Zgodbe

Tri zgodbe in ena skupna nit: Vedno sta v sodelovanju večja moč in večji uspeh

Ljubljana, 30. 12. 2021 07.27 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Maja Korošec
Komentarji
0

Letošnje leto lahko označimo za leto preizkušenj. Številne omejitve zaradi covida-19 so krnile naša življenja in svobodo, ki smo ju bili vajeni pred epidemijo. Mnogi so morali na lastni koži občutiti, kaj pomenita zdravstvena in gospodarska kriza ter kako je čez noč ostati brez službe. Vse to je vplivalo, da se je več odraslih in žal tudi otrok ujelo v psihične stiske. Izpostavljamo tri zgodbe posameznikov, ki so vsak na svojem področju – v zdravstvu, športu otrok in med starostniki – dokazali, kako lahko sodelovanje med ljudmi lajša tegobe in izboljšuje življenje ter ga naredi lepšega.

Tri zgodbe: resnični primeri letošnjega leta, ki sami po sebi pišejo odgovor, kaj pomeni stopiti iz čevljev posameznika in vložiti trud v skupnost. 

Zakonca Alenka Matko Juvančič in Gregor Matko, trenerja v Tenis klubu Olimpija, si ves čas prizadevata in naredita vse, da bi otroci kljub omejitvam zaradi covida-19 vztrajali v športu in ne bi opustili treningov. Po njih hodita v šolo s kombijem, da razbremenita starše in jih pripeljeta na trening.

Trenerja Alenka Matko Juvančič in Gregor Matko ne vzgajata otrok zgolj v športnike in tenisače, ampak v ljudi. V kombiju jih povezujejo neverjetne zgodbe.
Trenerja Alenka Matko Juvančič in Gregor Matko ne vzgajata otrok zgolj v športnike in tenisače, ampak v ljudi. V kombiju jih povezujejo neverjetne zgodbe. FOTO: arhiv Alenke Matko Juvančič

Kristina Modic iz Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo je skupaj s predstojnikom Kliničnega oddelka za hematologijo Samom Zverom organizirala uspešno akcijo zbiranja sredstev za nakup aparatur za napredno zdravljenje raka. Z njo sta spodbudila solidarnost Slovencev in opozorila na pomen dostopnosti do javnih zdravstvenih storitev.

Kristina Modic in Samo Zver sta za solidarnost in vseevropski zdravstveni napredek bolnikov z rakom prejela nagrado državljan Evrope.
Kristina Modic in Samo Zver sta za solidarnost in vseevropski zdravstveni napredek bolnikov z rakom prejela nagrado državljan Evrope. FOTO: Damjan Žibert

Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, veliko svojega časa in truda nameni razmišljanju in uresničevanju idej, kako starejšim polepšati vsakdanjik. Med njimi je njen projekt Mala pozornost za veliko veselje, ki je postal tradicionalen DEOS-ov projekt. Aktivnost, prvotno namenjena stanovalcem centra, je namreč pred petimi leti prerasla v vseslovensko izdelovanje in pisanje božičnih voščil za starejše, ki ni obstala niti letos in je starostnike ponovno razveselila.

Ana Petrič, direktorica DEOS centra starejših Notranje Gorice, starejše razveseljuje zato, ker se ji zdi tako prav in verjame, da lahko že z malimi gestami polepšamo nekomu trenutek ali celo življenje.
Ana Petrič, direktorica DEOS centra starejših Notranje Gorice, starejše razveseljuje zato, ker se ji zdi tako prav in verjame, da lahko že z malimi gestami polepšamo nekomu trenutek ali celo življenje. FOTO: arhiv Ane Petrič

'Tale naš kombi je vreden zlata'

Stiske otrok in mladostnikov so se med epidemijo covida-19 spremenile, postale so zaskrbljujoče, opažajo strokovnjaki. Več mladih toži o psihičnih težavah in zlorabah, več jih razmišlja o samomoru, na kar smo v letošnjem letu pogosto opominjali tudi mi.

