Pred 75 leti je general Patton v drzni operaciji pred sovjeti rešil na stotine lipicancev

Slovenski lipicanci v Lipici predstavljajo enega najpomembnejših državnih kulturnih in nacionalnih zakladov, 440-letna zgodovina pa je le eden od dokazov za to. Skoraj nikoli v njihovi zgodovini ni bila njihova usoda tako negotova kot leta 1943, ko so nacisti vse odpeljali na Češko v mesto Hostoun."12. oktobra 1943 nemška armada umakne vseh 179 konjev (šest žrebcev, 54 kobil in 119 žrebet, rojenih med 1940 in 1943) z rodovniškimi knjigami vred na Češko. Generalni štab nemške konjenice lipiški čredi pridruži še čredo 108 konj iz Pibra (dva žrebca, 36 kobil in 70 žrebet) in veliko število konj drugih pasem iz okupiranih dežel," pravijo v Lipici. Z njimi je bilo tudi 14 slovenskih konjarjev.

Aprila 1945 je nacistična Nemčija razpadla, ostajali so še posamezni deli države, ki so se želeli upirati in braniti čast ideji in vodstvu. Vodja Španske dvorne jahalne šole na Dunaju Alois Podhajsky je bil vse bolj zaskrbljen, saj se je Rdeča armada bližala, poročila o krutosti so bila vse bolj pogosta. Podhajsky je sicer na olimpijskih igrah leta 1936 Avstriji prinesel bronasto medaljo, do lipicancev pa je čutil posebno odgovornost, saj mu jih je uspelo ščititi celotno vojno, a zdaj bi jih lahko rešil le manjši čudež. 

Izkušnje v zadnjih tednih so pokazale, da vojaki niso imeli razumevanja do lipicancev, številni so se zato upravičeno bali, da bi sovjetski vojaki konje enostavno pojedli. Sovjetska logistika je bila v zadnjih mesecih vojne, predvsem zaradi hitrega napredovanja vojske, površna, manjkala je hrana. Vojaki so bili tako odvisni od tiste, ki so jo našli v okolju, če je Nemci seveda niso požgali ali odnesli s seboj. 

26. aprila je ameriška vojska v roke dobila nemškega obveščevalca, ki je imel številne dokumente, med drugim nenavadno zbirko slik plemenitih konjev, ki so vzbudili pozornost prisotnih. Nemški obveščevalec je poveljniku drugega konjeniškega polka Pattonove tretje armade, polkovniku Charlesu Hancocku Reedu, rekel, da je na sliki na stotine posebnih konjev, ki so jih Nemci izbrali iz najboljših vzrejnih ustanov po Evropi. Nastanjeni so bili na Češkem, za njih pa so skrbeli vojni ujetniki in vzreditelji iz držav, od koder so lipicanci izhajali. Reed se je strinjal z obveščevalcem, da konji, vseh je bilo več kot 1000, od tega kar 375 lipicancev, ne smejo pasti v roke komunistom. 

A ta težava je bila blizu, v enem trenutku že na 100 kilometrov, sovjetska opazovalna letala so že opazovala prednje položaje, ameriška vojska pa je bila od konjev oddaljena 56 kilometrov.  Reed je poslal generalu Georgeu Pattonu sporočilo, v katerem mu je pojasnil položaj in nastalo situacijo in prosil za odobritev reševalne akcije. Odgovor: "Rešite jih. Bodite hitri." Reed je preko kurirja v Hostoun poslal sporočilo, da bi se radi dogovorili o pogojih za prevzem konjev in ujetnikov, pa tudi predajo nemških enot. Ob osmih zvečer se je na robu gozda v bližini ameriških vojakov pojavil nemški oficir, štabni veterinar v Hostounu, Rudolf Lessing. Nosil je pismo, v katerem je bil protipredlog: pošljite oficirja z gospodom Lessingom, ki ga bo odpeljal k lokalnemu poveljniku nemške vojske, je v arhivih odkrila zgodovinarka Karen Jensen. 

Reed je izbral senatorjevega sina iz Tennesseja, stotnika Thomasa Stewarta. 30-letnik se je javil v štabu, kjer je videl, da so številni oficirji bili v resnem pogovoru z Lessingom. Reed je podrejenega obvestil, da se je ravno pogovoril s Pattonom, ki se je strinjal, da mora skupaj z nemškim oficirjem za sovražnikove linije in se pogovoriti o pogojih predaje. Po kratki vožnji  s skritim motorjem sta oficirja presedlala na bela lipicanca, ki sta čakala v bližnjem skednju. Kmalu sta prispela do štaba nemške vojske, a vse ni šlo po načrtu, saj so bila mnenja deljena. 

