'Nekateri se rodijo zlobni': 17 vbodov, nož v hrbet, svoboda in nov umor

Tragedija, ki je sledila, je šokirala Hrvaško in preplavila njihove medije. Po začetnem šoku pa skrajno neprijetno vprašanje – kako je lahko imel človek, ki je že moril, za katerega se je vedelo, da je nevaren, znova priložnost vzeti življenje. 

Kaj so o moškem izbrskali hrvaški mediji – in kaj sistemu nastavlja ogledalo? 

19-letnik, maturant iz Drniša, je tisti večer delal vikend izmeno v lokalni piceriji, kjer je nadomeščal prijatelja. Ko je prispelo naročilo Kristijana Aleksića, človeka, ki so se ga po navedbah hrvaških medijev številni domačini bali in se mu izogibali, naj bi dostavljavec priznal, da ga je strah in da ne želi iti sam.

Takrat pa naj bi 19-letnik dejal, da bosta šla skupaj in da ne bo težav.

Kaj natančno se je zgodilo ob prihodu na Aleksićev naslov, za zdaj ni povsem jasno. Znano pa je, da je mladenič izstopil iz dostavnega vozila in se odpravil proti hiši. V tistem trenutku so odjeknili streli. Zadeti 19-letnik je padel na tla, njegov sodelavec pa je v paniki pobegnil in takoj poklical policijo.

Prebivalci Drniša pravijo, da je Aleksić med delom domačinov že leta vzbujal strah in pogosto prihajal v konflikte z okolico. Ena od domačink ga je opisala kot "tempirano bombo" ter dejala, da je bil psihično nestabilen in da nikoli nisi mogel vedeti, kako bo reagiral.

Zdaj, ko so utihnili prvi kriki bolečine zaradi izgubljenega mladega življenja, ko so se posušile prve solze, na dan vrejo vprašanja. Za marsikoga je prvo – zakaj? Zakaj storiti kaj tako groznega?

O primeru je za net.hr govoril psihiater Herman Vukušić, ki dela z ljudmi s podobnimi profili.

"Zlo lahko definiramo tudi kot diagnozo oziroma kot prirojeno psihično kategorijo. Nekateri ljudje se preprosto rodijo takšni in mislim, da gre v tem primeru za tak tip osebnosti," je dejal.

Po njegovih besedah je posebej zaskrbljujoče, da se je Aleksić po prestani zaporni kazni vrnil v okolje, kjer naj bi po navedbah domačinov še naprej kazal zaskrbljujoče vedenjske vzorce.

"Drniš je majhno okolje, prihajam od tam in dobro poznam takšne razmere. Če nekdo v takšni sredini kaže takšne oblike vedenja, pa se kljub temu zgodi nekaj takega, potem je sistem očitno odpovedal," meni Vukušić.

Dodal je, da imajo danes psihiatri in psihologi po njegovem mnenju premalo možnosti za pravočasno ukrepanje pri ljudeh, ki predstavljajo potencialno nevarnost.

"Na žalost je sistem danes tako liberaliziran, da strokovnjaki za duševno zdravje pogosto nimajo možnosti opozoriti in sprožiti prisilne hospitalizacije pri takšnih primerih," je dejal.

Tudi v primerih, ko je nekdo že ubijal. Kot Aleksić. Šlo je za umor 22-letne Marijane Sučević, zaposlene v splitskem kliničnem centru, ki jo je Aleksić kruto umoril 27. maja 1994 v kraju Primorski Dolac.

Po ugotovitvah sodišča je Aleksić tistega večera okoli 21.30 mlado žensko pričakal na poti proti hiši v Prgometu. Večkrat jo je z močnimi zamahi zabodel v hrbet s posebej nabrušenim nožem za kruh. Ko je padla na tla in se branila z rokami in nogami, jo je še večkrat zabodel v prsni koš. Ko se je poskušala pobrati, jo je udaril s kovinsko palico po glavi in ji nato nož ponovno zarinil v hrbet.

22-letnica je umrla zaradi kar 17 vbodnih ran. Njeno truplo so našli šele naslednji dan, morilec pa je ostal neznan vse do poletja 2001, ko je Aleksić na policijski postaji v Kaštelih umor priznal. Kot motiv je navedel nasilne prizore iz ameriških filmov in trdil, da je želel preveriti, ali lahko tudi sam ubije človeka.

Kasneje je na sodišču priznanje umaknil in ni želel odgovarjati na vprašanjam, je poročala Slobodna Dalmacija. 

Med sojenjem je njegova mati trdila, da je psihično bolan in zaprt vase ter da je imel težave že med šolanjem, tudi zaradi svoje narodnosti. Opisovala ga je kot introvertiranega mladeniča, ki naj bi ga močno obremenjevali debelost in uspešnejši brat.

