Ali bi Slovenci imeli Češko kočo, če ne bi zgradili planinskega zavezništva s Čehi?

Zakaj so bili češki planinci tako navezani na naše gore in aktivni v naših krajih prav na začetku organiziranega planinstva – v drugi polovici 19. stoletja – je v enem od svojih člankov pojasnil Dušan Škodič, član uredniškega odbora Planinskega vestnika. Po njegovih besedah lahko njihovo zavzetost lažje razumemo, če se v mislih postavimo v takratni čas in se vživimo v kožo prednikov. Upirali so se ponemčevanju naših gora, ki so ga izvajale nemško-avstrijske sekcije. "Čehi so tedaj imeli enak problem kot Slovenci. Tudi oni so bili del skupne avstro-ogrske monarhije in v njej obravnavani kot nedržavotvorni narod," je zapisal.

Ker se je organizirana turistična dejavnost na Češkem slabo razvijala, so si Čehi ob koncu 19. stoletja želeli spoznavati morje in visoke gore, tisto, česar doma ali niso imeli ali je bilo možno le v manjši meri. Na južni strani Visokih Tater se denimo niso mogli udejstvovati zaradi političnih razmer. "Tatre so si tedaj lastili Madžari, ki so si gorski turizem predstavljali precej drugače," je pojasnil Škodič.

Po njegovih navedbah so Čehi zato ustanovili Klub čeških turistov v Pragi leta 1888 in začeli zahajati v naše gore bolj pogosto. Slovenske Alpe so jim bile najljubše gorovje. Zaradi podobnega jezika so se počutili domače, v nemških kočah pri nas in napisnih tablah ob poteh, ki so jih urejale nemško-avstrijske planinske sekcije, pa so prepoznali skupno oviro obeh narodov. "Nemške sekcije so bile na Češkem še bolj aktivne kot pri nas, zato so v Pragi po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (SPD) začeli z zanimanjem opazovati nacionalni boj, ki se je odvijal v slovenskih gorah. Sklenili so, da se bodo priključili mladi slovenski planinski organizaciji in jo s svojimi močmi podprli v njenih prizadevanjih," je opisal Škodič, kako je nastalo slovensko-češko planinsko zavezništvo.

'SPD je Čehom dovolilo zelo veliko avtonomijo delovanja glede markiranja ter gradnje poti in planinskih koč v slovenskih gorah'

24. junija 1897 so v Pragi ustanovili Češko podružnico SPD, ki je postala močna organizacija in je v največjem obsegu štela okoli šeststo članov. "Zanimivo je, da so Čehi sprejeli odločitev, da ne bodo ustanavljali lastnega društva – ki ga prej niti niso imeli – temveč da bodo svoje združenje priključili slovenskemu, ki je imelo iste cilje. Slovencem je s tako močnim zaveznikom zelo narasla samozavest, saj je Češka s sedmimi milijoni prebivalcev v Avstro-Ogrski predstavljala najpomembnejšo slovansko etnično skupino, ki je bila hkrati tudi gospodarsko najbolj razvita od njenih pokrajin. To je bil glavni vzrok, da je vodstvo SPD tedaj Čehom dovolilo zelo veliko avtonomijo delovanja glede markiranja ter gradnje poti in planinskih koč v slovenskih gorah," je povzel Škodič.

Tesno sodelovanje slovenskih planincev in gornikov s češkimi planinci je močno okrepilo slovensko narodno zavest v boju z nemško-avstrijskim planinskim društvom (DöAV) za prevlado v slovenskih gorah, so potrdili tudi na Planinski zvezi Slovenije (PZS).

Češka koča povzeta po tipični češki koči, svečano so jo odprli 26. julija 1900 

Čehi so si za glavni kraj svojega delovanja izbrali Jezersko, kamor so začeli zahajati bolj množično in tam ustvarili svojo poletno počitniško kolonijo. "Ta že kmalu ni več zmogla zadostiti velikemu obisku, zato so se turisti preusmerili še v Kranjsko Goro, Radovljico, Kamnik, Postojno in premožnejši turisti tudi na Bled," je razložil Škodič. Po njegovih navedbah pa so svojo prvo kočo postavili nad Jezerskim zato, ker je bilo takrat še precej neokrnjeno, predvsem pa Nemci na tem območju niso bili aktivni.

Načrte za Češko kočo je naredil dr. Podhrajský in njeno obliko povzel po tipični češki kmečki hiši. Organizacijo gradnje je prevzel Fran Kocbek, ki je priskrbel vse potrebne tesarje, mizarje in zidarje s Kranjske in Štajerske, saj jih je med domačini primanjkovalo. Les so posekali v gozdu pod kočo. "26. julija 1900 je bilo svečano odprtje koče, ki se ga je udeležilo okoli 250 planincev, med njimi 70 Čehov. Blagoslov koče je opravil Jakob Aljaž," je zapisal Škodič ob tem pa navedel, da so Čehi takrat mimogrede gradili in markirali tudi planinske poti, med drugim pot na Mlinarsko sedlo, Grintovec, na Kočno in skozi Žrelo na Ledine s povezavo v Logarsko dolino in bili aktivni tudi v širši okolici. Poleg tega so dokončali tudi gradnjo koče v Koritnici pod Mangartom.