Koordinatorka in trenerka pri Tenis klubu Olimpija Alenka Matko Juvančič in njen mož Gregor Matko, predsednik in glavni trener v klubu, se zavedata, da je v teh časih pomembno ohranjati osebni stik in utrjevati ter delati na skupnosti, saj se na ta način omili marsikatera stiska. Ker je tenis manj tvegan pri širjenju novega koronavirusa, so bile prepovedi treniranja za ta šport sicer krajše. Ko pa so bile v veljavi, so v klubu z otroki vzpostavljali stik preko Zooma in jim nudili kondicijske treninge. "Vem, da je splošno psihomotorično stanje otrok po vseh zaprtjih javnega življenja padlo, a mi neke spremembe nismo opazili. Vsi so se vrnili in še kakšen več se je vpisal. To pripisujem temu, da so mnogi starši spoznali in začeli bolj ceniti, da otrok hodi na neko dejavnost," je povedala Matko Juvančičeva. A pri tem, da so ta zahtevni čas zvozili dobro, so pomembno vlogo odigrala prizadevanja zakoncev oziroma kluba: "Če ne bi dnevno vzpostavljali osebnega stika s slehernim otrokom, njegovimi starši in morda še babico, bi bili hitro pozabljeni."

Poseben povezovalni člen otrok v klubu je kombi, s katerim hodi po njih v šolo večinoma Matko Juvančičeva. "Tale naš kombi je zlata vreden. V njega se napokamo in avtomobil vsakič znova kar poskakuje od pogovorov, smeha in različnih zgodb. Otroke za prve termine pridemo iskat v šolo, saj so starši še v službah in bi otroci zato težko pričeli s treningom že ob 15. uri. Zdi se mi pomembno, da je vzdušje v avtu domače in veselo. Vsak, ki vstopi, prinese kakšno trapasto zgodbico iz šole in včasih se do solz nasmejimo. Ta prevoz ni le prevoz ali le taksi, o marsičem teče pogovor, predvsem sem zelo pozorna na vrednote. Govorimo tudi o stiskah. Učim jih sprejemanja različnosti in predvsem razumevanja agresivnih ali kako drugače neprilagojenih sošolcev. Otroci hitro obsodijo, izločijo, osamijo nekoga ... Ne da bi se zavedali, da ta otrok verjetno zrcali neke nevzdržne razmere doma. To vse se pogovorimo v avtomobilu," je opisala, kaj vse doživljajo med vožnjo. 

Alenka Matko Juvančič: Prevoz s kombijem ni le prevoz in ni le taksi, o marsičem teče pogovor, predvsem sem zelo pozorna na vrednote. Govorimo tudi o stiskah.
Alenka Matko Juvančič: Prevoz s kombijem ni le prevoz in ni le taksi, o marsičem teče pogovor, predvsem sem zelo pozorna na vrednote. Govorimo tudi o stiskah. FOTO: arhiv Alenke Matko Juvančič

Podobne vrednote jim v klubu vlivajo tudi na skupnih poletnih počitnicah. "Program se imenuje Teniško poletje in je prilagojen vsem starostinim skupinam. To je naporen, a najlepši del leta. Imamo veliko časa za vsakogar, da mu vlijemo samozavest in ga opremimo za celo naslednje leto," je pojasnila Matko Juvančičeva.

'Otrok ni le športnik, predvsem se mora razvijati kot človek'

Zanimalo nas je, kako zakonca otroke motivirata in spodbujata, da vztrajajo v športu. "Predvsem otrokom puščamo otroštvo. To je v športu pogost problem," je bila jasna Matko Juvančičeva. Zakonca sta prepričana, da se mnogi starši in trenerji preveč ukvarjajo s tekmovanji in uspehi, štejejo zgolj zmage, pokali in medalje. "Otroci so orodje, ki to izpolnjujejo. Tekmovalnost se vzpodbuja že zelo zgodaj, količine treningov so nenormalne. Mnogi se ne zavedajo, da je posamezen otrok uspešen samo zaradi veliko večje količine treningov, kot jih imajo njegovi vrstniki in ne zaradi svoje vizije in/ali talenta. Vsa družina nato živi tega malega šampiona, kot bi šlo za odraslega človeka, v resnici pa mu kradejo brezskrbno otroštvo," je povzela Matko Juvančičeva. 

