'Vidite pepel? To so vaše mame, očetje, bratje, sestre! Bi radi bili naslednji?!’

Benjamin Lesser je danes star 92 let. Besede v uvodu so njegove. Namenoma ne bomo zapisali – “so njegovi spomini”. Ker so bolj kot spomin – opomin. 

Spomenik razčlovečenja

Oswiecim, Poljska. Ko smo včeraj zgodaj zjutraj prispeli v mesto, je bila vremenska kulisa precej prikladna – še napol mračno in oblačno. Območje nekdanjega koncentracijskega taborišča, ki ga tukaj najdete na obrobju mesta, je bilo videti natančno tako, kot si ga človek predstavlja v mislih. Zlovešče. 

Torej precej drugače kot mestno središče, kjer še vedno stoji božično drevo, pospravili ga bodo na svečnico, 40 dni po božiču, na trgu še vedno odzvanja tudi božična glasba. 

Z izjemo nekaj smerokazov, večjih znamenj, da se bo tukaj danes odvijala spominska slovesnost v spomin in opomin enemu najmračnejših obdobij človeške zgodovine, pravzaprav ni. Odnos, ki ga tukaj gojijo do zgodovine, ki jo “pooseblja” srhljiv napis “Arbeit macht frei” – delo osvobaja, je namreč kompleksen. Nekje v območju žalosti, celo krivde in sramu pri starejših do precejšnje nezainteresiranosti in naveličanosti pri mlajših, se giblje odnos sicer zelo prijetnega mesta, ki ga krasijo veliki parki, do nekdanjega nacističnega uničevalnega kompleksa in njegove zapuščine. 

"Rane, ki so mi jih zadali takrat, še vedno bolijo"

Zapuščine, s katero še vedno živijo preživeli in njihovi svojci. Na današnji slovesnosti jih bo okoli 200, pravijo organizatorji. 

Novinarji smo imeli privilegij, da smo velik del sobote preživeli prav s peščico preživelih. Torej s pričevalci tistega, kar se nikoli več ne bi smelo ponoviti. A niti oni niso povsem prepričani, da se ne bo. 

Med njimi je bil David Lewin. Leta 1925 rojenega Lewina so nacisti skupaj z bratom najprej poslali v Lublin, potem ko so ju ujeli v Varšavi. Od tam pa leta 1943 v Auschwitz. Potem so brata nekega dne ustrelili. “Še vedno ne vem, zakaj. Tega nisem nikoli prebolel,” pravi. 

Nato obmolkne, se zlomi. “Oprostite … Ne morem več. Ne morem več govoriti. Ne želim jokati, ampak … Žal mi je, solze me dušijo, ne morem nadaljevati.” 75 let kasneje njegovega osebnega pekla pač še vedno ni konec. 

Kasneje sicer dokonča svojo pripoved in se ob tem še opraviči, ker je prej obmolknil: “Težko govorim o taborišču. Veste, rane, ki so mi jih zadali takrat, še vedno bolijo.”

“Ker se je nekdo odločil, da obstajata “Ubermensch” in “Untermensch”

“Bolijo, ker tudi po vseh teh desetletjih še vedno ne vemo, kaj smo naredili narobe, da so nas preganjali in iztrebljali,” pravi Maria Hörl, ki je prav tako preživela grozote taborišča. 

Zakaj? Zaradi zablodele ideologije, pa je jasen Leon Weintraub. "Čeprav smo vsi ljudje, se je nekdo odločil, da so eni Ubermensch, drugi pa Untermensch," pravi. Da so torej eni na drugimi. Situacija, ki ob novem naraščanju antisemitizma, nacionalizma in rasizma znova skrbi. 

"Danes se nekateri potomci ljudi, ki so jih pobili nacisti, razglašajo za simpatizerje nacistov," opozarja. Zgodovinski spomin je pač žal kratek, zgodovina pa pogosto ni učiteljica – kot sicer trdi pregovor. 

