120 let, 120.000 predmetov: 700 let star pečatnik, sodniško žezlo, žametna torbica iz leta 1660

Pred natanko 120 leti se je v Mariboru pisala kulturna zgodovina. Leto 1903 je bilo namreč leto skupnih začetkov, 'izvora' vseh pomembnejših kulturnih institucij, ki danes kot samostojni javni zavodi tvorijo 'hrbtenico' mariborskega institucionalnega kulturnega delovanja. Ob visokem jubileju je nedavno pod okriljem Pokrajinskega muzeja Maribor zaživel celoletni projekt Gremo mi na svoje, kjer z vsakim zavodom posebej pripravljajo dogodek, na katerem se bosta obe ustanovi dodatno predstavili ter osvetlili skupne točke delovanja in sodelovanja.

Ta teden so v sodelovanju s Pokrajinskim arhivom Maribor (PAM) pripravili tematsko vodstvo in sprehod, kjer so predstavili najpomembnejše arhivsko gradivo obeh institucij.

Lepa množica radovednežev, celo kakšnih 30, se je vetrovnega torkovega dopoldneva nagnetla v muzejski trgovinici. "Ogled je mišljen kot sprehod – najprej si ogledamo izbrane, a po mojem mnenju ne nujno tudi najdragocenejše predmete, ki jih hrani muzej, potem pa vam bom pokazal še štiri, zame osebno najpomembnejše," je uvodoma obiskovalce nagovoril muzejski svetovalec Oskar Habjanič.

Pa je že ob pogledu na prvo vitrino, polno bleščečih zlatnikov – Habjanič pove, da so florentinski – marsikdo pomislil, le kaj bi še lahko bilo dragocenejše. "Bi si jih kar izposodil," je pristavil eden od zbranih. Novci so del numizmatične zbirke in pomembno pričajo o židovski kulturi na območju Maribora, pripoveduje vodnik.

Mesto, ki v imenu nosi značilnosti prebivalcev

Par korakov stran pa že drug artefakt. Čeprav majhen in za marsikoga morda nič poseben predmet, nosi sporočilo, verz izrednega pomena za mesto – Mar i bor. Gre za skovanko, ki jo je prvi zasnoval Stanko Vraz, slaba tri desetletja pozneje pa v poezijo prenesel Lovro Toman.

"Toman se je nekega dne mudil na obisku v vinogradih prijatelja Josipa Vošnjaka v Slovenski Bistrici. Tam se je ob požirku dobre kapljice očitno spomnil te skovanke, dobil navdih in jo vpeljal v istoimensko pesem. Še danes Mariborčani pogosto izpostavimo, kako radi imamo to mesto. In prav to ljubezen simbolizira ta pesem," razlaga Habjanič.

Tudi same posode, majolike, ne gre pustiti vnemar. Spominja namreč na narodni preporod leta 1863, nastala je ob priložnostni 1000-letnici prihoda Cirila in Metoda na to območje. "Eno večjih zborovanj Slovencev je potekalo v bližini mariborske kadetnice, v ta namen so je izdelali natanko tisoč kosov. V muzeju hranimo dve, ena je okrušena. Se pa še vedno kje najdejo – včasih pridejo kakšni obiskovalci in nam prinesejo na ogled primerek te dragocene majolike, ki jo hranijo."

Med dragocenejše 'artefakte', ki jih 'hranijo', v muzeju štejejo tudi freske Mateja Strnena. Ravno te dni poteka razstava njegovih del v Narodni galeriji Slovenije. Hkrati s stenskimi poslikavami je izpod njegovih rok tudi portret Franja Baša. Prav Baš je eden najpomembnejših mož, zaslužnih za vzpostavitev, razvoj in zasnovo temeljev, iz katerih izhaja vseh sedanjih sedem najpomembnejših mariborskih kulturnih ustanov. "Baš je vizionarsko preselil ta muzej v današnje prostore mariborskega gradu, povezan je tudi z arhivom," pove vodnik. Njegova slika, ki je nastala med časom Strnenovega restavriranja viteške dvorane, danes krasi muzejsko trgovinico.

'Mošnjiček' iz leta 1660, ki spominja na prihod dveh pomembnih mož: 'Kot če bi Maribor danes obiskala predsednica Evropske komisije'

V sosednjem prostoru so (med drugim) na ogled najpomembnejši predmeti, vezani na mesto Maribor. "Najpomembnejši predmeti, ki smo jih pridobili in jih hranimo, so tisti, ki jih je hranila mestna občina. Najstarejši muzej, arhiv in knjižnica so se namreč nekoč nahajali v Rotovžu (tam je bil nekoč tudi sedež občine  – op. p.), ta pa je hranil vse pomembne dokumente in simbole, vezane na mesto," navede Habjanič.

