo odobrili. To je zelo pomembno poudariti, ko nekateri pravijo, da so ZDA to operacijo odobrile. To ne drži. Vendar ji hkrati tudi nismo nasprotovali," je dejal Galbraiht.

Do poletja 1995 je hrvaška vojska izvedla več operacij, ki so ustvarile izhodišče za končni obračun z RSK. Strateško pomembne vrhove Velebita so pripadniki enot hrvaške specialne policije zasedali že od leta 1993 oz. 1994, medtem ko je zanko okoli vratu glavnega mesta 'Krajine' zavila hrvaška osvojitev Dinare konec leta 1994 ter prodor v dolini Livnega ter padec Bosanskega Grahova in Glamoča konec julija 1995. S tem je hrvaška vojska prišla Kninu za hrbet, kar je zapečatilo usodo mesta, ki so ga sedaj hrvaške sile obdajale s treh strani in praktično izolirale od pomoči zaveznikov v Bosni in Srbiji.

"Pomembna je bila deblokada oz. osvoboditev Dubrovnika ter Maslenice. S tem smo dobili malo zraka," pravi Česić. A, kot rečeno, je tehtnico na hrvaško stran prevesilo leto 1994. Česić poudarja tudi pomen Washingtonskega sporazuma iz marca 1994, s čimer so se končale sovražnosti med Hrvati in Bošnjaki. "V začetku novembra 1994 me je minister za obrambo Gojko Šušak poslal v HVO z ukazom, da je potrebno 'včeraj' osvoboditi Kupres. In tako smo šli na hitro v to operacijo in bili v njej uspešni."

 29. 11. 1994 minister Šušak odide v Pentagon in se sestane z Williamom Perryjem, ameriškim obrambnim ministrom, in Johnom M. Shalikashvillijem, načelnikom združenega poveljstva sil ZDA. "Perry je rekel Šušku, da bodo ZDA priznale 'Krajino', če Hrvaška ne bo sposobna povrniti svojega ozemlja. Perry, ki je največji prijatelj Hrvaške in se mu zahvaljujem v imenu vseh junakov, padlih borcev in njihovih družin, je dejal: 'Dobro, če mislite, da lahko, potem vam damo dva do tri meseca'. Minister me je poklical preko kriptirane motorole, ki so nam jo dobavile ZDA, in mi dejal, da sporočim poveljniku sil generalu Anteju Gotovini, da v kolikor jutri ne bo začela operacija, da bomo vsi končali na vojaškem sodišču. General Gotovina je naredil nekaj, kar je praktično neizvedljivo. Veste, da v 10 do 12 urah ne morete kar aktivirati celotne brigade."

Operacija pod imenom Zima 94' je začela 30. novembra 1994. Hrvaške sile so osvojile vas Čaprazlije na levi strani Livanjskega polja. Trem brigadam, ki so bile v Kupresu, sta se pridružila še 5. gardijska brigada ter 1. gardijsko združenje, elitna enota, ki je bila neposredno pod poveljstvom predsednika Franja Tuđmana in ministra za obrambo Šuška. "To je bila enota, velika približno 350–400 pripadnikov, ki jo je vodil junak domovinske vojne general Miljenko Filipović," pojasnjuje Česić.

Minster Šušak je operacijo opazoval v družbi hrvaških poveljnikov in glavnega obveščevalca ameriške ambasade na Hrvaškem. "Jaz sem prinesel uštipke, malo pršuta in sira in jih postavil na havbo rdečega džipa Patrol Nissan, registracije ZG 254 NK. Medtem smo gledali, kako naše enote napredujejo proti Sajkoviću. Pred božičem smo uspešno zaključili akcijo pri vasi Pržine. Uspeli smo prevzeti nadzor nad Dinaro in na Troglav (najvišji vrh, op. a.) pripeljati tanke, kar je bil velik uspeh inženirskih enot. Obvladali smo tudi pomembno strateško točko Crni bunari, prav tako na Dinari. Te operacije danes preučujejo Američani na akademiji West Point. Tukaj smo prebili zimo."