Levo, desno … Levo je plinska celica, desno delo. "Lahko tečeš pet kilometrov?"

Benjamin Lesser se je rodil na Poljskem. Njegova družina je imela tovarno čokolade. Pred nacisti je nato družina najprej pobegnila na Madžarsko, a kamor koli so šli, jih je roka sovraštva našla in tako se je na koncu tudi sam znašel v Auschwitzu. 

"Bilo je ponoči, sploh nismo vedeli, kje smo. Rekli so nam, naj gremo z vlaka. Oklepal sem se sestre in brata. Vpili so – “otroci in ženske levo, moški desno," pravi o prihodu v taborišče. To je bilo zadnjikrat, da sem videl sestro in brata, poslali so ju naravnost v plinsko celico,” se spominja.  

Takrat seveda še niso vedeli, kaj so plinske celice, je pa vse skupaj – s tistimi štirimi, petimi dimniki, že na prvi pogled delovalo sumljivo, pravi: "Skozi dimnike so švigali plameni, povsod je bil pepel." Eden prvih ljudi, ki jih je tukaj srečal, je bil zloglasni “angel smrti” Josef Mengele. "Slišal sem, da je človeka pred menoj vprašal, če lahko teče pet kilometrov ali bi se raje peljal. In mladenič je rekel, da ima težave s kolenom in bi se raje peljal. Uboga duša! Poslal ga je na levo, naravnost v plinsko celico."

Lesser je takrat seveda šele samo predvideval, da to ni bil dober odgovor: "Prišlo mi je na misel, da najbrž preverjajo, če smo zmožni za delo. Zato sem, ko sem prišel na vrsto, še preden je kar koli vprašal, rekel, star sem 18 in delovno sposoben."V resnici je imel petnajst let in pol. "In ko je vprašal, če lahko tečem pet kilometrov, sem kot iz topa ustrelil – “ja, wohl” – seveda. Poslal me je desno."

Nato so prišli do barake: "Tam je bil starešina barake, ki je takoj rekel: vi, Židi, mislite, da ste tukaj na počitnicah? Pomislite še enkrat! Vidite tisti pepel, ki pada na tla? To so vaše mame, očetje, bratje in sestre. In če se ne boste obnašali, kot je treba, če ne boste upoštevali vsake besede, boste končali natančno v takšni obliki – v pepelu. To je bilo moje prvo srečanje s taboriščem."

50 let molčal: Nisem želel, da otroci odrastejo z mojo zapuščino taborišča

Številni preživeli so o svoji taboriščni izkušnji leta in leta molčali. Tudi Lesser: “Po vojni sem si ustvaril družino. Nisem jih želel obremenjevati s svojo preteklostjo. Nisem želel, da so “otroci preživelega”. Hotel sem, da odrastejo kot vsi ameriški otroci, da hodijo v šolo, da spoznavajo druge kulture.”

Potem pa so otroci odrasli in imeli svoje otroke. “In nekega dne mi je vnuk dejal, da je njegova učiteljica izvedela, da sem preživel holokavst in jo zanima, če bi bil pripravljen priti v šolo in o tem govoriti. To je bilo 50 let kasneje. Otroci so bili takrat že odrasli in zato sem se strinjal. In od takrat sem svojo zgodbo povedal že neštetokrat. Namreč, prvič sem predaval petošolcem in nisem mogel verjeti, da so poslušali, kot bi bili prilepljeni na stole, z odprtimi usti. Govoril sem veliko dlje, kot je bilo predvideno in celo, ko je zazvonil zvonec za malico, niso šli na malico, ampak so me obkrožili in želeli, da še govorim. Na koncu jih je razgnala učiteljica. Takrat sem spoznal, da ne smem molčati, da moram govoriti. To je bilo pred 25 leti in še vedno govorim. Ne smemo namreč dovoliti, da svet, ko gre za ta del zgodovine, dobi amnezijo, da pozabi.”