Med temi je tudi žametna torbica, nekakšen mošnjiček, ki spominja na obisk dveh pomembnih cesarjev, vsakega v svojem obdobju, Leopolda I. in Karla VI. – očeta Marije Terezije. "Gre za obisk mož, ki sta krojila usodo celotne Evrope. Težko bi težo njunega obiska v današnjem času s komer koli primerjali ... Morda, če rečem malce pretenciozno, je to tako ali podobno, kot če bi Maribor danes obiskala predsednica Evropske komisije," se pošali. "Karel VI. je bil izjemen bojevnik, markantna osebnost, in se je takrat 'oglasil' tudi na mariborskem gradu. Torbica pa je bila narejena ravno za to priložnost." Poleg imen obeh cesarjev je na njej izvezen grb mesta Maribor. "Kot zanimivost: pri raziskavi smo naleteli tudi na dejstvo, da je bila leta 1883 na ogled na razstavi v Gradcu – največji deželni oziroma verjetno tudi širše, razstavi v avstrijski monarhiji, posvečeni 600. obletnici vladanja Habsburžanov na našem območju." 

"Kaj pa ključ?" se je iz ozadja zaslišalo vprašanje obiskovalke, ko smo se nameravali napotiti že naprej. "Ključ smo dali pod vprašaj. Trenutno namreč ne moremo z gotovostjo trditi, da je to res ključ mestnih vrat. Je pač zgolj nek ključ od vrat," prizna Habjanič.

Med predstavljenimi predmeti, ki jih je muzeju ob ustanovitvi leta 1903 darovala občina, je tudi najstarejši ohranjeni pečatnik iz okoli leta 1300, z upodobitvijo dveh obrambnih stolpov in mestnega obzidja. Tudi ta predmet in sosednja slika Salomonova sodba neznanega avtorja sta krasila deželno razstavo v Gradcu 1883. "Med mestnimi simboli izpostavljamo še meč in sodniško palico, ki sta bila nedavno tudi posojena na Višje sodišče v Ljubljani, ob njihovem praznovanju častitljive obletnice. Meč se je uporabljal za krvno sodstvo, medtem ko je palica simbol pravičnosti in jo je v času sojenja uporabljal sodnik. Tudi vse priče so nato med sojenjem morale najprej priseči sodniški palici."

Štiri 'skromne' knjigice neprecenljive vsebine: gospa Pahner leta 1902 muzeju darovala damsko avbo, Fran Kovačič vulkansko lavo

Nazadnje se je skupina pomudila še ob stari leseni mizi, kjer so nas čakali štirje stari zvezki. "In to so zame najpomembnejši predmeti – štiri skromne knjigice, ki popisujejo celotno premično dediščino našega območja," je ponosen Habjanič.

Najprej v roke, na katere si skrbno nadene bele rokavice, vzame knjigo prvega muzejskega društva na območju Maribora (Museumsverain Marburg), na čelu katerega je bil Amon Rak. "Rak je pravzaprav vzpostavil zelo dober sistem vpisovanja vseh muzealij, ki so prihajale v takratni muzej. Ta se je nahajal v stavbi, kjer je danes Zveza prijateljev mladine Maribor." Prvi predmeti so pričeli prihajati leta 1902 in kot prvi predmet je vpisan 'handžar'. Habjanič je s kolegom doslej uspel razvozlati, da gre za dvorezni nož z Bližnjega vzhoda, a ga v muzeju trenutno ne hranijo. "Smo kar pogledali za tem predmetom, a je treba vedeti, da se je ta izraz uporabljal splošno, za vse nože z Bližnjega vzhoda. Gre torej za nek posplošen pojem za predmet iz 19. stoletja." In kaj nam ta knjiga pravzaprav pove? "Imamo datum prihoda muzealije oziroma predmeta v muzej in zraven zaporedno številko darovalca. Vsak darovalec je namreč dobil svojo številko in po tej mu je potem moč tudi slediti. Tako ugotovimo, da je na primer gospa Pahner leta 1902 darovala damsko avbo, dobila je zaporedno številko 2, po tem pa lahko pogledamo, kaj vse še je ta gospa hranila pri sebi doma in kaj poklonila muzeju." Muzealci pa s tem razpolagajo tudi z miselnostjo nekega časa – kako se je posameznik obnašal, kaj vse je hranil, kaj mu je bilo dragoceno. "Kar je tudi naše delo – raziskovanje premične dediščine," dodaja muzejski svetovalec. Pri vpisih v muzejsko knjigo nato sledita zaporedna številka in ime predmeta, nato pa potencialne cene – nekateri so muzeju namreč darovali, spet drugi prodajali. Kot zadnje so vpisane še morebitne opombe.