Po njenih besedah v njihovem klubu zagovarjajo postopnost in privzgajajo ljubezen do tenisa. Uspehi pridejo kasneje, a so otroci takrat osebnostno bolj izdelani in opremljeni, je prepričana. "Treba je vedeti, da je statistika otroških šampionov žalostna. Zmagovalci nižjih kategorij so le redko uspešni v višjih kategorijah, večina jih tako ne igra več. Zelo smo nepotrpežljivi, saj se vsak rad pohvali z uspešnim otrokom. In to čimprej. Kje je tukaj otrok, kje so njegove želje? Včasih nas zaradi našega pogleda na razvoj doleti opazka, da ne podpiramo tekmovalnega tenisa. Seveda to ni res, radi tekmujemo, ampak z zdravim pristopom vseh udeleženih," je dejala in ob tem poudarila, da otrok ni le športnik, ampak se mora razvijati predvsem kot človek. "Le tako bo lahko vedel, kaj bi v življenju rad počel in kako bo ravnal," je prepričana.

Zakonca sta torej primer, ki kaže, kaj lahko prinesejo volja, spodbuda in vložek v skupnost. Rezultati, ki jih spremljata in doživljata ob tem, ju navdajajo z optimizmom. "Če nam kaj polni srce, je to gledati otroke, ki vidijo sočloveka, videti nasmeh, slišati smeh in opazovati njihovo nagajivost ter iskrivost. Vsi odrasli smo odgovorni za slehernega otroka, tudi blagajničarka na blagajni – s kakšnim pristopom bo opravila z enim mulcem. Odrasli, s tem mislim predvsem trenerje in njihove starše, morajo svoje apetite izraziti drugače in ne skozi titule. Sicer bomo dobili veliko družbo asocialnih, tesnobnih in jeznih mladih. Čutili bodo, da so razočarali, ker niso izpolnili pričakovanj. Zato je potrebno začeti počasi in skupaj s psihološkim razvojem posameznika dodajati breme. To je zame zrel pogled na družbo in upam, da se dotaknemo čim več ljudi," je izpostavila Matko Juvančičeva.

Za konec nas je zanimalo, kako zakonca gledata na letošnje leto in kaj nas kljub zahtevnim in negativno naravnanim časom lahko drži pokonci? "Kdo bo seveda hud, a morda smo potrebovali zavoro, saj je življenje začelo drveti. Bog ve kam, v kateri zid bi se zaleteli. Je pa zagotovo ta čas prinesel veliko osamljenosti in stiske. V tej negotovosti, kako bo, ko bomo spet vsi nazaj, nam zagotovo ni bilo prijetno in mnogi imajo posledice. Nas so obvarovali pozitivni odnosi z ljudmi. Ljubezen in sprejemanje sta zagotovo najboljše orodje za srečno življenje. Če si iskren in imaš rad ljudi, če sprejemaš in daješ, boš zagotovo lažje speljal vse klance," je prepričana Alenka Matko Juvančič.

Kristina Modic: Skozi kampanjo se je utrdilo spoznanje in zavedanje, kako resnično veliko sočutja, solidarnosti, dobrote in povezanosti premoremo sodržavljani

Kristina Modic in Samo Zver sta dokazala, da je v solidarnosti moč, saj jima je uspelo spodbuditi Slovenijo, da je s skupnimi močmi zbrala sredstva za nakup aparatur CAR-T za napredno zdravljenje raka. Akcija je obenem ljudi spomnila, da obstajajo tudi druge bolezni, ki jih je covid-19 zasenčil. 

A zakaj sta se Modičeva in Zver odločila za to srčno dejanje, ko pa bi morala biti skrb in nakup medicinskih aparatov na plečih države? Modičeva je pojasnila, da je Samo Zver skupaj z drugimi strokovnjaki načrtoval projekt CAR-T že veliko prej. Projekt so predstavili tudi odločevalcem v državi, ki so sicer podprli projekt, a se je zaradi epidemije covida-19 naposled vse skupaj ustavilo. "Ker se v Združenju bolnikov z limfomom in levkemijo L&L zavedamo, kako pomemben je razvoj novih terapij za bolnike s krvnimi raki, ki so izčrpali že vse druge možnosti zdravljenja in jim tovrstno zdravljenje pomeni trenutno edino možnost za preživetje, smo prof. dr. Zvera podprli in aktivno pristopili k projektu," je opisala Modičeva, kako je kampanja nato uspešno zaživela. 

Kristina Modic, Samo Zver in Drago Ivanuša, bolnik s plazmocitomom ter član Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo
Kristina Modic, Samo Zver in Drago Ivanuša, bolnik s plazmocitomom ter član Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo FOTO: Peter Irman

A ob tem je bila jasna: "Res je, da bi tovrstne projekte morala podpreti država, zato upamo, da je bila ta kampanja izjema. Želim pa poudariti še, da smo skupaj s strokovnjaki, bolniki, donatorji in z močno podporo javnosti kljub razmeram, ki jih je prinesel covid-19, ponovno prebudili tudi zdravstveno politiko in njene odločevalce, da so tudi sami ponovno pristopili k projektu in mu obljubili nadaljnjo podporo."

