Naj ponazorim s primerom: če grem s svojim nogometnim moštom na svetovno prvenstvo, se primerjam z drugimi. Vsa ostala moštva imajo propagandni material, plakate, zloženke, delijo majice. Jaz sam pa nimam nič. Počutim se inferiornega. Pri volitvah je podobno, v vsakem primeru gre za potrjevanje realnega kontingenta volilcev. Vendar pa je celotno medvolilno obdobje pomembnejše kot ta finale, ki traja mesec dni pred volitvami. Veliko pomembnejši od volilne kampanje je recimo položaj moje družine, iz katere izhajam, ali regija iz katere prihajam.
Vendar pa v Sloveniji še ni prave politične tradicije. Torej govorimo samo o opredelitvi za levi ali desni blok, za približno opredelitev?
Če lahko v praksi sploh opredelimo, kaj je levo in desno. Če gledam volilno kampanijo na televiziji, je iz govora posameznega politika zelo težko locirati, iz katere stranke prihaja. Na primer, SNS bi bila po naslovu seveda skrajna desnica, po nekaterih stališčih pa so najbolj leva stranka. Tako imenovane desne stranke imajo nekatera zelo leva stališča, in obratno. Programi strank niso diferencirani.
Na plakatih gledamo portrete strankarskih prvakov. Zakaj?
Ljudje hočejo osebnosti. Nekatere stranke in njeni voditelji gradijo karizmo na preteklosti. Recimo na zaslužnih osebnostih. Poglejmo si samo simboliko slovenske pomladi: najpersonifikacija tega procesa je bil vsekakor Janez Janša. SDS pa se je temu simbolu letos odpovedala. To ji po mojem mnenju zelo škodi. Komunikacijsko bi bila uporaba simbolike slovenske pomladi pri tej stranki vsekakor smiselna. SLS in SKD na primer, pa sta v zelo pomembnem obdobju tik pred volitvami izgubili svojo identiteto. Potencialni volilci teh dveh strank gledajo na plakatih Bajuka, pa ne vejo, koga predstavlja in se sprašujejo, če jih zastopa ali ne. Praksa je pokazala, da ljudje hočejo osebnosti. Posebej prodoren je bil Marjan Podobnik. Ljudski človek, smehljal se je s plakatov. Slikal se je z otrokom. Ne smemo pozabiti, da so največji odstotek volilcev preprosti ljudje. Atrakcija je na primer plakat Zmaga Jelinčiča, kjer gre za jasno simboliko, ki gre pod kožo navadnim ljudem. Prepričuje nas: pridite na volitve, vaša usoda je v vaših rokah. Slovenski piščanček proti oskubljeni evropski kokoši. To bo gotovo pridobilo nekatere ljudi. Ljudje imajo dosti evfemiziranja glede evropske skupnosti, ki pa ga imajo vsi polna usta, ne glede na to, iz katere stranke prihajajo.
Pa se vam ne zdi, da Jelinčič nastopa kot nek Pavliha, ki mu ne gre zaupati? Vidijo, da je zabaven, volili ga pa ne bi?
Zabaven je, določena struktura –