Nato je v prvi polovici leta 1995 HV izvedla še dve uspešni operaciji Skok-1 ter Skok-2 ter prevzela nadzor nad večino občine Bosansko Grahovo. Zaradi ukaza o umiku dveh udarnih brigad z bojišča je na čelu hrvaškega generalštaba prišlo do menjave. Generala Janka Bobetka je zamenjal general Zvonimir Červenko. Česić vztraja, da so Bobetku sporni ukaz podtaknili hrvaški operativci nekdanjega Kosa, kontraobveščevalne službe JLA, zaradi česar je Tuđman izvršil zamenjavo na vrhu generalštaba.

Medtem ko je v Zagrebu 15. 7. 1995 potekala primopredaja poslov med Bobetkom in Červenkom, je minister Šušak sklical tajni sestanek najbolj zvestih generalov in poveljnikov v svoji rodni hiši v Širokem Brijegu. Česić pri tem uporablja izraz 'prašinarji', s katerim opisuje poveljniški kader HV, ki ni bil izšolan na jugoslovanskih vojaških akademijah. "Takrat je preko tega kriptiranega črnega telefona poklical predsednika Tuđmana. Na sestanku so bili Ante Gotovina, njegov namestnik Rahim Ademi, jaz, pokojni general Ivan Korade in general Miljenko Filipović, poveljnik operativnega območja Željko Glasnović. Tam so bili tudi predstavniki sil HVO in nekateri politični funkcionarji bosansko-hercegovskih Hrvatov. Na tem sestanku je preko telefona Tuđman Šušku dejal: 'Dobro, začnemo čez 10 dni'. Samo mi, ki smo se zbrali tam, smo vedeli, da bo čez 10 dni začela operacija Ljeto 95' (Poletje 95). Tako je tudi bilo. 24. 7. nas je – vse, ki smo bili vredni največjega zaupanja – ponovno zbral minister Šušak in dejal: 'Ne zavedate se, v kaj se spuščamo. Sedaj je biti ali ne biti. Ta naloga, ki je pred vami, pomeni, da je možnost, da vstopimo v splošno vojno 50/50. Izberite planet, na katerem boste živeli, če tega ukaza ne izvršite'."

Sile hrvaških Srbov so tik pred operacijo Poletje 95' premestile nekatere enote proti Bihaču in Veliki Kladuši, kjer so skušali ponovno vzpostaviti oblast Avtonomne pokrajine Zahodne Bosne pod vodstvom Fikreta Abdića. Je bila to strateška napaka? "SVK je na določen način sodelovala v operaciji v bihaškem žepu, predvsem kot zaveznik Narodne obrambe Zahodne Bosne pod vodstvom Fikreta Abdića iz Velike Kladuše, ki je bil zaveznik Republike Srbske Krajine iz obdobja, ko so bili pripadniki njegove vojske in prebivalstvo izgnani na ozemlje Republike Srbske Krajine v kraj Batnoga v občini Slunj," odgovarja Novaković. S pomočjo dela enot bosanskih in hrvaških Srbov je Abdiću za kratkem uspela vrnitev, vendar njegove sile nikoli niso osvojile Bihača ter niso onemogočile 5. korpusa vojske BiH. S tem je hrbet RSK tudi na tem območju ostal nezavarovan.

Operacija Poletje 95' je začela 25. julija ob peti uri zjutraj. 27. 7. je predsednik RSK Milan Martić dejal, da če pade Grahovo, pade 'Krajina'. "In tudi tako je bilo. 28. 7. smo vstopili v Grahovo, 29. 7. v Glamoč," pove Česić. Novaković pravi, da je v bojih za Grahovo in Dinaro sodelovala vojska RSK, vendar zgolj z območja, ki je bilo območje odgovornosti njenih enot. "Osvoboditev Grahova in Glamoča pa je bila v izključni pristojnosti vojske Republike Srbske," dodaja. 

