Naši predniki so gomile okraševali z barvnimi kamni

Naši predniki so ob 1. novembru gomile okraševali z barvnimi kamni in v zemljo zatikali cvetje, danes so za praznik značilne predvsem ikebane, vse več je tudi sveč. Po besedah etnologinje Mateje Habinc so grobovi v različnih kulturah pokazatelj družbenega statusa.

Ljudje so verjeli, da se vračajo duhovi umrlih

Kot je pojasnila etnologinja, so pri nas še v prvem desetletju po drugi svetovni vojni verjeli, da se v obdobju, ko se dnevi krajšajo in so noči dolge, vračajo duhovi umrlih in morajo njihovi potomci zanje ustrezno poskrbeti. Tako so jim ob več praznikih v tem obdobju puščali na mizi kruh in kozarec vina. Tak običaj torej ni bil značilen samo za 1. november, ampak za več praznikov in se razlikuje po različnih delih Slovenije, je dejala Habinčeva.

Za praznične dni je bilo po njenih besedah značilno tudi dajanje miloščine revežem, saj je bila miloščina po cerkveni dogmi eden od pogojev, da so duše iz vic lahko potovale v nebesa. Vaškim ali mestnim revežem pa tudi drugim ljudem so po maši tako delili hrano, nahranili so tudi otroke, ki so prišli po domovih.

Nekoč so sveče na grobovih prižigali le najpremožnejši

Pričevanja o krašenju grobov se po njenih besedah pojavijo konec 19. stoletja. Ob tem prazniku so grobove, ki so jih večinoma predstavljale zemeljske gomile, okrasili z barvnimi kamni, postavljenimi v obliki različnih simbolov. Še starejši običaj pa je krašenje grobov s cvetjem, ki so ga zaradi daljšega ohranjanja svežine zapičili v zemljo.

Okraševanje s kamenčki in cvetjem, ki ga nameščajo tudi v vaze, se še bolj razširi v 20. stoletju. Kot pojasnjuje Habinčeva, se že po prvi svetovni vojni pojavijo zelo pogoste kritike, da se grobove ureja in krasi samo za 1. november. To je po njenem mnenju primerljivo z današnjimi kritikami, češ da ni dobro, da se pokojnih prednikov spominjamo samo enkrat na leto. Prav tako se danes pojavljajo tudi kritike glede poplav sveč na pokopališčih, navaja etnologinja.

Po njenih besedah so sveče v zgodovini predstavljale nekaj, česar si v vsakdanjiku večinsko revnejše prebivalstvo ni moglo privoščiti, služile so za izjemne priložnosti, kot so krst, birma in smrt. Višji sloji prebivalstva so sveče na grobovih prižigali že v 19. stoletju. Danes se ob svečah po njenih besedah sprožajo tudi vprašanja o pomenu ekologije, varčnosti in predelave odpadkov.

S spreminjanjem načinov pokopa se spreminja tudi odnos do umiranja

Pokopališča so se skozi zgodovino spreminjala, nekoč so bila najpogosteje okoli mestnih ali vaških cerkva. Najbolj prestižno mesto za pokop ali obeležje je bilo v cerkvi ob cerkvenih dostojanstvenikih, naslednja stopnja je bila na obzidju. Z oddaljevanjem od cerkve se je ta prestižnost manjšala, večinsko prebivalstvo je bilo pokopano v kostnicah.

Do 17. stoletja tako pokopališča niso bila kraj pietete, ampak so bila z današnjega zornega kota zanemarjena, bila so prostor druženja, trgovanja, balinanja, kartanja in nekega azila, pojasnjuje Habinčeva.

Z različnimi boleznimi in težnjo po urbanizaciji, kar se je tudi na našem območju začelo dogajati v času Marije Terezije, pa se po njenih besedah pojavi ideja, da je treba pokopališča prestaviti zunaj območja bivanja prebivalcev nekega naselja. Tako so nastajala nova pokopališča na obrobjih naselij. Nato pa večje preurejanje pokopališč povzročijo predvsem žarni pokopi, ki so se pri nas močno razširili od 80. in 90. let.

Tako se po njenih besedah spreminja tudi odnos do umiranja in smrti. Velika razlika v odnosu je, ali se umrlega upepeli ali se pokoplje njegovo truplo, ki se ga pred tem izpostavi v mrliški vežici. Kot pravi Habinčeva, žarni grobovi odražajo neko odmaknjenost, s pokojnikom se ob obredu slovesa ne soočamo neposredno.

Spremenjen odnos do smrti je po besedah Habinčeve povezan tudi s komercializacijo oziroma pogrebno dejavnostjo kot eno od ekonomskih dejavnosti, ki kaže težnjo po individualiziranosti in tržnem razmišljanju. Hranjenje pepela pokojnika na domu pri nas še ni mogoče, poleg zakonsko dovoljene možnosti raztrosa pepela pa se lahko svojci odločijo, da pepel pokojnika shranijo v diamantu, ki ga lahko nosijo kot nakit.

Habinčeva ob tem navaja, da so takšni odmiki od večinskih praks obstajali tudi v preteklosti. Kot pravi, pri tem ne gre za zanikanje kulta mrtvih, temveč zanikanje kulta grobov. Po mnenju nekaterih se odnos do pokojnikov spreminja v odnos do marmorja in do prostora; ker se želijo temu umakniti, se odločijo za drugačne možnosti, je dejala etnologinja.