Kurili žive otroke: "Zaradi spominov pogosto ne spim"

Marsikdo se bo ob branju vprašal, zakaj bi se človek želel vračati na kraj, s katerim so povezane najhujše preizkušnje v njegovem življenju: "Sem hodim zato, da osvežim tudi svoj spomin. In ker želim, da svet ne pozabi, kako so lahko ljudje, tudi izobraženi, postali takšne zveri. Naša baraka je bila blizu ognja, na katerega so metali otroke. Žive! Si predstavljate? Celo noč smo gledali plamene in poslušali vpitje. Še toliko niso bili, da bi jih prej ubili. Ljudem, ki so jih pobili v plinskih celicah, so po smrti zruvali zlate zobe. Z malčki se niso ukvarjali, ker niso imeli niti zlatih zob, da bi bili zanje kar koli vredni."

"Neverjetno, kaj so počeli, neverjetno, da se je to zgodilo. Zaradi teh spominov pogosto ne spim. Veste, življenje gre naprej, zelo enostavno je pozabiti. Ampak tega ne morem dopustiti. Nacisti so poklali naše bližnje. In če svet pozabi, so umrli zaman. Bil sem iz sedemčlanske družine. Konec vojne sva dočakala samo jaz in sestra."

Da jo išče družina, je izvedela, ko so na radiu prebrali številko, ki je vtetovirana na njeni roki 

Za nekaj časa pa je povsem brez družine ostala Maria Hörl, ki se je v taborišču znašla kot dve leti star otrok. "Spremenili so naša imena, rojstni datum, pravzaprav vse podatke. Ko sem bila stara 17 let, sem ugotovila, da me iščeta mama in brat. Za to sem izvedela, ko sem zgodbo slišala na radiu in so ob tem povedali še številko, ki naj bi jo ena od pogrešanih deklet imela na roki. To je bila moja številka."

"Znašla sem se v neprijetni situaciji. Vmes sem bila namreč posvojena in naenkrat sem imela dve mami. Vseeno smo navezali stik. Mama mi je nato povedala, kako je bilo, ko so nas ujeli in kako smo končali v Auschwitzu," razlaga. 

Tudi ona je, kot številni drugi taboriščniki, ta del svoje preteklosti skrivala pred svetom. "Dolgo sem se spopadala s strahovi, vedno sem skušala prikrivati resnico v zvezi s svojo identiteto in taboriščno izkušnjo. Resnično nisem želela, da kdo ve, da kdo sprašuje. Kasneje sem bila v Avstriji, kjer je bilo še posebej pomembno, da si molčal o Auschwitzu, saj imajo s koncentracijskimi taborišči zapleten odnos. Celo, če sem koga srečala, ki je trdil, da me pozna iz taborišča, sem dejala, da to ni mogoče, ker da nisem bila v taborišču. Tudi posvojitelji niso želeli, da je to moja identiteta, še posebej oče me je spodbujal, da zmorem, da se moram učiti, živeti normalno življenje … Bil je proti mentaliteti “ti si ubogi otrok, ti si bila v taborišču."

Iz oči v oči z zdravnikom, ki je sam taboriščnike pošiljal v smrt

A preteklosti pogosto ni mogoče ubežati. Mario je dohitela po porodu. “Rodila sem otroka, a so se stvari zapletle, okrevala sem kar tri mesece. Poslali so me k zdravniku, ki je hotel na vsak način hotel vedeti vse o taborišču. Dejal je, da mora oceniti tudi moje psihično stanje, čemur sem se uprla. Bala sem se, da bi oceno psihičnega stanja vzeli kot izgovor, da mi vzamejo otroka,” razlaga. 

A na koncu se je izkazalo, da ni šlo za to, ampak je bil ta zdravnik eden od tistih, ki so med vojno sodelovali s taborišči in je tam počel marsikaj, tudi sam poškodoval ljudi ali jih poslal v smrt. "Zame je bilo resnično nedoumljivo, da sem končala v rokah takšnega človeka. Bila sem zgrožena! Zdaj je sicer že mrtev." Vendar pa s krvniki ni umrla nevarnost, pravi. Ta v sodobnem svetu še kako preti. 

