Moške pošiljajo na gradbišča, ženske postanejo prostitutke

V Moldaviji imajo resen problem s trgovino z ljudmi. Po podatkih tamkajšnjega statističnega urada iz leta 2008 čez mejo za namene trgovine z ljudmi vsako leto spravijo 25.000 ljudi. Moške vozijo na delo na gradbišča in farme, ženske pa v tujini večinoma silijo, da delajo kot prostitutke. Iz Moldavije jih najpogosteje vozijo v Turčijo, Rusijo, Ciper in Združene arabske emirate.

Viktorija je ena od tistih žensk, ki so pristale v Združenih arabskih emiratih. "Prijateljica iz otroštva mi je dejala, da dela v trgovini v Dubaju in da bi mi lahko pomagala dobiti podobno službo," je za Daily Mail povedala Viktorija. Prijateljica ji je dala kontakt nekega moškega, ta pa je nato uredil, da je iz Moldavije pripotovala najprej v Ukrajino, nato pa v Dubaj. "V Dubaju je me pričakala ženska, ki je govorila rusko. Ime ji je bilo Oxana. Odpeljala me je v stanovanje, kjer je že živelo šest deklet. Vse so bile iz vzhodnega dela Evrope," pravi Viktorija.

Oxana je bila tista, ki ji je povedala, da so jo prodali in da so ji vzeli potni list. Hitro je postalo jasno, da bo morala delati kot prostitutka. Ker ni želela sprejemati strank, ni dobila hrane. "Moj jok in moje prošnje so naletele na udarce in brce," pravi.

"Izčrpana sem bila zaradi stradanja in zlorabe, zato sem pristala, da bom sprejela stranke. Nisem imela druge izbire, kot da delam na ulici in v nočnih klubih vsak dan. Včasih sem morala v enem dnevu zadovoljiti dvanajst moških ali celo več," pripoveduje.

Denar, ki so ga plačale stranke, ni šel v Viktorijine roke, pač pa v roke njenih "lastnikov". "Govorili so mi, da jim dolgujem denar za stroške poti in namestitev," pravi. Ob tem jo je skoraj vsak dan posilil tudi varnostnik, ki jo je vozil na lokacije, kjer se je srečala s strankami. "Moje modrice in ureznine so bile ponavadi prekrite s poceni ličili," pripoveduje Viktorija.

Po nekaj tednih trpinčenja ji je uspelo uporabiti telefon ene od njenih strank. "Poklicala sem prijateljico v Dubaju. Pomagala mi je pobegniti in tamkajšnji dobrodelni organizaciji sem prijavila svoj primer. Poslali so me nazaj v Moldavijo," pravi Viktorija.

Zdaj je Viktorija v kriznem centru, ki ga upravlja Mednarodna organizacija za migracije. V centru vsako leto pomagajo približno 300 ženskam, ki so bile žrtve trgovine z ljudmi.

Med njimi so tudi takšne, ki nase ne gledajo kot na žrtev. Denimo Irina. Doma so jo tako trpinčili, da nasilje dojema kot nekaj normalnega. "Kot številne družine v Moldaviji, je bila tudi moja zelo revna," pravi Irina. Trpeti je morala hudo zlorabo, saj jo je oče pretepal in posiljeval. Ko je zanosila, so posilstva prišla na dan, in njen oče je moral v zapor. Irina pa je ostala sama. Njena mama je umrla zaradi raka na dojkah in tako se je lahko obrnila le na babico. Ta ji je dejala, da bo uredila, da jo bodo odpeljali v Turčijo. Tam naj bi ji omogočili, da opravi splav, in ji dali boljše življenje. A realnost je bila povsem drugačna. Tudi Irino so silili v prostitucijo.

"Jokala in prosila sem, naj mi prizanesejo, a so mi vedno dejali, da so zame plačali veliko denarja in da jim stroške moram povrniti," pripoveduje. Še nosečo so jo vozili od hiše do hiše, od hotela do hotela. K strankam. Tako je bilo dva tedna, nato pa so jo odpeljali na kliniko, kjer so opravili splav. "Nekaj dni po splavu so me spet začeli voziti k strankam," pravi Irina.

Čeprav Irina pravi, da je bilo vse skupaj grozljivo in da je bila prestrašena, dodaja, da so bili življenjski pogoji dejansko boljši kot doma in da je imela dovolj hrane. "V Turčiji sem delala leto dni, nato pa so me v okviru velike policijske akcije aretirali. Poslali so me nazaj v Moldavijo. Bila sem povsem brez denarja," še pravi Irina.