Pogajanja, kričanje in grožnje so trajali celo noč. Podpolkovnik Hubert Rudofsky, ki je bil poveljnik enot, je proti jutru le sprejel Stewarta, ki je živčno čakal in mu razložil, zakaj je pri njih. Nato se je znova oglasil Lessing in dejal, da je njegova primarna naloga, da konje spravi na varno, vojna pa je tako ali tako izgubljena. Drug oficir je takrat dejal, da je "Adolf gotov", se je veterinar spominjal tega dne za lokalni avstrijski medij leta 1982. Podpolkovnik se ni želel predati navadnemu stotniku brez vojske in je prosil, naj pripelje čim več tankov, in Stewartu dal dovolilnico, da se je lahko vrnil k ameriškim položajem.

Stewart je po prihodu takoj javil Reedu nov načrt in ta ga je tudi takoj spravil v operacijo. 28. aprila je bilo za premik pripravljenih 70 mož z dvema tankoma in dvema oklepnikoma. Nemci so se predali mirno, nato pa so vojaki šli pogledat več kot 1000 konjev, ki so bili očitno tako pomembni, da so Američani prečkali v dogovorjen sovjetski sektor. Prav tako so našli kar 300 ameriških in britanskih vojnih ujetnikov, ki so se rešiteljev prav gotovo veselili.  Stewart je nato večino enote premaknil proti Pilsnu, nekaj pa jih je ostalo pri konjih, kar pa je bila velika sreča, saj so 30. aprila napadle nemške enote, ki niso vedele za predajo. Na srečo ni bilo žrtev, konji pa so bili na varnem, a še vedno za razmejitveno črto, na sovjetskem ozemlju. 

Najpomembnejša predstava po olimpijskih igrah leta 1936

8. maja je Alois Podhajsky pripravljal posebno predstavo za generala Pattona, in to z najboljšimi lipicanci, ki jih je imel na voljo. Bronasta medalja iz leta 1936 zanj ni bila tako pomembna kot mnenje generala, ki bi lahko rešil njegove konje. Po odlični predstavitvi vsega, kar lipicanci zmorejo, se je Podhajsky ustavil pred podijem, na katerem je sedel general Patton, odkril kapo v tradicionalnem pozdravu in prosil za pomoč. "V majhni avstrijski vasici sta se srečali dve osebi, eden je bil zmagovalec, drugi pa predstavnik poraženega naroda," je Podhajksy zapisal v svojih spominih. 

Patton je bil nad gesto, predstavo in sporočilom vodje presenečen in jih je tudi zapisal v lastnih spominih. Nenavadno mu je bilo, da so dvajsetletniki na vrhuncu vojne učili konje, naj migajo z zadnjicami, a prav tako ni želel, da bi se uničila kulturna in umetniška posebnost konjerejcev. Patton je vstal in javno razglasil, da bo špansko jahalno šolo odslej varovala vojska Združenih držav Amerike in da bo naredil vse, kar je možno, da jih spravi na varno.

"Uradna razglasitev je bila več kot želje v katerih koli sanjah," je zapisal Podhajsky. Ta ni vedel, da se je že pripravljala posebna tajna misija, s pomočjo katere so Američani rešili na stotine konjev in zaveznikov z ozemlja, ki bo kmalu pripadlo Sovjetski zvezi. Posamezni sovjetski oficirji so že obiskovali konje in sporočila v ruski štab so izkazovala zanimanje za zajete nacistične konje. 

General Patton si ogleduje predstavo z lipicanci leta 1945

Začetek operacije Kavboj

12. maja se je začela ena najbolj nenavadnih evakuacij v zgodovini, ko so na stotine konjev začeli evakuirati v manjših skupinah proti 200 kilometrov oddaljenemu Mannsbachu. Na čelu in repu skupine konjev so bila vozila ameriške vojske, na boku pa mešanica Kozakov, Poljakov in drugih ujetnikov, ki niso želeli pasti v roke sovjetski armadi. Operacija Kavboj je bila popoln uspeh, v samo štirih dneh so premaknili vse konje na varno na ozemlje, ki so ga nadzorovali Američani. Samo dva tedna kasneje so v drugi posebni operaciji s pomočjo 60 tovornjakov in varovalnih vozil večino uspeli spraviti v "Scharding v Avstriji in od tod novembra istega leta v Ried", pravijo v Lipici. Nekateri konji in žrebeta so odšli v ZDA, kjer so nekaj let predstavljali pomembne ceremonialne konje. 

Ljubezen do konjev, ki so jo gojili general Patton, polkovnik Reed in Podhajsky, je te tri može povezala na način, ki večini ni bil jasen ali razumen. Tvegali so kariere in tudi življenja mož, ki so bili pod njihovim poveljem, da so rešili konje in zgodovinsko tradicijo, ki jih je njihova vzreja predstavljala. Vsi so bili jezdeci od malih nog, kariere so gradili ali v vojaških konjeniških enotah ali v profesionalnih vzrediteljskih ustanovah. Reed je to ljubezen in dejanje najbolje opisal v spominih: "Tako smo bili utrujeni od smrti in uničenja, da smo želeli narediti nekaj čudovitega." 

Direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki Janko Boštjančič, ki me je tudi opomnil na to neverjetno zgodbo, je dejal, "da je bil Patton s svojo nekonvencionalnostjo verjetno edini ameriški general, ki bi si upal narediti kaj takega. V kavbojski akciji je prečkal razmejitveno črto, da je rešil lipicance in to brez odobritve vrhovnega poveljstva." Operacija Kavboj je v Sloveniji nepoznana, čeprav predstavlja pomemben del naše zgodovine, saj je rešila ponos, ki ga Lipica predstavlja. V tujini so bile napisane knjige in leta 1963 posnet tudi celovečerni film z naslovom Čudež belih konjev. 

Danes na ozemlju Slovenije ne boste videli spomenika ali obeležja, ki bi spominjal na to operacijo, a je na Češkem, kjer ga vsako leto obiščejo vojaki iz enot, ki so nasledile tiste, ki so izvedle reševalno akcijo. Najbližje, kar boste videli, je obnovljen muzejski eksponat, tank M47 Patton v pivškem muzeju, ki je dobil ime po legendarnem ameriškem generalu. Boštjančič je tudi povedal, da je bil Patton eden najslavnejših in najbolj priljubljenih ameriških generalov  druge svetovne vojne. Izšolan kot konjeniški častnik, je s prevlado sodobne vojaške tehnike postal vnet zagovornik in podpornik uporabe oklepnih sil v ameriški vojski. Kljub slovesu ekscentrika in verbalnega grobijana ostaja v vojaški zgodovini zapisan kot general, ki je s svojo Tretjo armado v danem času napredoval dlje, osvojil več ozemlja in zajel več ujetnikov kot katera koli druga armada v zgodovini. 

V Slovenijo se vrne 11 konj

Lipico so aprila 1945 zasedle enote jugoslovanske armade, vendar so v dogovoru z zavezniki morale prepustiti Lipico angloameriškim enotam, ki so v kobilarni uredile bazo za vojaško mehanizacijo. Šele marca 1947 so se umaknili iz Lipice, ki je po priključitvi Primorske Jugoslaviji ostala na slovenski strani novopostavljene državne meje. "Jugoslovanska oblast je tedaj od zaveznikov zahtevala vrnitev lipiških konj v matično kobilarno, v Lipico, a ker so le-te že dve leti prej prevzeli Italijani, se to ni zgodilo," dodajajo v Lipici.

Jugoslaviji so od lipicancev, ki so jih Nemci na njenem teritoriju zbrali in odpeljali v Hostoun, vrnili le enajst živali. Te so bile nameščene v Lipico. Nekaj mesecev kasneje je bilo Lipici dodeljenih še trinajst konj iz nekdanje kobilarne Dušanovo pri Skopju. Rodovniške knjige in 80 konj (pet žrebcev, 42 kobil in 33 žrebet), ki so jih med vojno v Lipici zaplenili Nemci, pa so 18. novembra 1947 dodeli Italiji. Slednji so to dobili, ker so zavezniki mislili, da bo razmejitvena črta enaka kot pred vojno in bo Lipica znova spadala pod italijansko ozemlje. 

Lipica se je v naslednjih letih ukvarjala z obnovo svoje črede lipicancev in imela nekaj let slabih izkušenj z oblastmi, ki niso imele posluha za kobilarno. Razmere so se začele izboljševati šele konec šestdesetih let: "Kobilarna Lipica je z nakupom in izmenjavo plemenskih živali ter izposojo plemenskih žrebcev iz ostalih jugoslovanskih kobilarn, pa tudi avstrijskega Pibra, v slabih dveh desetletjih dosegla izjemen rejski napredek." V letu 1980, ko je praznovala 400. obletnico, je imela Kobilarna Lipica okoli 240 konj.

Let 1996 so Kobilarno Lipica razglasili za kulturni spomenik državnega pomena. "Ob tem se je znova aktualiziralo vprašanje originalnih rodovniških knjig kobilarne do leta 1943, ki jih je po vojni, skupaj z lipiškimi konji, prevzela Italija. Kljub ocenam, da bi bilo, v skladu z Osimskim sporazumom, arhiv kobilarne mogoče pridobiti, Republiki Sloveniji tega ni uspelo uresničiti,"  še pravijo v Kobilarni Lipica. 

V Kobilarni letos praznujejo 440. obletnico, a jim je pojav novega koronavirusa preprečil izvedbo številnih dogodkov. Za zdaj računajo, da bi obletnico počastili septembra letos, a je to še vedno odvisno od razvoja dogodkov. Pred kratkim pa so prišle tudi pozitivne novice, saj je na svet prišla Dubovina, prva letošnja žrebička.