'Sivo steno bolnišnične sobe zamenja veselje, za nekaj časa pozabijo na bolečino in strah'

O zgodbi Andree Mwalula, ki se je rodila v Sloveniji in je v naši državi živela deset let, smo pisali že pred časom. Njen oče je kot študent prišel iz Zambije v Jugoslavijo, še preden je Zambija v 60. letih postala samostojna država. Študiral je v Ljubljani, doktoriral iz metalurgije in se v tem času poročil z Andrejino mamo. Starši so se nato odločili, da se preselijo v Zambijo.

Mwalula je v Zambiji ustanovila nevladno organizacijo Twende Education For All (TEFA), in na otroškem oddelku Univerzitetne pedagoške bolnišnice v Lusaki – največji vladni bolnišnici v Zambiji – se je z odobritvijo uprave pred štirimi leti rodil in zaživel TEFA inovativni program Učenje se nikoli ne konča.

Učni center je sprva deloval zgolj dvakrat tedensko na prostovoljni bazi. Mwalula pa je želela narediti več za otroke. Spoznala je namreč, da je mnogo bolnih otrok, ki so zaradi raka morali v bolnišnici prebiti eno ali celo dve leti. Zato je bil njen cilj učni center, ki bi deloval od ponedeljka do petka, učitelji pa bi bili zaposleni za polni delovni čas. Tako bi otrokom lahko omogočili, da so srečni, se družijo in učijo hkrati.

Decembra 2016 so otroški oddelek za raka preselili v novo bolnišnico za rakava obolenja na isti Univerzitetni pedagoški bolnišnici. Družina in prijatelji so ji pomagali, da je zbrala denar in kupila pohištvo, mize, stole, preproge, igrače, knjige … Tako so v Zambiji dobili prvi učni center za otroke z rakom. Že maja 2018 pa so odprli drugi učni center na otroškem oddelku za hemofilijo.

Tadeja Jutraž je želela pomagati sestrični

Lani poleti je Mwalula obiskala rodno Slovenijo, kamor se rada vrača zaradi sorodnikov. S sestrično po drugem kolenu Tadejo Jutraž iz Ljubljane sta navezali še posebno tesne stike. Tadeja je bila že pred dvema letoma skoraj tri tedne v Zambiji, kjer je pomagala v učnih centrih in iz Slovenije prinesla veliko šolskega gradiva.

Po obisku Mwalule se je odločila, da v Lusako odpotuje znova. "Mesto je eno izmed najhitrejše rastočih mest v južni Afriki. Del Lusake obdajajo prekrasne vile z bazeni in vrtovi, medtem ko nekaj metrov stran ljudje živijo v veliki revščini. Značilna so barakarska naselja, kjer čez dan slišiš vrvež ljudi, ko se stemni, pa ulice postanejo tihe in prazne. Nekateri ljudje živijo v domovih brez elektrike in vode. Veliko jih je, ki ima dokončano le osnovno šolo ali še to ne," nam je utrip življenja v Lusaki skušala približati Jutraževa.

Nekateri otroci se v centru prvič srečajo z učenjem

Otroke, ki so zaradi raka v bolnišnici lahko tudi več let, običajno spremljajo mame ali babice, ki zaradi njih pogosto izgubijo službo oziroma možnost dnevnega zaslužka. Spijo zraven njih ali kar na tleh, nam je pojasnila sogovornica: "Center TEFA je znotraj bolnišnice, otroci pridejo in odidejo, kadar želijo. Vsi komaj čakajo, da se zjutraj odpre in da se začnejo učiti in igrati. Njihovo sivo steno bolnišnične sobe zamenjata razigranost in veselje, tako da za nekaj časa pozabijo na bolečino in strah," je opazila Jutraževa.

Nekateri otroci se v TEFA centru prvič srečajo z učenjem, saj pridejo iz revnih, oddaljenih vasi, kjer otroci nimajo možnosti šolanja. "Ena izmed težav je tudi jezik, saj ima samo Zambija več kot 70 različnih jezikov, kaj šele ostale države, kot so Kongo, Bocvana, Zimbabve … od koder prihajajo otroci," je izpostavila sogovornica. Glavni princip učenja otrok v centru sicer temelji na ustvarjanju, risanju, igranju, je dodala.

Poleg dveh zaposlenih učiteljic je bila Tadeja Jutraž v centru prostovoljka. Prostovoljci ga večkrat obiščejo, vendar nekateri pridejo le enkrat, saj jih trpljenje otrok tako gane, da niso sposobni priti večkrat. "Dnevne aktivnosti v TEFI so bile različne. Prilagajali smo se otrokom. Nekateri so namreč hodili na kemoterapije in so zaradi slabega počutja dneve preživljali v bolnišničnih sobah. Vedno so bili veseli, ko smo prišli k njim in jim posvetili nekaj trenutkov in objemov," jih ima še danes pred očmi Jutraževa.

'Do zdaj smo zbrali že več kot 150 kilogramov oblačil in šolskih potrebščin'

Ker so otroci v bolnišnici daljše obdobje, jim primanjkuje oblačil ali pa so strgana, premajhna. Obuval skorajda ni, je poudarila Jutraževa: "Zato sem s pomočjo podjetij in prijateljev poleg materiala za učenje zbrala tudi oblačila. Do zdaj smo zbrali že več kot 150 kilogramov oblačil in šolskih potrebščin."

'V Afriki se zdi, kot da čas teče drugače, pomembne postanejo druge stvari'

Sogovornica je sicer z otroki v centru veliko risala, brala knjige, se igrala, plesala. Kljub bolezni so bili nasmejani, nikoli ni dobila občutka, da se zavedajo resnosti svoje bolezni. "Najhuje mi je bilo, ko sem na hodnikih slišala krike ljudi, ko je nekdo umrl. Vsako jutro, ko sem prišla v center, sem najprej pogledala, katerega otroka ni. Nekateri so bili tako bolni, da jim je bil že vsak dan podarjen. Kljub temu da je že nekaj časa, odkar sem se vrnila, se moje misli večkrat vračajo k njim. V Afriki se sicer zdi, kot da čas teče drugače. Pomembne postanejo druge stvari. Samoumevne stvari ponovno dobijo pomen. Prepletata se dva svetova: onesnaženost in dim mest, na drugi strani čarobna narava, nepozabni sončni zahodi, safariji, nasmehi ljudi …" je Zambijo podoživela Jutraževa.

Ljubljančanki je v posebnem kotičku spomina ostala 18-mesečna deklica, ki je čez noč oslepela. Zdravniki so ugotovili, da nikoli več ne bo videla, žal pa je nekaj mesecev za tem tudi umrla. "Veliko otrok umre, saj pridejo v bolnišnico prepozno. Mnogi zato, ker živijo v oddaljenih vaseh in nimajo denarja za pot," je še danes pretresena sogovornica, ki ne more pozabiti niti deklice, ki ji je v bolnišnici umrla mama in je ostala popolnoma sama.

A kljub vsemu so pozitivne zgodbe iz Afrike tiste, ki polnijo človeka, in zaradi katerih se bo Tadeja Jutrež zagotovo vrnila v Zambijo. "Največje vtise name pustijo otroci, ki kljub velikemu pomanjkanju in bolezni ostajajo nasmejani in veseli," je strnila.