Topovi so sekali, padale so krogle: privid davnih časov, ko je pred Mariborom 'klonil' celo Sulejman Veličastni

Zbirka orožja, s katero se ponaša Pokrajinski muzej Maribor, v slovenskem prostoru velja za eno bogatejših. Od nedavnega pa je še popolnejša. Krasi jo namreč posebna najdba – srednjeveška kamnita topovska krogla, ki so jo v Dravi našli potapljači.

Pisal se je 23. marec 2019: v kalno in letnemu času primerno 'ogreto' reko se v sklopu čistilne akcije podajo štajerski potapljači. Vsako leto na tovrstni ekološki akciji iz vode sicer potegnejo manj odpadkov, kar pripisujejo dejstvu, da s(m)o se vendarle naučili spoštovati reko in življenje v njej, pa nenazadnje tudi skoraj že 30-letni tradiciji čiščenja. "Vseeno nam dela ne zmanjka. Je pa nesnaga, ki jo najdemo zadnja leta, pogosto posledica tudi kaznivih dejanj," pripoveduje Vojo Eraković, vodja prireditve in član Potapljaškega društva Maribor (PDM). Pogosta 'najdba' so tako registrske tablice, odkrijejo tudi orožje - tega predajo policiji.

In ob kupu smeti, ki so lani čakale na odvoz, se je znašla tudi okrogla kamnita 'skulptura'. "Skupina treh potapljačev – Andrej Tumpej, Tomaž Markelj in Roman Šafhalter – jo je našla od pet do deset metrov od levega brega Drave, na mestu, kjer je nekoč stal lesen most, na globini štirih, petih metrov," razlaga Eraković. Najditelji ji sprva niso namenjali pretirane pozornosti. "Postavili smo jo ob kontejner ob Vodnem stolpu, kamor zmečemo odpadke." A te, pred odvozom, na srečo zmeraj še dodatno pregledajo. "Tako smo opazovali to kroglo in se strinjali, da je vse preveč nenavadna, da bi bila naravnega izvora," pravi vodja vsakoletne mednarodne ekološke akcije čiščenja Drave.

Društvo je tako stopilo v stik s Pokrajinskim muzejem Maribor. Da so ravnali prav, ko so se ob najdbi obrnili na ustrezne ustanove, saj to šteje za arheološko najdbo in je tudi obravnavano kot kulturna dediščina, je po poročanju Večera ob tem poudarila direktorica muzeja Mirjana Koren.

Nives Cvikl, kustosinja v muzeju, ki skrbi tudi za zbirko orožja, natančneje opiše oziroma zgodovinsko umesti mesto najdbe: "Kamnit predmet okrogle oblike so potapljači našli v rečni strugi v bližini mesta, kjer so še danes vidni nosilci nekdanjega lesenega mostu." Maribor je imel prehod čez reko v obliki mostu vzpostavljen že od 12. stoletja. "Najpozneje ob koncu 12. stoletja pa je mesto že imelo torej tudi ta leseni most – obstaja namreč arhivski dokument iz leta 1220, ki govori, da so na mostu pobirali mostnino, kar je bilo takrat običajno," pravi Cviklova.

In če se vrnemo h krogli: "Potapljačem se je takoj zdelo, da bi to znalo biti nekaj zanimivega, zato so jo prinesli na ogled k nam. Pri strokovnih vprašanjih, kot je bilo tudi to, si muzeji vedno medsebojno pomagamo. In pri tej zadnji najdbi smo se po pomoč obrnili na dr. Tomaža Lazarja – vodilnega slovenskega strokovnjaka za srednjeveško orožje in bojno opremo, pomagal pa nam je tudi geolog dr. Tomaž Verbič, ki je takoj ugotovil, da gre za litotamnijski apnenec. To je kamen, ki ga je v vzhodni Sloveniji (na Štajerskem) v naravi kar precej. Gre za relativno mehek kamen, ki ga je zato precej lahko obdelovati," povzema kustosinja. A zanimivost: v vzhodnih predelih Slovenije se najde precej podobnih kamnov, ki so že po naravi skorajda popolnoma okrogle oblike. "Verbič pa zna zelo hitro ugotoviti, kaj je delo človeških rok in kaj narave. In ko je videl ta naš predmet, je takoj vedel, da gre za delo človeka. Lazar pa je glede na dimenzije in ostale podatke sklepal, da je to najverjetneje topovska krogla."

Kamnita topovska krogla se začne uveljavljati v 14. stoletju

Tovrstne kamnite krogle, ki so jih torej po navedbah dr. Lazarja uporabljali v topništvu, so v uporabo kot orožje pogosteje začele stopati od 14. stoletja. "Prvi dokumentirani začetki, ko zagotovo vemo, da so jih že uporabljali, segajo v zgodnje 14. stoletje, pa do prvih desetletij 16. stoletja. Taka krogla, kot jo imamo mi, te dimenzije – torej 18 centimetrov premera, pa bi lahko pripadala malo težjemu poljskemu topništvu. Lazar pravi, da je v našem okolju to najverjetneje bila zgodnja varianta havbice, ki je bila tipična za srednjo Evropo v času od zgodnjega 15. pa do začetka 16. stoletja," pripoveduje Cviklova.

