Želimo razumeti, kaj človeka pripelje tako daleč, da je sposoben takšnih grozodejstev. Želimo tudi izvedeti, kako se zatem obnaša v zaporu in želimo slišati, da svoja kruta dejanja vendar obžaluje. Takšno željo imamo, upam si trditi, vsi v vsakem primeru, ko gre za krvne delikte, ko poti nazaj ni, ko je škoda nepopravljiva.
Pogovor s Fulvijem Dovganom, ki opravlja delo pedagoga v zaporu že 32 let, je prinesel nove uvide in spoznanja o tem, kaj se dogaja v prostorih, kamor oči javnosti ne vstopajo oziroma vstopajo zelo redko. Kakšno je življenje za zapahi, kjer ljudje, ki so prišli navzkriž z zakonom, niso več lastniki svojega časa?

V zaporu so različni obsojenci in vedejo se prav tako različno. Me je pa presenetilo, ko je Dovgan povedal, kako se vedejo tisti, ki so najbolj globoko v svetu organiziranega kriminala, v mamilarskih združbah. "To so biznismeni. Urejeni, kulturni," je razkril. Tisti, ki so pristali v zaporu zaradi odvisnosti od mamil oziroma kaznivih dejanj, ki so jih izvrševali, in ki tudi v zaporu, ki ni neprodušno zaprt, zlorabljajo mamila, ki vedno so in vedno bodo našla pot tudi za zapahe, kazen prestajajo drugače. "Že nekaj časa je popularen sintetični kanabinoid "spice", ki ga ljudje nakapajo na papir in ta papir pride v roke zaprti osebi. Nareže ga na koščke in pokadi. Učinki droge so zelo veliki, lahko tudi negativni, lahko jim je slabo, bruhajo, a vseeno to počnejo še naprej," je povedal pedagog.

S to populacijo je zato težko delati, ker tudi ni motivirana za neko delo. Morda bo za nekatere od njih lažje v novem zaporu v Dobrunjah, kjer bodo imeli tudi terapevtsko skupnost. Obsojencem, ki imajo težave z odvisnostmi, bodo ponudili, da se odvisnosti tudi zares rešijo oziroma vsaj začnejo močneje spopadati z njo. Po podatkih URSIKS-a je v naših zaporih skoraj tretjina takšnih, ki so odvisni bodisi od mamil, alkohola ali pa kombinacije obeh. Fulvio Dovgan, rojen v Italiji, se je v Ljubljani izšolal za specialnega pedagoga, svojo prvo službo pa dobil v našem največjem zaporu na Dobu in to ravno v času, ko sta tam kazen prestajala oba slovenska serijska morilca, Silvo Plut po prvem umoru, Metod Trobec po petih dosojenih umorih, zatem so našli sledi še za šesto žrtev, kar je Trobec priznal, a da je šlo v resnici za njegovo prvo žrtev.

V devetih letih, kolikor je bil Fulvio Dovgan v zaporu na Dobu zadolžen za Metoda Trobca, se je dogajalo marsikaj. "Delo z njim ni bilo enostavno," je priznal. "Metoda Trobca so se vsi bali, vsi zaprti so se ga bali. Jaz se ga nisem bal, a skrbelo me je, kaj mu lahko šine v glavo," je povedal. Trobec je bil namreč zelo nepredvidljiva oseba. "Ves čas se je držal zase, nikoli ni gledal naravnost v oči, ampak je imel pogled usmerjen vstran, a te je vseeno kljub temu ves čas spremljal z enim očesom. Tudi jaz sem se od njega tega naučil: ko sem imel opravka z njim, sem z enim očesom gledal njega, z drugim pa njegove roke," se je spomnil pedagog, ki je bil za svoje dolgoletno in požrtvovalno delo z ljudmi, ki pristanejo za rešetkami, nagrajen tako doma kot v tujini - italijanski predsednik mu je celo podelil naziv vitez reda italijanske zvezde zaradi njegovega dela z italijanskimi državljani, ki pristanejo v slovenskih zaporih.

S Trobcem je delal približno devet let, do dne, ko ga je serijski morilec brez razloga zahrbtno napadel. Na srečo se ni zgodilo nič hujšega, so ga pa takoj premestili, Dovgan ga po tistem dnevu ni več videl. Kmalu je začel delati v Ljubljani, kjer je zadolžen za pripor. On je prva oseba, s katero se ljudje srečajo, ko je zanje odrejen pripor. Z njimi opravi razgovor in skuša ugotoviti, ali so suicidalno ogroženi, saj je tudi koordinator za preprečevanje samomorilnosti, ki je za zapahi večkrat višja kot med ljudmi na prostosti.

Oba serijska morilca, tako Silvo Plut kot Metod Trobec, sta v zaporu naredila samomor. Pluta so našli v celici 28. aprila 2007, ko je že bil obsojen na 30 let (še ne pravnomočno) zaradi umora na Jančah, ki pa ga nikoli ni priznal. Trobca pa so v samski sobi prvega bloka na Dobu brez življenja našli 30. maja 2006, potem ko je v zaporu preživel kar 27 let. Je svoja dejanja Trobec kdaj obžaloval? Je o umoru šestih nedolžnih žensk kdaj govoril? "Metod Trobec mi o tem nikoli ni rekel niti besede. Jaz nisem nikoli drezal vanj, tako kot tega ne počnem tudi z ostalimi zaprtimi osebami. Spominjam se, da mi je govoril o času, ko je delal v Nemčiji, a o zločinih, zaradi katerih se je znašel v zaporu, ne," je povedal in dodal, da je na sprehajališče, kjer je vedno hodil sam, nosil vedno neke papirje pa kozarec cedevite. Trobca so nekoč iz zapora odpeljali na obisk k njegovi mami v Spodnjo Belo. Celoten pogovor, v katerem boste izvedeli, kakšno je bilo srečanje z osebo, ki je bila za Metoda Trobca edina svetla figura na svetu, ter še mnoge zanimive stvari o življenju za zapahi, je dostopen na VOYO.


































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.