Akcija je postala odmeven primer, saj je utrdila spoznanje in zavedanje, koliko sočutja, solidarnosti in dobrote premoremo Slovenci, kar Modičevi daje, kot je dejala, veliko upanja in vero v dobro v ljudeh za naprej. Prepričana je, da glas posameznika ni nikdar tako glasen in močan, kot če se združi več glasov skupaj. "Vedno sta v sodelovanju večja moč in večji uspeh," je poudarila. 

'Večina bolnikov se pogumno odloči za spremembe na bolje. Pogosto pravijo, da zaživijo boljše odnose in bolj kakovostno življenje'

Modičeva pozna, vidi in sliši mnoge zgodbe bolnikov z rakom. Želijo si stvari, ki se nam zdijo samoumnevne in o njih niti ne razmišljamo. Morda je zdaj pravi trenutek, da slišimo njihova razmišljanja, ki so bolj spodbudna, kot jih imamo mnogi zdravi ljudje. "Nekje sem slišala misel, da ima vsak človek dve življenji, da pa se drugo začne v trenutku, ko se posameznik skozi težjo preizkušnjo zave, da je življenje v resnici eno samo. Tako je tudi pri bolnikih. Velika preizkušnja in negotovost, kaj bo prinesla prihodnost ter nenazadnje strah pred smrtjo bolnikom razširijo obzorje in ti prevrednotijo prioritete. Večina bolnikov se po mojih izkušnjah pogumno odloči za spremembe na bolje. Pogosto pravijo, da zaživijo tudi boljše odnose in bolj kakovostno življenje. Kar od nekaj bolnikov s krvnimi raki sem v zadnjem času slišala, da jih ukrepi proti covid-19 sploh ne pretresajo tako močno, saj so zaradi svoje bolezni in zdravljenja podobnih ukrepov že vajeni iz časov, ko ni bilo covida-19. Pogosto prav od njih slišim, da verjamejo, da bo kmalu bolje in se bomo spet lahko brezskrbno družili in objeli," je povzela Modičeva.

In kako Modičeva gleda na letošnje iztekajoče se leto? Podobno kot zakonca Matko meni, da nam je marsikaj vzelo, a hkrati veliko dalo. Imeli smo priložnost bolje spoznati sebe in druge, s prilagoditvami dela in življenja smo se naučili veliko novega. "Morda vsak ne deli mojega mnenja, a sama preteklo leto vidim kot leto velikih izzivov, novih izkušenj in spoznanj. Veliko več je bilo pozitivnih kot negativnih, zato sem s preteklim letom zelo zadovoljna. V novem letu pa verjamem, da bo znanost še naprej ponujala možnosti, kako se rešiti iz primeža covida-19, da bomo lahko nazaj obudili tudi tiste stare navade, ki nas kot ljudi zbližujejo in nam dajejo občutek varnosti, mirnosti ter povezanosti," je zaključila svoje misli.

Ana Petrič, direktorica DEOS centra starejših Notranje Goroce, veliko svojega časa posveti razmišljanju, kako bi starejšim polepšala vsakdanjik.
Ana Petrič, direktorica DEOS centra starejših Notranje Goroce, veliko svojega časa posveti razmišljanju, kako bi starejšim polepšala vsakdanjik. FOTO: arhiv Ane Petrič

'Odzivi so ganljivi, prisrčni in zanimivo je, koliko pomeni na roke pisana beseda, pa četudi je pošiljatelj neznan'

Tudi letos je ekipi DEOS Centra starejših Notranje Gorice uspelo preseči cilj 21.000 božično-novoletnih pisem. V okviru projekta Mala pozornost za veliko veselje so, kot se je izrazila direktorica centra Ana Petrič, s skupnimi močmi in srčnimi ljudmi, ki so se odločili pisati, zbrali preko 30.000 voščil in prazničnih pisem. "21.000 voščil smo že poslali po vseh centrih in domovih za starejše širom Slovenije, preostanek voščil delimo v skupnost, med starejše in uporabnike pomoči na domu ravno te dni. Odzivi so ganljivi, prisrčni in zanimivo je, koliko pomeni na roke pisana beseda, pa četudi je pošiljatelj neznan. Pomembno je sporočilo, ki je polno upanja, prijaznih besed in vsega dobrega. Če je voščilnica izdelana doma, ima še večjo vrednost, saj to pomeni, da je vanjo vloženega veliko časa, truda, kreativnosti in energije," je dejala Petričeva.

