v Parizu sem si ogledala Callas Forever, novi film Franca Zefirellija, posvečen spominu na njegovo dobro prijateljico.
Zefirelli se je odločil narediti fiktivno-biografski zaplet o zadnjih dnevih Marije Callas. Dogajanje je torej postavljeno v pozna 70. leta: producent, homoseksualec ki je nekoč organiziral zadnje in katastrofalno gostovanje Callasove na Japonskom, zdaj pa vodi glasbeno punkovsko skupino na gostovanju v Parizu, začenja novo ljubezensko afero z mladim slikarjem, ki sliši samo s pomočjo aparata, in ki ves čas posluša posnetke Callasove. Odloči se obiskati staro prijateljico – s poslovnim predlogom. Nove tehnike omogočajo, da se še privlačna diva pojavi na filmu z glasom iz najboljšega obdobja, v operi, ki je nikoli ni izvedla na sceni - v Carmen. Callasovo igra Fanny Ardent, prijatelja-producenta Jeremy Irons. Oba sta ostarela, in tega ne skrivata. Callas se na kratko iztrga iz zaprtega sveta nevarnih zdravil, hujšanja in sanj o preteklosti. Oba doživita ljubezenski poraz: producent ne uspe zadržati mladega ljubimca, Callasova se poskuša, morda prvič v svojem življenju, približati mlademu lepotcu-tenorju in zapustiti svoje usodne fantazme o starejših, avtoritarnih moških. Film-opera uspe, a Callasova ga ne pusti v javnost: trik z glasom se ji zdi nepošten, ostane umetnica, in kmalu potem umre...
Zefirelli je kot vedno izjemen stilist. Njegov upor virtualnemu svetu, tehniki in smrti človeškega glasu paradoksalno povezuje Callasovo in punkovce, živi performans namesto tehnične izmišljotine. V obeh primerih ostaja tisto, česar se tehnika ne dotika, a pogojuje trajanje: mit. Mit o Callasovi, digitaliziran, prečiščen, multipliciran, je prisoten povsod, in v naši sodobni tehnični nadutosti seže do večnosti. Zefirelli se tega zaveda in se odloči nadgraditi mit, ne dolgočasne resnice. Iz Callasove oblikuje etični mit, kakršnega že dolgo nismo videli. Po pravici, mislila sem da takšne dileme o ustvarjalcu in njegovi identiteti počivajo nekje v 19. stoletju: Zefirelli nas je s tem filmom prepričal, da gre za trajnejši kulturni fenomen. Ampak najgloblje doživetje od gledanju tega zares anahrono elegantnega filma je pohvala ženski starosti. Kamera in make-up ne skrivata gub na obrazu Fanny Ardent; njen izbruh besa je dobro izvedena predstava, izbrušena skozi dolgoletno prakso. V sceni, ko plesalke vadijo flamenko, in ko se telesa vrtijo in gibajo, se kamera ustavi na obrazu vodilne plesalke: gospa ima dobrih šestdeset let...