Sam muzej je hranil okoli 6000 predmetov, sprva so intenzivno zbirali tudi artefakte s področja naravoslovja. Velika večina je bila razstavljenih v treh sobah, v četrti pa je bila na ogled knjižnica.

Druga muzejska knjiga je popis dediščine, ki jo je med letoma 1907 in 1919 hranilo slovensko zgodovinsko društvo za Maribor. To je svoje prve prostore imelo v današnjem Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Med prebiranjem glavnega zapisnika raziskovalcu najbolj pade v oči darovanje enega izmed ustanoviteljev muzeja – Fran Kovačič je poklonil vulkansko lavo iz Vezuva. "Kovačič je študiral in bival v Vatikanu, se pa žal ta lava do današnjih dni ni ohranila. Pravzaprav se marsikaj od tega, kar je navedeno tukaj noter, tekom procesa preseljevanja muzejev z ene lokacije na drugo, in pa tudi ob menjavi ideoloških sistemov, ni ohranilo, marsikaj je bilo tudi (namerno) odstranjeno," razloži vodnik.

Ob preselitvi muzeja v današnje prostore je nastala tretja sistematična knjiga, ki jo je pričel voditi Franjo Baš. "Baš je začel kot etnolog, zato je nekako razumljivo, da je kot zgodovinar preferiral etnologiji in začel z vpisi etnoloških predmetov," prve podatke v knjigi kontekstualizira Habjanič.

Še zadnja njegovih 'ljubih' pa je najnovejša in še aktualna knjiga kulturnozgodovinskega inventarja Pokrajinskega muzeja Maribor, v kateri so zbrani podatki iz vseh prejšnjih treh, a le tisti predmeti, ki so se dejansko ohranili do današnjih dni. "Inventarna knjiga je popis predmetov, ki se sproti dopolnjuje in raste iz dneva v dan. Teh knjig je zdaj že kakšnih 12, 13, sočasno vodimo tudi digitalno različico."

Mariborski grad prvič pisno omenjen leta 1164

Kot zadnjo pomembno točko našega sprehoda skozi zgodovino mesta v muzeju izpostavljajo listini, ki sta pomembno vplivali na razvoj Maribora. V muzeju imajo reprodukciji, originala sta v Avstriji. Da jih pogosto vprašajo, zakaj ju nimamo Slovenci oziroma kakšna škoda, da tega ne hranimo na našem območju, pove vodnik. "Za nas je pomembno, tudi če je v Gradcu ali kje drugje," odgovarja. "Imamo pa v Pokrajinskem muzeju Maribor vzpostavljen projekt, s katerim sodelujemo s tujimi institucijami in sorodne predmete vključujemo v naše zbirke."

Na ogled je tako kopija listine iz leta 1164, ki nosi prvo omembo gradu Maribor oziroma gradu na Piramidi. "To je čas Otokarjev oziroma Traungaucev – rodbine, ki izvira z Bavarske in je naše območje dedovala po smrti Bernarda Spanheimskega, ki je padel med odpravo v križarsko vojno na Bližnjem vzhodu. Traungauci so tudi tisti, ki so vzpostavili sistem dežel – Gradec je takrat postal središče Dežele Štajerske. V srednjem veku torej nastanejo dežele, danes jim rečemo pokrajine. In prav vzpostavitev pokrajin je trajna dediščina srednjega veka. Otokarji so nam Štajercem dali tudi znamenitega panterja na zeleni podlagi – kot grb Dežele Štajerske."

Odprto vprašanje: bi se v kakšnem arhivu lahko našla še starejša listina z omembo Maribora kot mesta?