Po prvi svetovni vojni in nastanku Jugoslavije sta na obdobje sodelovanja pozabili obe strani. Novi češki zakoni niso dopuščali društev s sedeži izven državnih meja, poleg tega so se češkim planincem takrat odprle Tatre. "Češka koča je pripadla SPD, ki je moralo krepko seči v žep, da je vse po vojni izropane koče spravilo v ustrezno stanje, in tako lahko ta koča še danes, praktično nespremenjena, sprejema pod svojo streho planince," je strnil Škodič.

Po 70. letih prejšnjega stoletja se je obisk čeških planincev v slovenskih Alpah vztrajno povečeval

Po drugi svetovni vojni je bilo stanje še slabše, ko sta se Češka in Jugoslavija – v njenem okviru Slovenija – znašli na različnih straneh železne zavese, je pojasnil vodja projektov pri PZS Miro Eržen: "To je seveda povzročilo dodatne težave, ki pa so jih planinci uspešno premagovali. Po 70 letih prejšnjega stoletja se je obisk čeških planincev v slovenskih Alpah vztrajno povečeval in danes predstavljajo zelo pomemben del obiskovalcev v slovenskih gorah."

Ladislav Jirásko: Še danes me privlačijo predvsem lepote vaših gora in veliko neznanih kotičkov

Slovenske gore in češko-slovenske planinske vezi, ki se nikoli niso docela razrahljale, so zlezle pod kožo tudi češkemu publicistu, uredniku, zbiralcu zgodovinskega gradiva in prijatelju Slovenije Ladislavu Jirásku. Tako zelo, da se je odločil skupno zgodbo obeh narodov ovekovečiti v igrano-dokumentarnem filmu Češka koča in češko-slovensko planinsko sodelovanje.

Po navedbah PZS je slovenske vršace začel obiskovati leta 1973 in jih v naslednjih letih dodobra spoznal. Že takrat ga je namreč zanimala zgodovina povezav slovenskih in čeških planincev. Jirásko nam je tudi sam povedal, da ga še danes privlačijo predvsem lepote in neznani kotički v naših gorah: "Veliko pozornosti sem namenil tudi zapuščini Juliusa Kugyja – enega izmed pionirjev alpinizma v Evropi. Njegovo pionirsko odkrivanje Julijskih Alp me je pripeljalo do mnogih meni neznanih krajev na grebenih in vrhovih vaših gora. In potem sta tu še bogata zgodovina in vzajemnost med našimi in vašimi planinci, ki se je pravzaprav začela z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva leta 1893."

Sicer pa mu Slovenija in naše gore predstavljajo mnoga dolgoletna prijateljstva z osebnostmi, kot so Tine Orel, Franček Vogelnik, Mirko Fetih, Drago Kozole, Jože Dobnik in Andrej Karničar. "Zadnja leta so to prijatelji iz Sevnice, Drejc Karničar z Jezerskega, Miro Eržen iz Mojstrane," je dodal sogovornik.

Posebno sled v njem je pustila tudi Češka koča, ki jo je mnogokrat obiskal predvsem med letoma 1988-1993, ko se je nad Jezersko podal večkrat na leto. "Zadnja leta intenzivno sodelujemo s Karmen Karničar, oskrbnico koče. Vsako poletje organiziramo pomoč v koči in zanimanje čeških ljubiteljev gora je vedno zelo veliko," je bil zadovoljen Jirásko, ki sicer dobro govori slovensko.

Jirásko se je za film, ki približa 120 let češko-slovenskega sodelovanja, odločil ob 115. obletnici Češke koče 

Seveda nas je zanimalo, zakaj sta ga Češka koča in povezanost planincev obeh držav tako navdušila, da se je odločil o tej tematiki posneti film. Sogovornik meni, da koča in slovensko-češka povezanost presegata okvirje zgodovine in tradicije. Planinsko sodelovanje med državama je zanj tudi kultura. "Bil sem na številnih edinstvenih skupnih dogodkih, kot je nepozabna proslava ob 90. obletnici Češke koče leta 1990. Češko-slovenske planinske odnose sem ves čas ohranjal, izdal sem tudi več vodnikov po slovenskih gorah. Legendarna osebnost in nekdanji oskrbnik Češke koče Andrej Karničar je bil celo tisti, ki me je prepričal, da sem se vsaj na komunikacijski ravni naučil slovenščine. Impulz, da bi napisal in skušal izdati preproste češke vodnike po Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, sem tudi dobil od njega," je povedal.