Primer Ane Petrič, njene ekipe in podpornikov je zgled, da se lahko zgodi marsikaj lepega, ko zavihamo skupne rokave. A s tem ne osrečimo in naredimo nekaj dobrega zgolj za druge, temveč čutimo zadovoljstvo tudi sami. "Ob prebiranju vse prispele pošte, dejanjih posameznikov, družin, organizacij ... smo vsako leto ganjeni in verjamemo v to, da lahko skupaj dosežemo nepredstavljivo. Veliko pošiljateljev poleg voščil priloži tudi zapis o sebi in ko prebereš, da nekdo nima več staršev ali starih staršev, se je pa ravno zato odločil pisati drugim osamljenim starejšim, potem postane jasno, da nam v resnici ni vseeno za sočloveka," je bila ganjena Petričeva.

DEOS-ov medgeneracijski projekt je letos potekal v sodelovanju z Občino Brezovica, Zavodom Aktivna starost in Pošto Slovenije. Ana Petrič

Med letošnjimi dobrimi ljudmi, ki so v projektu sodelovali, je Petričeva izpostavila Šolski center Novo mesto. Učenci so skupaj z učitelji in ravnateljem izdelali preko 4.000 voščil. "Danijela Horvat je s svojo družino izdelala 1.300 voščil. Izdelovali so jih celo leto. Vendar je bil projekt uspešno izpeljan prav zaradi vsakega posameznika, ki je prepoznal vrednost medgeneracijskega sodelovanja, praznične solidarnosti in pozornosti. Skupaj smo zagotovo bolj uspešni, močnejši in lažje uresničujemo zastavljene cilje," je prepričana Petričeva.

Direktorica sicer veliko svojega časa posveti razmišljanju, kako bi starejšim polepšala vsakdanjik. Zanimalo nas je, zakaj se ji zdi to pomembno: "V resnici za srečno in normalno življenje ne potrebujemo veliko – predvsem osnovne dobrine, zdravje in dobre odnose. Žalostno je, da nekateri starejši tega nimajo. Zato ne le med prazniki, temveč čez celo leto, pomagam kolikor lahko. Tega ne dajem v eter. To počnem zato, ker se mi zdi tako prav in verjamem, da lahko že z malimi gestami polepšam nekomu trenutek ali pa celo življenje. Pomembno se mi zdi tudi zato, ker se vsi staramo in morda bomo nekoč sami potrebovali pomoč," je pojasnila.

Petričeva je vesela, da večina svojcev starostnike v njihovem centru pogosto obiskuje. Tistim stanovalcem, ki nimajo nikogar, pa več pozornosti posvetijo zaposleni. "Ves čas skrbimo za številne aktivnosti in dogajanje, da se ne počutijo zapostavljene. Ravno te dni jih je bilo kar nekaj vključenih v obdarovanje Božička za en dan, veselje ob prejetju lično zavite škatle in nekaj dobrin je bilo nepopisno. Vsi stanovalci, ki uporabljajo invalidske vozičke, so prejeli posebej zanje pletene odeje, ki so nastale v projektu Mete Nelc - Zverhookice, Vesne Telič Kovač iz Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica ter delu pridnih rok prostovoljk, ki so vse te čudovite odeje pletle," je bila navdušena.

Letošnje leto za Petričevo sicer ni bilo lahko zaradi smrti v ožjem sorodstvu in zdravstvenih težav, a je, kot je dejala, neizmerno hvaležna, da jo obkroža ogromno dobrih ljudi. "Počaščena sem, da sem del dobrega delovnega tima. Srečna, ker imam ob sebi moje najdražje. Pokonci nas zagotovo lahko držita upanje in misel, da bo bolje, samo obupati ne smemo. Vsak dan je dobro pomisliti, zakaj smo lahko hvaležni in se spomniti, da enkrat vse mine," je strnila.

  • krovni2
  • PRALNI STROJ
  • SESALNIK
  • ČISTILEC
  • klima
  • tv
  • ura
  • skiro
  • kosilnica
  • krovni

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.