Na drugi listini se Maribor prvič omenja kot mesto, v sklopu cerkve Svetega Janeza Krstnika je imel tudi že cerkvenega učitelja, pa most čez Dravo. Prvikrat se ta naselbina kot trg omenja leta 1209, nato še tudi v 40. letih 13. stoletja. Takrat se je vzpostavljala mestna struktura, Babenberžani so nasledili Otokarje, ki so prav tako izumrli. Sledilo je nekakšno medvladje – na eni strani češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je prodiral s Češke in v končni fazi prodrl vse do Italije, na drugi strani pa imamo Habsburžane – Rudolfa I. Habsburžana. Vladarja sta se na Moravskem polju nato spopadla in Přemysl kasneje – naknadno, ne v bitki – leta 1278 umre.

In medtem ko je zgodovina območja Maribora do 12. stoletja zelo dobro raziskana, se tukaj po mnenju Habjaniča pojavi nekakšno 'prazno okno'. "Vemo, da je Maribor kot trg že omenjen leta 1209. Potem Babenberžani izumrejo in nastopi ta odprt časovni prostor vse do Přemysla. Vemo tudi, da je Otokar II., ki je takrat že prodiral proti Mariboru, imel interes za ustanavljanje mest, ta so nenazadnje v njegovo blagajno prinašala sveže davke. Tukaj se mi zato poraja vprašanje, ali je Maribor naziv mesto resnično dobil leta 1254 ali že prej? Glede na to, da je kopija listine ohranjena v Celovcu, se sprašujem, ali obstaja kje še kakšna listina? Koliko se je tukaj doslej pritegnilo češke vire, morda se kaj najde v praških arhivih? Je tukaj še maneverski prostor za najdbo najstarejše listine?" se sprašuje raziskovalec.

"Imamo 40 let brezvladja ... Mogoče ciljamo v prazno, kakšne so pa vaše domneve?" se Habjanič ob tem obrne na Andreja Hozjana, zgodovinarja in profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki se je prav tako udeležil ogleda. "Sam sem sicer strokovnjak za zgodnji novi vek, a vseeno moram in hočem o zgodovini lastnega mesta nekaj vedeti. Kolikor sem se jaz poglabljal v to dogajanje, mi je jasno, da je ta listina nastala – izdana je bila 4. decembra 1254 – v zelo napetem času za takratno Deželo Štajersko. In še dolgo časa, dobrega pol stoletja za tem, je bila Dežela Štajerska zgolj tisto ozemlje, ki je segalo do severa Drave. Kar pomeni, da je bila Drava skrajna južna meja tega deželnega ozemlja, kar pa je pomenilo tudi, da je bilo mesto – oziroma trg Maribor, ki je prehajal v mesto – na skrajni južni točki takratnega deželnega ozemlja. Torej po domače: Štajerska pred letom 1311 pod reko Dravo ni obstajala, je bilo nekaj drugega," pojasnjuje Hozjan.

Kot dodaja, je tukaj torej nastopalo več različnih silnic oziroma vplivnih ljudi. "To kaže že dejstvo, da je listina hranjena v koroškem deželnem arhivu in ne v štajerskem v Gradcu, ki je drugi največji javni arhiv sosednje Republike Avstrije."

Po njegovem vedenju so se s to listino precej manj ukvarjali avstrijski zgodovinarji, več pa seveda slovenski, med njimi Jože Mlinarič in Jože Koropec. "Zanimiva je tudi njihova pozicija – Mlinarič se osredotoča zgolj na vire, medtem ko je Božo Otorepec, ki je bil največji slovenski strokovnjak za pečatoslovje in diplomatične analize listin, predvideval, da bi Maribor mestne pravice lahko dobil že pred letom 1254. Tudi Koropec – osnovalec zgodovinskih študij v Mariboru, je predpostavljal, da bi znal trg Maribor mestne pravice dobiti že za časa Babenberžanov oziroma pred njihovim izumrtjem leta 1246," razmišlja profesor.

'Kot bi postavili vikend in ga dve leti pozneje vpisali v zemljiško knjigo. To ne pomeni, da stoji točno od tistega trenutka naprej'

"Imamo pisni vir z letnico, a ne pomeni, da se je to zgodilo točno takrat. To je tako, kot bi postavili vikend in ga potem dve, tri leta pozneje vnesli v nek dokument, zemljiško knjigo. To seveda ne pomeni, da vikend stoji od tistega trenutka naprej, ampak je bil postavljen že prej. Zgodovinarji moramo razmišljati po takšni logiki," ponazori. Hozjan se tako nagiba k dejstvu, da je Maribor mestne pravice resnično dobil pred 4. decembrom 1254.