Kateri vojski je 'mariborska' krogla pripadala, je praktično nemogoče ugotoviti. "A če spet sklepamo iz nekih vedenj, ki jih imajo zgodovinarji … Rekli smo, da je litotamnijski apnenec lokalni kamen, da je relativno mehek in ga je lahko obdelovati. Hkrati pa moramo tudi vedeti, da je bila izdelava ene kamnite topovske krogle, z orodjem, ki so ga takrat imeli na razpolago, zelo zahtevna in tudi časovno zamudna. Skratka, šlo je za nek zahteven izdelek, ki se ga ni recimo izdelovalo tik pred napadom, ampak je običajno mesto imelo te topovske krogle nekje na zalogi, za zaščito." In kje se predpostavlja, da so v Mariboru te krogle hranili? "Orožje, strelivo in opremo so hranili v različnih prostorih, deloma tudi v mestni hiši," odgovarja kustosinja.

Nikoli izstreljena

Ta krogla sicer gotovo ni bila nikoli izstreljena. Če bi bila, bi se na njej v najboljšem primeru videle sledi smodnika. A ker gre torej za mehak kamen, je še verjetneje sklepati, da bi prav gotovo ob stiku s katerokoli površino razpadla. Po besedah Cviklove lahko tako špekuliramo, da je bila del obrambe mesta oziroma bila pripravljena za njegovo zaščito.

Tudi sicer pa lahko predstavljena orožarska zbirka, ki jo hrani Pokrajinski muzej Maribor, 'kronske dragulje' pa predstavlja v grajski bastiji, zadovolji še tako zahtevnega obiskovalca.

Pri njih si je tako uvodoma moč ogledati zgodnje srednjeveške meče s širokim rezilom. Dvoročne so uporabljali za razbijanje vrst suličarjev, z dolgimi meči, imenovanimi tudi enoinpolročni (ime izhaja iz načina njegove uporabe - zaradi teže ga je bilo namreč skorajda nemogoče dvigniti le z eno roko - op.p.), pa so povzročali hude poškodbe.

Poleg njih so oklepi, ščiti in čelade, ki so služili za zaščito bojevnikov. Naprej so različni bojni mlati, ki so se pravzaprav razvili iz orodja. "Bojni mlat se je v srednjem veku razvil iz poljedelskega orodja (cepca). Sestavljen je iz lesenega držala, na katerega so pritrdili verige s težkimi železnimi kroglami," ponazarja kustosinja Cviklova.

Izjemna zanimivost in redkost je tudi lomilec mečev. "Ta, razstavljeni, je najverjetneje sicer iz 19. stoletja, so pa takšne lomilce mečev prav gotovo imeli že v 17. stoletju. Lepa in precej redka zadeva. Pa ti viteški oklepi, ščiti, čelade," našteva.

V posebni niši so razstavljene helebarde, ki se prvič pojavijo v južni Nemčiji v 13. stoletju, kot kombinacija kopja in srpu podobnega poljedelskega orodja. Najpogosteje so v uporabi v drugi polovici 15. stoletja, od 16. stoletja, ko jih začne izpodrivati strelno orožje, pa jih kot bojno orožje uporabljajo le še mestne straže v srednji Evropi. "Helebarde pa se pravzaprav 'uporabljajo' še danes, ampak bolj kot del protokola, nekako kot jih ima papeževa švicarska garda, kot dejansko orožje pa že dolgo več ne."

"Imamo tudi različne meče, turške jatagane – to je že lažje hladno orožje. Tudi oblikovano je čisto drugače, da so jih lažje dvigovali z eno roko," orisuje razstavo.

Na ogled so tudi sablje, tipično orožje lahke konjenice, od konca 17. stoletja pa sablje uporablja tudi pehota.

Predstavitev razvoja starejšega orožja se zaključuje s starejšim strelnim orožjem, na ogled so dolge obzidne puške, puške s kolesnim vžigalnim mehanizmom, pištole z vžigom na kremen, trombloni in drugo.

"Naša zbirka orožja je ena najbogatejših tovrstnih, kar jih hranijo slovenski muzeji. Imamo okrog 1000 kosov," so ponosni v muzeju. Vključuje orožje od začetka 10. stoletja do konca 19. stoletja. "Razstava orožja v bastiji predstavlja vpogled v kronologijo načinov bojevanja in razvoja orožja," razlagajo.

Vsak kos nosi svojo zgodbo, neizbrisen pečat, ki mu ga je vtisnila zgodovina … Svoje posebno mesto, na rdeči žametni tkanini, pa je kot zadnja zdaj dobila še 'nenavadna stvar iz Drave'. Čas in neusmiljen tok reke ji nista prizanesla, pa vendar se ni vdala – kot mesto, ki je stoletja kljubovalo trumam sovražnih vojščakov.