Leta 2015 ob 115. obletnici Češke koče se je tako odločil pripraviti film, ki bo približal 120 let skupnega sodelovanja. "Glavni impulz za nastanek je bilo delo o Češki koči na štirih panojih v Parku češko-slovenskega prijateljstva, katerega uradno odprtje ob praznovanju 115. obletnice Češke koče v središču slikovitega Jezerskega je bilo zame lepo presenečenje," je pojasnil. Po njegovih besedah je pri nastanku panojev intenzivno sodeloval zdajšnji župan Jezerskega Drejc Karničar, sin nekdanjega dolgoletnega oskrbnika Češke koče Andreja Karničarja. "Pri ustvarjanju koncepta panojev s slovensko-češkim besedilom sem se vse bolj spominjal številnih čudovitih in lepih zgodb, ki sem jih doživel po vseh slovenskih gorah," je dodal Jirásko.

Kako in kje je Jirásko zbral vse podatke o Češki koči, da se je lahko lotil filma?

Sogovornik je pojasnil, da ima zelo bogat arhiv fotografij s konca 19. stoletja. Številne uporabne informacije je našel tudi, ko je prevedel in izdal knjigo Juliusa Kugyja Iz življenja alpinista. "V svoji knjižnici imam skoraj celotno zbirko Planinskih vestnikov in mnogo drugih dokumentov, ki izvirajo iz sodelovanja med PZS in Klubom čeških turistov. Tudi Drejc Karničar mi je priskrbel številne dokumente in fotografije za film," je povzel, kako je ovekovečil skupno planinsko dediščino.

Drejc Karničar je bil torej aktiven pri nastanku filma, v katerem sicer ni igral igranih prizorov, ki so tudi vključeni v film, je pa dal izjavo o pomenu češko-slovenskega sodelovanja. "Poleg tega tega sem pomagal scenaristu in režiserju pri zbiranju zgodovinskega gradiva, pri pisanju tekstov, izboru lokacij, igralcev in oblek za igrane prizore ter pri prevodu vseh tekstov za podnapise," nam je pojasnil.

'Žal smo morali v stenah nad kočo resnično pomagati mnogim'

Drejc Karničar je namreč s Češko kočo povezan od malih nog. Ne zgolj ker je Jezerjan, ki sta ga izoblikovala strast do smučanja in vrtoglavih sten, ampak ker je bil njegov oče Andrej Karničar oskrbnik koče skoraj 40 let – leta 1949 in 1950 ter nato od 1960 do 1996. "Večji del mojih poletij sem preživel v koči. Ko je oče zbolel, sva bila z ženo pet let oskrbnika te koče. Moja celotna plezalna kariera sloni na njej kot osnovnem izhodišču in tudi vse poletne treninge alpskega smučanja smo opravili nad Češko kočo," je naštel nekaj spominov.

A najpomembnejše ostajajo tiste zgodbe, ko so iz koče odšli pomagat ponesrečenim alpinistom ali planincem. "Z bratom Davom in prijateljem Petrom smo uživali na balkonu po preplezani smeri, nakar so pritekli planinci v kočo in vsi razburjeni razlagali, da so videli, kako je prek stene na poti na Kočno padal človek. Skoraj tekli smo na Zgornje Ravni, kjer smo potem spoznali, da je bil k sreči to le nahrbtnik nerodnega planinca. A žal smo morali v stenah nad kočo resnično pomagati mnogim. Nekaterim žal ni bilo več pomoči," je pripovedoval Karničar. Po koncu druge svetovne vojne pa do konca 80. let je bila Češka koča namreč eno od najpomembnejših centrov za treninge alpskih smučarjev v poletnem in jesenskem obdobju – tako za klube kot za reprezentanco.

Češka koča ima po besedah Karničarja od nekdaj pomen za Jezersko, saj so z njo povezani začetki turizma v kraju, na njej temelji celotna planinska dejavnost na Jezerskem: "Legendarna 'stara dama', ki že več kot 120 let ni spremenila svoje prvotne podobe, je prepoznana tudi kot kulturni spomenik. Pooseblja našo identiteto in predstavlja eno od ključnih središč našega družbenega življenja."

Za konec nas je zanimalo, ali Karničarja veže tudi kak spomin na Čehe. Ni jih bilo malo, a posebno doživetje je bilo, ko je vodil skupino čeških planincev po Kamniško-Savinjskih Alpah. "Popoldne smo prišli do Češke koče, kjer nas je pričakala oskrbnica Karmen s svojo ekipo in je zapela harmonika. Sledila je prava mala veselica s pesmijo in plesom slovenskih in čeških planincev na balkonu Češke koče," se je spomnil prigode.