"Kajti listina seveda ne govori o tem, pač pa o že izvršenem dejstvu. Pisec, ki je listino izpisoval, in verjemite, da je ni napisal v 10 minutah, ampak prej v kakšne tri četrt ure, je vedel, da je pojem 'mesto Maribor' že utečen, prešel je v podzavest ljudi, in je preprosto zapisal to dejstvo. Morda je pisal po nareku ali pa je imel s seboj koncept ... Lahko celo, da jo je zapisal kakšen mesec ali dva po 4. decembru, ampak je pravno ugotavljala tisto, kar je bilo sklenjeno decembra. Tukaj je tako cela vrsta diplomatičnih malenkosti glede analize," dodaja.

Med prenovo hiš na Lentu našli listine iz 15. stoletja

Na Habjaničevo vprašanje, če in kje bi lahko še iskali (in našli) še kakšne listine z omembo Maribora, pa Hozjan v smehu odgovarja, da je to vprašanje za milijon 'nevemčesa'. "Pustimo se presenetiti. Tako kot je recimo pred nekaj desetletji dr. Mlinariča popolnoma šokiralo, ko so prenavljali hiše na Lentu in na podstrešju našli tri listine iz 15. stoletja. Tako se pustimo presenetiti v naslednjih desetletjih, da bi morda res našli kakšno listino še od prej kot sredine 13. stol, ki bi že omenjala med drugim tudi mesto Maribor." "Kot vidimo, je zgodovina še dokaj mlada veda in polno vprašanj o zgodovini Maribora ostaja še za v prihodnje," pa na to v šali pristavi Habjanič.

Z veseljem vam bodo pokazali tudi predmete v depojih

V Pokrajinskem muzeju Maribor sicer hranijo več kot 120.000 predmetov. "Vseh seveda ne moremo razstavljati, trend je, da se razstavlja 10 odstotkov, ostali predmeti so hranjeni v depojih. Tudi sodobni muzejski trendi izpostavljajo, da se dela na zgodbi. Tako smo imeli recimo izpostavljeno palico mestnega sodnika, pečatnik ... Drug sistem prikazovanja pa je depojska postavitev, kjer na primer prikazujemo celotno zbirko pohištva," pojasnjuje Habjanič.

In če bi kakšen zvedav obiskovalec želel videti nek predmet, za katerega je slišal, da ga hrani muzej? Tudi to je možno. "Po predhodnem dogovoru s kustosom vam predmet poiščemo – za vsak predmet točno vemo, kje je, točno lokacijo. Vsaka muzealija ima namreč svojo kartoteko, v kateri je določeno tudi njeno ležišče. Potem se jo gre poiskat, seveda se s predmetom tudi primerno rokuje – ponavadi imamo rokavice, pa se ga pokaže. Je pa treba izpostaviti tudi namen tega ogleda. Veliko sodelujemo s fakultetami, z raziskovalci, ki imajo tovrstne želje. In potem skupaj najdemo in odkrijemo tudi kakšno novo zanimivost, detajl. Gre torej za interdiciplinarno raziskovanje – sami seveda vsega ne moremo, mi imamo en pogled, zgodovinarji svojega. In vedno kaj novega odkrijemo."

Pa najdejo v depojih tudi kaj dolgo izgubljenega, kakšen zaklad, predmet, za katerega se izkaže, da ima veliko vrednost, pa sploh niso vedeli, da jo imajo? "Prav gotovo. Je pa za nas vsak predmet vreden toliko, kolikor ima lepo zgodbo, neko provenienco, znano lastništvo, ki ga lahko povezujemo tudi z mestom Maribor. Sam imam zbirko fotografij in ogromno je še neinventariziranih – torej še niso vpisane v Register kulturne dediščine. Tako sem pred kratkim inventariziral osebo, ki me je fascinirala, ki je povezana z Mariborom, mi pa imamo ohranjeno njeno fotografijo. Gre sicer v širšem kontekstu za ne tako pomembno zgodbo, vendar je pa vsaka taka najdba pomembna – okoli nje lahko naredimo razstavo, izpostavimo še druge povezane predmete in zgodba hitro raste. En predmet tako ne pomeni konca, ampak nov začetek," še sklene sogovornik.

Naslednjič predstavljamo nadaljevanje 'sprehoda' do Pokrajinskega arhiva Maribor. Katera je najstarejša listina, ki jo hranijo? Kaj vse je moč izbrskati v njihovih skladiščih? Kakšne skrivnosti nosijo zasebne zbirke?