Na živce mi gre jutranje vstajanje, še posebej če dan prej pozabim kupiti kruh in ne morem normalno zajtrkovati, preden grem v službo. Doma so me naučili, da zjutraj vedno vsaj na hitro zajtrkujem. In če kaj pride vmes, sem sitna. Zadeva se še poglobi, če na poti v službo padem v gnečo. Vsakič znova se moram prepričevati, da ne bo konec sveta, če bom zamudila. Odraščala sem pač ob nervozni mami, ki je vsakič, ko jo je kaj skrbelo, živčno zategovala vrat, kot da ima nekakšen tik, in ob očetu, ki je na hitro vzkipel, če kaj ni bilo tako, kot si je zamislil. Ti dve lastosti sem dobila od njiju in dvomim, da tole bereta s posebnim ponosom. Lahko pa z gotovostjo povem, da sta z vsemi svojimi napakami (in ti dve nista edini) vedno želela le najboljše zame. Imam starša, na katera se lahko še danes zanesem, ki sta me oblikovala v stabilno osebo, kot sem danes in mislim, da sta ponosna. In jaz sem neskončno hvaležna, da sem se rodila njima. No, saj nisem imela izbire Nihče je nima.
V letošnji, že sedmi akciji Mali koraki boste spoznali zgodbe otrok, ki niso imeli takšne sreče kot večina od nas. Najslabša lastnost Rokovega (ime je spremenjeno) očeta ni bila ta, da je na hitro zaklel, če se je nekam udaril in potem od jeze lopnil po mizi, ampak da je ubil Rokovo mamo. Po možnosti tako, da je Rok gledal, kako iz mame odteka življenje.
Če sem jaz podedovala živčne tike po moji mami, je ogromno, resnično ogromno otrok v Sloveniji po svoji mami podedovalo odvisnost od alkohola in drog. Tudi če preživijo prvih nekaj mesecev svojega življenja, ko doživaljajo prav enako abstinenčno krizo kot odrasli narkomani, ki se odvajajo od mamil, se je borba šele začela. Odraščali bodo ob prizorih, ki niso primerni za nikogar, še najmanj pa za otroka. Ženske odvisnice se pogosto prostituirajo, da dobijo drogo. Pred otrokovimi očmi. V Sloveniji se je zgodilo tudi, da je mama moškim dovoljevala, da so spolno zlorabljali njeno 6-letno hčerko. Pa verjetno danes to pusti še kakšna mama slovenske deklice.
Pred kratkim smo dočakali sodbo za mamo in očima jeseniške deklice. Vsa Slovenija se je zgražala nad njima. Upravičeno. Kar sta storila, je nadvse sprevrženo.
Za vsemi temi zgodbami pa ostajajo otroci. Otroci, ki so se že rodili v porušen svet, ki nimajo nikogar, ki bi jim pokazal prave vrednote in so torej že vnaprej obsojeni na podobno zgodbo. Če sem jaz ogledalo svojih staršev, kaj mislite, v kakšne odrasle se bodo razvili oni?
Ko se boste naslednjič vprašali, kakšna mama lahko do smrti pretepe svojo malčičo, se vprašajte še, kako močno so tepli njo. Kakšno življenje je živela, da je postala morilka svojega otroka?
Rada bi nastavila ogledalo tej družbi. Nihče se ne rodi morilec, morilec postane zaradi spleta okoliščin. Ti otroci leta živijo v nasilnem okolju, pa jih nihče ne reši. Ko bodo odrasli v nasilneže, ki bodo nezmožni reševanja konfliktov ubijali soljudi, jih bomo pa zelo hitro obsodili. Rešitev ni samo v tem, da zločince pošljemo v zapor. Rešitev je v tem, da zločine vidimo in prijavimo. To je naša dolžnost.
Nuša Lesar