Zgodba te glasbenice se bere kot zelo moderna in urbana večkulturna pravljica – sodobna jazz'n'soul priredba My Fair Lady. Pigmalion 21. stoletja v nič hudega sluteči svet spusti izjemno čist, surov, nekonvencionalni talent, ki je med čakanjem na odkritje dosegel svoj polni razcvet.
Vse se je začelo v Malaviju, mali vzhodnoafriški državi, ki jo obdajajo Mozambik, Tanzanija in Zambija. Ta mala republika je bila ob Malijinem rojstvu (poleg nje je v družini še pet otrok) neodvisna šele kratek čas, še zmeraj pa je bila zaznamovana s puritanstvom britanske kulturne nadvlade. Z mamo Afričanko in očetom Angležem je družinska zgodovina napovedala prevladujoči ton življenja: bo bogata mešanica črne in bele.
V poznih osemdesetih se je morala družina zaradi političnih razlogov preseliti v Anglijo. Pred štirinajstletno Malio se je odprl nov svet šumov, vznemirljivosti in obilja, pa tudi sive brezbrižnosti. Pred težavami odraščanja se je zatekla h glasbi. V tistih časih je London plesal na sintetične harmonije new wave, Malia pa se je usmerila proti vetru in odkrila jazz, še posebej Sarah Vaughan in Billie Holliday. Po tem odkritju se ni več ozirala nazaj. Takoj je vedela, da se v teh črnih vokalih, ki so tako srečno prepevali o življenjskih bolečinah, skriva nekaj temeljnega zanjo. Tedaj je bila že prepričana, da bo nekoč postala pevka.
Nato je pred pičlima dvema letoma v boljši newyorški restavraciji slišala živahno pop melodijo s prizvoki jazzovskih harmonij, peto v francoščini. Sestri je zašepetala: »Natančno to hočem. Moram delati s človekom, ki je to produciral.«
Zamisel je padla na plodna tla in Malio je zamikal izziv. Našla je podatke o ustvarjalcih pesmi. Pevka je bila Liane Foly, producent pa André Manoukian. Tega se še ni zavedala, a njeno življenje se je pravkar spremenilo. Povezala se je z založbo Virgin, tam so ji naposled dali Manoukianovo številko. Takoj ga je poklicala.
Manoukian se še zmeraj spominja prvega, nenavadnega telefonskega klica: »Že zelo zgodaj, kmalu potem, ko sem zaključil bostonsko šolo Berklee, sem se zavedal, da bi najraje delal z ženskimi vokali. Ko sem slišal barvo glasu tega dekleta, ki me je poklicalo po telefonu, sem opazil nekaj posebnega. Prosil sem jo, naj mi pošlje posnetek. Kmalu zatem sem prejel kaseto s štiridesetimi standardnimi pesmimi, petimi zgolj s kitarsko spremljavo. Že ob prvih taktih se mi je naježila koža. Takega glasu ne slišiš vsak dan. Bil sem na sledi nečemu izjemnemu.«
Takoj so uspeli. Manoukian je ugotovil, da je naletel na »stradivarko«, Malia pa je našla svojega »Pigmaliona«, za katerega je vedela, da ji bo pokazal pot. Sodelovanje je obrodilo prvi album Yellow Daffodils, mojstrsko zbirko, ki jo je postavila na čelo pevk jazza. Izbor varljivo preprostih pesmi, nadčasovnih in zelo melodičnih, zgrajenih na jazzovskih koreninah s primesjo štiridesetih let – še posebej Cola Porterja, v bistoumnih, prefinjenih aranžmajih v sodobnih tonih, v razponu od nepopustljivega jazza do diskretnih elektronskih ritmov je neverjetno eleganten v odlaganju vsega, kar ni temeljnega pomena, ne da bi zveneli prestrogo. Predvsem pa gre za glas. Izjemen glas se izraža blago in zatrto, in vendar je mojstrsko drzen v prodiranju v najgloblje plasti vsake fraze, do srčike čustva, brez ekstravangance ali patosa – gre za golo prizadevanje, da bi razkrila temne plati stvari, v slogu Billie Holliday ali Shirley Horn.
Malia bo v Cankarjevem domu nastopila z zasedbo: Jakob Groos, klaviature; Julien Feltin, kitara; Daniel Romeo, bas; Maxime Zampieri, bobni.
