'Naloga pisatelja je razumeti, pisatelj ni sodnik'

Velika dvorana mariborskega Lutkovnega gledališča je pokala po šivih. Obiskovalcev, podpornikov in zavzetih bralcev enega najprodornejših slovenskih literatov se je nabralo toliko, da si je bilo treba sedež, na katerem se bo spremljalo predstavitev najnovejšega Partljičevega dela, že kar izboriti. "Obetali smo si velik obisk, a to danes tukaj je preseglo vsa pričakovanja," je zbrane uvodoma nagovoril direktor Mariborske knjižnice Klemen Brvar.

Veter z vzhoda je zgodovinski roman, izšel je pri založbi Beletrina. Je še en poklon pisatelju tako ljubemu Mariboru, a Partljič je tokrat stopil še korak dlje. "Mesto ni več zgolj prizorišče, postane celo literarni junak," meni Brvar. "Mestu, v katerem živi in dela, je spisal kar nekaj literarnih spomenikov. Ugled tipične 'mariborske literature' pa je s tem postal vseslovenski," je ob premierni predstavitvi označil naslednjega od del v seriji o Mariboru. Tokratna zgodba štajersko prestolnico z okolico postavlja v 30. leta prejšnjega stoletja – v napet čas, ki ga (med drugim) zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju.

Veter z vzhoda 'zaveje' nekaj let pred kultnim Severnim sijem Draga Jančarja. "Mariborčani vedo, da ko veter zapiha 'gor po Dravi', to ni nekaj dobrega," pojasnjuje Brvar. Slabo, ki prihaja, so že čutili tisti bolj senzibilni duhovi, dodaja. Usode ljudi so neverjetno zapletene, so tudi ujetniki stereotipnih predstav o mestu, ki je takrat dobilo ime kar industrijska puščava. "Živijo v navidez provincialnem mestu Jugoslavije, hkrati pa že obstaja nek drug, brbotajoč in ustvarjalen Maribor."

Prve zapiske o knjigi je Partljič začel pripravljati leta 2021, konec leta je spisal prve strani. "Sem rekel Milki (ženi, op.p.): ''Jebemti, Čandru sem obljubil, da bom napisal roman, pa ne vem o čem.'' /.../ Najhuje je, ko mi ženske pošiljajo svoje literarne prvence, da bi jih ocenil in ne znam reči ne," na svoj humoren način skuša opravičiti daljše obdobje ustvarjanja. "Moral pa bi takrat recimo brati Jančarja – če ne drugega že iz 'favšije'." Roman je nato le spisal poleti. "Dan za dnem, v največji vročini, ob nekem ventilatorju," dodaja. "In ko sem ga oddal, sem bil lažji za najmanj 30 kil." 

Čas podobnega občutenja kot danes

A zakaj umestitev zgodbe ravno v 30. leta? "Rojen sem v 40., a sta oče in mama ves čas govorila o teh 30. Kar naprej sem poslušal o tem, 30. leta prejšnjega stoletja so v otroštvu živela z nami. Pripovedovala sta o splavih na Dravi, o ljudeh, ki so skakali z mostu. Ženske pa so na most celo vodile otroke z astmo," povezavo tega obdobja in mariborskega mostu čez reko povzame pisatelj. Do tega ima še danes poseben odnos. "Imam obred, da se moram na mostu vedno za trenutek ustaviti in pogledati na Pohorje in Kozjak."

To je bil tudi čas, ko je Jugoslavija že 'pokala'. "Neuspeli puč na Dunaju, nacizem, ubili so kanclerja. 2000 nacistov je nato prebežalo v Maribor in Radgono – večina je šla naprej v Zagreb, Varaždin, nekateri pa so tukaj ostali," razloži časovno in prostorsko ozadje zgodbe. "Jančar je videl Severni sij in magnetno iglo, ki kaže, da se bo nekaj hudega zgodilo." Partljič še pred tem začuti vzhodni veter, ko daleč stran že grmi in bliska. "Bila so že vzpostavljena taborišča, ljudi v Mariboru je bilo strah, pričakovali so nekaj slabega ... Skorajda podoben občutek kot danes. Bodimo previdni in dajmo gojiti nek humanizem," ob tem poziva.

Občutek za ljudsko žalost

Roman je sestavljen iz dveh delov (prvi Mesto in fantje, drugi Se bliska in grmi). Partljič se v njem dotakne številnih tem: šolanja, ruskih migrantov, mariborskih Nemcev in Primorcev, pomena in vloge slovenščine, velikega štrajka tekstilcev, elektrike – Fala, industrijskega razvoja, barakarskega naselja, ljudi izpod mosta, sodnih procesov ... Nastopa tudi množica likov – resničnih, zgodovinskih in literarnih. Prihajajo iz različnih družbenih sredin, z različnimi ozadji, a jih pisatelj predstavi s človeške plati.

"Sem se pa v tem delu tudi hotel malo prilizniti ženskam." V romanu se pojavi tudi Marija Maister, žena takrat že pokojnega generala. "In nisem je želel predstaviti zgolj kot Maistrovo vdovo, temveč kot žensko, Marijo," opisuje. Nato pa nenadoma prekine tok misli. "Joj, a se zdi, kot da se 'važim'? Jaz vam samo razlagam svoj postopek," v šali pristavi. "Skratka, želel sem pokazati občutek za ljudsko žalost. Da bodo ljudje, ko preberejo to knjigo, postali sočutni."

Kot poudarja, pisatelj namreč ni sodnik. "Pisatelj mora razumeti, poskušati biti pravičen. Že Dostojevski je v Zločinu in kazni poskušal razumeti človeka, ki je nekoga ubil. Njegov lik zboli od bolečine, teže zločina, ki ga je zakrivil. Kaj pa veš, kako bi ravnal ti ... Ljudje tako radi sodimo ..."

Humornih prvin, značilnih za Partljiča, je v tem delu sicer nekoliko manj. "Pa saj so. Milka se je vsak tretji večer nasmejala, ko je brala knjigo," v svojem slogu ponazori. Eden od duhovitih vložkov oziroma likov je denimo profesor, ki po nagrobnikih na pokopališču išče pravopisne napake. Tudi ta lik – podobno kot dober delež ostalih – temelji na resnični osebnosti. "Bil je to mariborski profesor, ki je v časopisih iskal in z rdečo popravljal napake, pa potem natakarju v kavarni nergal, kakšne časopise imajo."

Se pa tudi v tem delu pojavi kar nekaj citatov, misli, ki že nakazujejo, da bi lahko postale ponarodele. Kot denimo tista pisateljeva o tem, da ljudi deli (zgolj) na tiste, ki ne berejo, a mislijo, da vedo vse, in tiste, ki berejo in vedo, da pravzaprav ne vedo nič. "Kaj pa naj se menim z onimi prvimi? S tistimi, ko mi skozi slike vnukov kažejo – ne, Milka? Pridejo kolegice na obisk, pa mamo že takoj celo zdravstveno ambulanto," hudomušno namigne ženi med publiko.

Partljič sicer priznava, da je najbolj srečen, kadar je 'noseč' z novim literarnim delom. "V teh letih se malo težje zanosi, ampak bomo dali vse od sebe. /.../ Me je pa kolega zadnjič vprašal, kaj mi je še treba pisati pri teh letih. Pa se mi zdi, da vendarle ne morem vsega tega materiala nesti s sabo v tisto žaro," še šaljivo sklene.