 V Kninu so medtem do zadnjega upali na pomoč Beograda in Banjaluke. Po zlomu v zahodni Slavoniji je Milošević sicer v Kninu dosegel menjavo vojaških poveljnikov, na čelo generalštaba je prišel general Mile Mrkšić, oblasti pa so na teritoriju ZRJ mobilizirale moške, rojene na območju RSK, in jih napotile v enote vojske hrvaških Srbov.

"Kot vsaka vojska je tudi generalštab SVK izdelal načrt uporabe (vojni načrt), ki je predvideval vse možnost obrambe RSK," pojasnjuje Novaković. "Ni bilo iluzij, da bi se RSK lahko branila z obstoječim potencialom z mnogokrat močnejšim nasprotnikom, ki ima tudi zaveznike. Prav zaradi tega je bilo angažiranje treh srbskih vojsk realno, pričakovano, in tudi obljubljeno. Izdelan in obstajal je skupni obrambni načrt vojske Jugoslavije, vojske Republike Srbske in srbske vojske Krajine, ki naj bi se aktiviral v primeru večje agresije na eno od držav članic. Hrvaška operacija 4. avgusta 1995 je bila za to hkrati priložnost in nujnost. Mimogrede, ta načrt se je imenoval 'Načrt obrambe Drina'."

V Kninu so računali na angažiranje in protinapad 11. vukovarskega korpusa iz vzhodne Slavonije proti Vinkovcem in Osijeku. "Vse je bilo odvisno od tega, ali pa vsaj napovedi vojske Jugoslavije in vojske Republike Srbske o njunem aktiviranju. Vendar so vsi molčali. Vukovarski korpus SVK je takrat štel več kot 25.000 dobro oboroženih in opremljenih vojakov. Iz še vedno neznanih razlogov vojni načrt generalštaba SVK ni bil upoštevan."

Hrvaška vojska je bila tako v idealnem položaju za izvedbo odločilnega napada. S pomočjo obveščevalnih podatkov in izvidovanja, takrat tudi že z brezpilotnimi letali, so uspeli zelo natančno določiti obrambne položaje hrvaških Srbov in proučiti njihovo obrambno strategijo. Hrvaška je tudi učinkovito prestrezala komunikacije med vojaškim in političnim vodstvom RSK in bila dobro obveščena o stanju enot in njihovih načrtih. "Mi smo vedeli vse. Preko prisluškovanj smo izvedeli, da načrtujejo 5. avgusta ob 6. uri zjutraj izvedbo operacije Vaganj, katere cilj je bil potolči hrvaško vojsko, ki je prišla v zaledje Kninu. Toda mi smo začeli z operacijo en dan in eno uro prej, 4. avgusta, ob petih zjutraj. Ulovili smo jih 'med spanjem'."

Čeprav priprav na tako veliko vojaško operacijo ni bilo mogoče povsem prikriti, pa so Hrvati večinoma uspeli dobro zakamuflirati smeri napada in druge operativne podrobnosti. 

Toda tudi hrvaška stran je imela omejitve. Streliva ni bilo na pretek. "Morda za štiri do pet dni vojskovanja," pravi Česić. "Toda minister Šušak je takrat rekel generalu Krstičeviću: 'Imate orožja kolikor hočete, toda morate zasesti Knin in imeli boste orožja na pretek'. In tako je bilo."

Potem ko so 3. avgusta 1995 propadla zadnja pogajanja v Ženevi, je Hrvaško vodstvo ukazalo začetek operacije Oluja. V petek, 4. avgusta, ob 5. uri zjutraj se je začela topniška priprava. Knin in druga mesta so se znašla pod silovitim bombardiranjem. Hrvaško topništvo in letalstvo sta napadla centre za poveljevanje, nadzor in komunikacije vojske RSK. 

