Strokovnjakinja za geostrateška vprašanja Katja Geršak z inštituta Trivelis poudarja, da je Iran že desetletja pripravljen na tovrstne scenarije. "Moramo razumeti, da se 20 let točno na tovrsten spopad pripravljajo. Dobro so se dobesedno v zemljo vkopali," opozarja Geršakova, s čimer osvetljuje dejstvo, da iranska vojaška moč kljub napadom ostaja znatna, njihove zmogljivosti pa so v veliki meri še vedno nedotaknjene in pripravljene na uporabo.
Ena ključnih taktik, ki jih Iran uporablja v Hormuški ožini, je tako imenovana asimetrična vojna, kjer se ne soočajo neposredno z močno ameriško mornarico, temveč izkoriščajo roje poceni dronov in čolnov. Geršakova pojasnjuje načelo 'poceni za drago', kjer droni, vredni le nekaj tisoč dolarjev, izzovejo odziv z milijonskimi raketami. "Roj dronov je relativno poceni. Izzove pa potem odziv sovražnika, ki vključuje milijon dolarjev vredne rakete in nedvomno ne moreš vsega uničiti," izpostavlja strokovnjakinja. Ta pristop ne ustvarja le neposredne nevarnosti, ampak v svetovni promet vnaša dolgotrajno negotovost, ki jo Iran spretno izkorišča za krepitev svoje pogajalske pozicije na svetovnem prizorišču.
Vprašanje političnega poraza Irana ostaja zapleteno, saj se režim v Teheranu počuti dovolj močnega, da vstopa v pogajanja z visoko dvignjeno glavo. ZDA se soočajo z dilemo, saj njihova agresivna retorika v Iranu ne povzroča notranjih uporov, temveč sili celo demokratično usmerjene državljane, da se v strahu za lastno preživetje poistovetijo z režimom. Katja Geršak ugotavlja, da se je režim uspel obdržati in celo začutiti svojo globalno pomembnost. Združene države bi za dosego večjih sprememb morale razmisliti o kopenski invaziji, ki pa bi lahko prinesla nesprejemljivo visoko ceno v človeških življenjih. Trumpova nepredvidljivost pri tem igra ključno vlogo, saj klasični vzorci diplomatskih reakcij v njegovem primeru morda ne bodo obveljali.
Kakšen bo končni razplet? Geršakova svari pred preoptimističnimi pričakovanji. Pred nami so verjetno meseci napetosti. Amerika stiska Iran z ekonomskimi sankcijami, a Iran ve, kje so naše najšibkejše točke. Evropa pa v tej geostrateški šahovnici skoraj ne sodeluje. "Bilo bi za kateregakoli evropskega voditelja trenutno zelo politično rizično in nespametno priti na pomoč in reševati ameriškega predsednika Trumpa," meni Geršakova. Dokler bodo obrambni interesi v Evropi vezani na Rusijo, bo reševanje vprašanja Hormuške ožine ostalo predvsem na plečih nepredvidljive ameriške administracije in vzdržljivega iranskega režima.
