Celotna zadeva s haaškim tribunalom je posledica naše stvarnosti. Večina politikov, ki je trenutno na oblasti, v preteklih desetih letih ni imela bistveno različnega stališča o spopadih v bivši Jugoslaviji od nekdanjega predsednika Miloševića.
Izjave Vojislava Koštunice se v ničemer niso razlikovala od Miloševićevih. Edina razlika je bila v tem, da je bil Koštunica lider majhne stranke (Demokratske stranke Srbije), ki ni mogla bistveno vplivati na državno politiko in vojno v bivši Jugoslaviji. Tedaj je bila to stranka, ki ni imela svojih članov med prostovoljci, v svojih vrstah pa je imela veliko intelektualcev, ki so s svojimi izjavami podprli vojno oziroma Miloševićevo politiko. Zdajšnji položaj ga je prisilil v to, da počasi spreminja svoje stališče. Pri tem pa često uporablja argumente, ki niso pravni. Nikoli še ni izjavil ničesar, kar bi postavilo pod vprašaj delovanje haaškega sodišča, neodvisnost njihovega sojenja in se izogiba argumentov, ki bi izražali njegovo mnenje, da gre za politično institucijo. Tukaj se stalno omenja ime Slobodana Miloševića kot edinega krivca za to, kar se je zgodilo, kot da je on edini odgovoren za zločine proti človeštvu. Nemogoče je, da bi bil en sam človek lahko odgovoren za vse vojne, ki so se zgodile v bivši Jugoslaviji.
Osebno mislim, da gre za nevarno tendenco, da se za vse okrivi njega in ta to ni tako naivno. Nihče ne omenja generalov, ki so obtoženi za vrsto vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Nihče ne omenja treh generalov, ki so bili leta 91 zaradi zločinov v Vukovarju obtoženi za vojne zločine na Hrvaškem in za katerimi je bila izdana mednarodna tiralica. Nastopila je panika, ker je naposled jasno, da gre za individualno krivdo pri zločinih za katero bodo odgovorni odgovarjali pred sodiščem.
V paniki so tudi mnogi predstavniki novih oblasti, ker so enako mislili kot Milošević in zato, ker so mnogi med njimi, prav tako kot on sam, odgovorni za številne zločine v vojnah v bivši Jugoslaviji.
Če omenim le Sretena Lukića, novega pomočnika ministra policije, ki je bil policijski general v času dogajanja na Kosovu. Takšna oseba ne more biti nekdo, ki bo udeležen pri transformaciji policije. To kaže na dejstvo, da nove oblasti ne razlikujejo med tistimi, ki morajo odgovarjati za zločine in tistimi, ki jim lahko koristijo.
Ali vidite Miloševića v Haagu in kdaj naj bi se to, po vašem, zgodilo?
Moram priznati, da ne vidim Miloševića v Haagu, ker je po mojem mnenju popolnoma različna osebnost od Biljane Plavšić, ki je mnogo bolj kot etnično nasilje in sovraštvo do pripadnikov drugih narodnosti propagirala vojno in ki se vedno ravna v skladu s svojo vizijo, kaj pomeni nek interes in kaj mora ona, kot političarka narediti za svoj narod. Njeno stališče je, da spoštuje mednarodno sodišče in da če le to odloči, da je odgovorna za smrt ljudi, potem bo šla v Haag. Dela to, za kar misli, da je v interesu njenega naroda. Milošević, pa po moje, ne misli tako. On vedno govori o zaroti in namenu mednarodne skupnosti in velikih sil, da bi uspeli zrušiti srbsko vodstvo. Mislim, da ne bomo nikoli dočakali da bi slišali Miloševića izjaviti: "Če državljani Srbije zahtevajo moj odhod v Haag, bom tja tudi odšel." Še vedno ima moč, ki jo gradi na dejstvu, da je še vedno mnogo takih, ki bi bili lahko obtoženi istih stvari. S tem, ko branijo njega, branijo tudi sebe.
Če ne bo šel v Haag, kam bo potem šel?
Osebno menim, da bo vprašanje njegove odgovornosti gotovo predmet obravnave pred haaškim sodiščem. Proti njem je že izdana obtožnica. Izdana bo tudi dopolnjena obtožnica, saj se prva nanaša le na njegove zločine na Kosovu. Izdana obtožnica pa nikoli ne zastara. Njegovo odgovornost se omenja tudi v obtožnicah generala Ojdanića, Nikole Šainovića in mnogih drugih, ki bodo obtoženi.
Pod pogojem, da na kakršnikoli način izgine, bodisi ob pomoči novih oblasti, bodisi ob pomoči svojih specialnih formacij ali da bo prišlo do atentata, to ne bo pomenilo, da v Haagu ne bodo razpravljali o njegovi odgovornosti za konkretne zločine.
