Je edini Slovenec z dovoljenjem za lov modroplavutega tuna. Vsaka riba, ki jo ujame, je del strogo nadzorovanega sistema kvot in sledljivosti. "To je moj vrt. Morski vrt", govori, medtem ko kaže na zaliv.
Pred nami je dolga noč na morju, ki bo odstrla delček tega, na trenutke romantičnega, a v resnici zelo napornega dela. Pripravil je palice, vabo nastavil na pravo globino in poiskal območje, kjer se zadržujejo jate srdel. Pri lovu na tuno štejejo izkušnje in Robert jih ima veliko. Ve, kje iskati, kako čakati in kdaj ukrepati. Adrenalin, ki ga je občutil, ko je ujel prvo tuno, ga je zasvojil: "Ko je tuna prišla, ko se je palica zvila in je vse rohnelo, sem rekel: to je to. Ne morem več brez tega!"
Karkoli počne, ima eno oko na sonarju, in ko zagleda tuno, je v pripravljenosti. Slabi dve uri po tem, ko se je spustila tema, se je ujela prva. Izvleči jo na kopno še zdaleč ni mala malica. 20 minut vlečenja in spuščanja vrvi, dokler se ne zasvetlika pod površjem.
Ko jo ujame, ji spusti kri, jo očisti ter postavi v led zato, da ohrani visoko kakovost mesa.
Modroplavuti tun (Thunnus thynnus) je ena največjih in najhitrejših rib v oceanih, ki lahko zraste do več metrov v dolžino in doseže težo več sto kilogramov. Zaradi izjemne kakovosti mesa je bil skozi desetletja predmet intenzivnega komercialnega ribolova, kar je v preteklosti privedlo do drastičnega upada njegove populacije. Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku (ICCAT) zato določa stroge kvote in ukrepe za sledljivost, s katerimi želi preprečiti prelov in zagotoviti dolgoročno preživetje te vrste v naravnem okolju.
Zaradi strogega nadzora in mednarodnih kvot si je populacija tun opomogla. Robert je začel s tremi tonami, danes lahko izlovi skoraj 12 ton tun letno. Za mnoge druge vrste v Jadranu pa je zgodba precej drugačna.
Slovenski ribiči z vse manjšim ulovom
Prelov in izrazito segrevanje morja sta spremenila strukturo življenja pod morjem. Nekatere vrste izginjajo, druge prihajajo. V slovenskem morju je že 70 tujerodnih vrst. Ribičev je vse manj, tisti, ki še vztrajajo, pa se vsako leto vračajo z manjšimi količinami ulova. Leta 1991 so slovenski ribiči ujeli skoraj 5000 ton rib, rakov, školjk in drugih morskih organizmov, lani pa le še okoli 90 ton.
Vsako leto je slabše, pravita oče in sin, ki sta iz Kopra izplula, da bi ujela skuše. Tokrat jima je morje namenilo presenečenje – mreže so bile bolj polne, kot sta pričakovala. A njuna zgodba je danes prej izjema kot pravilo.
Je ob vse manjšem ulovu in višjih prodajnih cenah morske hrane prihodnost v gojiščih? V Piranskem zalivu družina Fonda že več kot dvajset let razvija marikulturo. Začeli so z brancini, zdaj gojijo predvsem orade. "Naše največje količine letno so bile približno 80 ton. To je odvisno od letine," pravi dr. Irena Fonda, biologinja in direktorica podjetja Fonda
Hkrati opozarja, da brez zdravega morskega ekosistema tudi ribogojstvo ne bo imelo prihodnosti. V tokratni rubriki 24ur Inšpektor o morju, ki ni več takšno, kot je bilo nekoč, in o ljudeh, ki od morja živijo.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.