Ljudi na lovu za "enostavnimi občutki" ne gane več niti genocid

S to ugotovitvijo se strinja tudi direktor muzeja v Auschwitzu Piotr Mateusz Andrzej Cywiński. Zato je cilj letošnje obletnice, da “govorijo taboriščniki, drugi pa poslušamo”, poudarja. Tudi izbor osrednje misli obletnice zato ni naključje: “Imamo zlo slutnjo, ker vemo …”

V središču prireditve so zato preživeli, ne "kronane glave ali politiki", je jasen zgodovinar, ki bedi nad delom muzeja. "Prvič zato, ker želijo govoriti, ker je to njihova misija, njihovo poslanstvo. Drugič pa zaradi aktualnega časa, v katerem se odvija obletnica. Naš svet se hitro spreminja v številnih aspektih. Od kulture do komunikacije in tehnologije. V tem ozračju je težko predvideti prihodnost. To pomeni, da svet potrebuje nekaj jasnih opornih točk, ki nam bodo pomagale krmariti v negotovih časih. In Auschwitz s svojo zgodovino je nedvomno ena takšnih opornih točk. Mislim, da to vse bolj razumejo tudi ljudje, zato me število obiskovalcev, ki nas vsako leto obiščejo, ne preseneča. Ljudje namreč tukaj ne želijo le pogledati v preteklost, iščejo odgovore za sedanjost in prihodnost," pravi Cywínski. 

Vseeno pa večine sporočilo še ni doseglo. "Na svetu je vse manj solidarnosti. Kar poglejte okoli sebe. Pred nedavnim se je pred očmi sveta odvijal genocid nad skupnostjo Rohingya v Mjanmaru. Pa to ni nikogar zanimalo. Če bi zbrali vse naslovnice in članke, ki so bili temu posvečeni, najbrž ne bi imeli niti 150 strani. Pred 25 leti, v času genocida v Ruandi, je bilo o tem napisanih na tisoče strani – četudi ni bilo želenega učinka. Tokrat je bila tišina," opozarja.  

"Tudi napadi na Jude se še naprej dogajajo vsak dan – pa to nikogar ne zanima. Živimo v zapletenem svetu, ampak se mi zdi, da ves čas iščemo neke “enostavne občutke” ter zanemarjamo odgovornost," ugotavlja. 

V Auschwitzu odgovornost, da sporočilo nekega dogajanja in časa pošljejo po svetu, jemljejo zelo resno, še pravi. Za to uporabljajo tudi sodobno tehnologijo. Kot je povedal, ima muzej na Twitterju že milijon sledilcev. Kar je sicer po eni strani veliko, po drugi izjemno malo. Zvezdniki kot sta na primer Katy Perry ali Justin Bieber jih imata na primer krepko več kot 100.000.000. Številka, ki sama po sebi pritrdi tezi, da "današnji človek išče enostavne, nekompleksne, hitro zadovoljujoče rešitve". Pri tem pa pozablja, kako krhke so dobrine, kot sta na primer mir in spoštovanje človekovega dostojanstva. 

Ali pa poznavanje in razumevanje zgodovine. Ni jih namreč malo, ki bi danes radi trdili, da holokavsta ni bilo, ki bi na novo pisali zgodovino. V muzeju se tudi ne strinjajo s tistimi, ki na podlagi dogajanja v koncentracijskih taboriščih pišejo fikcijo, nato pa “pozabijo" dodati realni, zgodovinski kontekst. 

Tudi letos so ob obletnici neštetokrat slišali “nikoli več”. A že dolgo si poznavalci zgodovine – pa naj gre za zgodovinarje, ki jo preučujejo, ali vse bolj redke preživele priče, ki so doživele največja grozodejstva – niso tako enotni v prepričanju, da “nikoli več” ni samoumevno.