Povedala je tudi, da je doma izdeloval lesene predmete in vezel gobeline, ob tem pa zanikala navedbe iz obtožnice, da naj bi izdeloval nože.

Izvedensko poročilo pa je pokazalo, da je bil v času zločina zmanjšano prišteven in da ima duševne težave, zaradi česar mu je bilo odrejeno tudi obvezno psihiatrično zdravljenje. 

Se je pa že sredi leta 1995 zdravil na psihiatriji v Splitu zaradi, kot so takrat navedli, adolescentne krize.

Kot olajševalne okoliščine sta bili upoštevani njegova starost, ob umoru je bil star 18 let in dva meseca, ter zmanjšana prištevnost.

To zdaj bode v oči. Kajti po navedbah hrvaških medijev naj bi umor načrtoval skoraj leto dni. Mnogi menijo, da v takšnih primerih ne bi smelo biti olajševalnih okoliščin.

Obsojen je bil na 12 let zapora in obvezno psihiatrično zdravljenje. Kazen je odslužil, po vrnitvi na prostost pa menda po mestu pisal grafite, da bo ponovno ubijal.

V starejših medijskih zapisih se pojavljajo tudi navedbe, da naj bi bil obseden s smrtjo in satanizmom. Po omarah naj bi risal simbole 666, omenjalo pa se je tudi, da je vadil zabadanje z nožem.

Umora mlade ženske pa ni obžaloval. Pred 25 leti se je med sojenjem z Aleksićem namreč srečal tudi novinar Dragan Miljuš. "Njegova reakcija ... ni pokazal nobene empatije, nobene zaskrbljenosti. Bil je zelo vesel, da še ni bilo poldne, saj bo s sodišča pravočasno prišel v zapor in bo lahko kosil. Sodili so mu, kot da je prišteven, že sama njegova reakcija na sodbo pa je kazala, da gre za osebo z resnimi psihičnimi težavami," se spominja Miljuš.

Vso jezo, frustracije in žalost ljudi tako morda še najbolje povzame zapis Milivoja Pašička za Totalinfo.hr. Pašiček v komentarju z naslovom Sistem, ki ubija: Koliko je vredna država, v kateri evidentirani morilci svobodno čakajo novo žrtev? piše, da Hrvaška znova gleda "najslabši možni scenarij znotraj pravosodnega in socialnega sistema".

"Morilec povratnik, človek z debelim dosjejem ter evidentiranimi psihičnimi in varnostnimi težavami, se je svobodno sprehajal, imel orožje in vzel še eno mlado življenje," opozarja avtor.

Posebej izpostavlja dejstvo, da je bil Kristijan Aleksić že leta 2023 prijavljen zaradi nedovoljenega posedovanja in izdelave orožja ter eksplozivnih snovi. Po njegovem mnenju je prav tam sistem dokončno odpovedal.

"Institucije so vedele, kdo je. Vedelo je sodišče, vedela je policija, vedelo je državno tožilstvo. Zapisnik iz leta 2023 je bil jasen alarm, da se v tej hiši pripravlja nova tragedija," piše Pašiček.

V komentarju posebej ostro izpostavlja vprašanje nadzora nad ljudmi, ki so že zagrešili najhujša nasilna kazniva dejanja in imajo hkrati evidentirane psihične težave. Sprašuje se, kako je mogoče, da je človek s takšno preteklostjo dneve preživljal brez resnega psihiatričnega ali varnostnega nadzora.

Po njegovem mnenju se najtežji del tragedije pogosto začne šele po zločinu ko institucije začnejo prelagati odgovornost druga na drugo. Socialne službe bodo po njegovih besedah opozarjale na omejitve zakonodaje, pravosodje na postopke in pomanjkanje podlage za pripor, psihiatrične ustanove na to, da prisilno zdravljenje ni bilo pravno utemeljeno, policija pa na dejstvo, da je leta 2023 podala prijavo.

"In potem dobimo znan zaključek: vse je bilo narejeno po pravilih, znotraj sistema pa ni krivca," piše avtor.

Pašiček opozarja, da bi v funkcionalnih državah takšen primer sprožil politično in institucionalno odgovornost, tudi odstope odgovornih. Ne zato, ker bi osebno zagrešili zločin, ampak zato, ker sistem pod njihovim vodstvom ni zaščitil ljudi.

"Država, ki svojih državljanov ni sposobna zaščititi pred evidentiranimi, oboroženimi morilci povratniki, izgublja svoj osnovni smisel," je jasen. "Država ne obstaja samo zato, da pobira davke in polni proračun. Njena prva in najpomembnejša dolžnost do ljudi je varnost. Ko sistem dopusti, da je 19-letnik ubit zgolj zato, ker je nekomu dostavljal hrano, potem to ni več osamljen incident. To je zlom države."