V boj so nato krenile oklepne in mehanizirane čete HV. Na južnem delu bojišča so takoj začele nizati prve uspehe. 7. gardijska brigada je iz teritorija BiH napredovala proti višje ležečim položajem nad Kninom. Pri tem so prebili obrambo 3. bojne skupine vojske RSK in omogočili vključitev 4. gardijske brigade v nadaljevanje napada. Aktivirale so se  tudi enote na boku 4. in 7. brigade in uspele prevzeti nadzor nad območjem, ki nadzira cesto Sinj–Knin. 

Nekoliko manj uspešen je bil napad operativnih skupin Šibenik in Zadar, ki sta naleteli na močan odpor in sta dosegli le manjši napredek na območju med Krko in Drnišem ter pri Benkovcu. Enote RSK so se sprva relativno uspešno upirale tudi na Velebitu, čeprav je v popoldanskih urah silam HV uspelo prevzeti nadzor na cesto Obrovac–Sveti Rok. 

V severnem sektorju, na območju Banije in Korduna, je srbska obramba vzdržala uvodni nalet HV in s protinapadi prizadejala hrvaški vojski izgube. V bojih je padlo tudi več višjih hrvaških častnikov, nekateri bataljoni in brigade so izgubili poveljnike. Preboj do Gline in obkolitev Petrinje nista uspela, saj je HV naletela na minska polja in protinapade 31. motorizirane brigade VRSK, ki je stabilizirala obrambo. Zagrebški korpus tako prvega dne ni uspel doseči niti enega od svojih glavnih ciljev. Na severnem odseku fronte je prvega dne največji uspeh dosegel bjelovarski korpus na samem severovzhodu bojišča, ki mu je uspelo prečkati Savo in do večera doseči Hrvatsko Dubico.

Toda v Kninu je v popoldanskih urah že vladala panika, vodstvo pa je začelo sprejemati vse bolj nagle odločitve. Ob 16.45 uri je predsednik RSK Milan Martić izdal ukaz o evakuaciji civilnega prebivalstva v severni Dalmaciji in Liki. Temu so močno nasprotovali generali, saj so vedeli, da bi ob umiku civilnega prebivalstva najverjetneje razpadla celotna fronta. Generalmajor Milisav Sekulić je kasneje dejal, da je Martić odredil evakuacijo, kjer je želel s tem mednarodno skupnost in posebej Miloševića postaviti pred dejstvo, da RSK nujno potrebuje pomoč. Nekaj ur zatem so oblasti razširile območje evakuacije na celotno območje RSK, z izjemo Korduna. Zvečer se je generalštab preselil iz Knina v Srb, 35 kilometrov severozahodno. 

Martić naj bi cel dan poskušal vzpostaviti stik z Beogradom, ko pa je končno dobil srbskega predsednika na telefon, pa je ta zavrnil vsakršno pomoč vojske ZRJ. Rekel naj bi mu: "Ubij se," ter odložil slušalko.

Skozi celoten prvi dan so srditi spopadi divjali tudi v Liki, kamor so z Velebita napadale sile HV. Strateško pomembna vas Sveti Rok in prelaz Mali Alan sta padla do poznega popoldneva, 9. motorizirana brigada vojske RSK pa se je umaknila proti Udbini. Naslednjega jutra so hrvaške sile zasedle Lovinac, Gračac in Medak. Na območju Gospiča so enote 138. domobranskega polka in 1. bataljona 1. gardijske brigade naletele na močan odpor pri poskusu preboja vzhodno od Otočca proti Vrhovinam. Poskus obkolitve enot 50. in 103. brigade vojske RSK ni uspel. Prav tako je vzdržala srbska obramba vzhodno od Gospiča in Ličkega Osika.

Ob koncu prvega dne spopadov pa je že bilo jasno, da hrbtenica srbskega odpora zlomljena. Hrvaške enote so se približevale Kninu. Sledi nadaljevanje ...