V prvem sojenju je sodni senat pod vodstvom Marjana Strelca Silvu Drevenšku izrekel dosmrtno zaporno kazen, kar je bila najdaljša zaporna kazen v slovenskem sodnem sistemu doslej. A je bila sodba po presoji višjih sodnikov nezakonita, saj je o njej odločalo šest namesto pet sodnikov. Zato so prvostopenjskemu sodišču naložili ponovno sojenje pred novim senatom. Znova so bili zaslišani izvedenci, ki pa vztrajajo pri tem, da obtoženi ni moril v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.
Tokrat pa je ptujsko sodišče odločilo, da Drevenška obsodi na kazen zapora 30 let ter mu s tem prisodilo milejšo sankcijo kot na prvotnem sojenju, ko ga je sodišče obsodilo na dosmrtno zaporno kazen, a so višji sodniki zaradi nezakonitosti sodbe okrožnemu sodišču naložili ponovno sojenje. Za vsak umor mu je dosodilo 29 let zaporne kazni ter še dodatna štiri leta za zanemarjenje in surovo ravnanje z mladoletno osebo.
Sodni senat pod vodstvom sodnice Katje Kolarič je tokrat Drevenška spoznal za krivega očitkov, da je na predlanski božič na zahrbten način, iz koristoljubja in drugih nizkotnih razlogov, da bi se izognil delitvi premoženja ter obdržal stanovanjsko hišo, najprej umoril partnerko, nato pa pred očmi svojega štiriletnega sina še taščo in tasta. Prav tako še, da je šlo za dejanje iz maščevanja, ker ga je partnerka zapustila, njuna starša pa je krivil za nesoglasja. Vse tri žrtve je s kuhinjskim nožem večkrat zabodel, nato pa sedel v avtomobil in se mirno odpeljal stran.
Kot oteževalne okoliščine so med drugim izpostavili način in potek kaznivega dejanja, visoko stopnjo organiziranosti in pripravljenost na umor, prav tako pa da je dejanje že vnaprej načrtoval ter grozil. Kot olajševalno okoliščino pa so med drugim izpostavili njegovo nekaznovanost, do določene stopnje zmanjšano prištevnost, a ne bistveno, ter tudi druge okoliščine, ki so ga privedle v hudo stisko.
Kot je dejala sodnica, bi izrek dosmrtne kazni predstavljal odmik od dolgoletnega prizadevanja za humanizacijo kazenskih sankcij. Zato mu je izrekla skupno enotno kazen 30 let zapora.
Tožilstvo je vztrajalo pri očitku umora, saj naj bi obtoženi storil grozovito dejanje iz močnega sovraštva, maščevanja in koristoljubja, da bi se izognil preteči delitvi premoženja po razhodu s partnerko.
Zagovornik obtoženega Andrej Kac je nasprotno poudaril, da bi morali Drevenšku namesto za umor soditi za uboj, saj ni dokazano, da je dejansko ubijal iz brezobzirnega maščevanja, ali da se je nad žrtvami izživljal. Po njegovih besedah vse kaže, da je bilo dejanje storjeno hipno, iz osebne stiske.
Medtem ko se Drevenšek na prvem sojenju dolgo ni želel zagovarjati in je krvavo dejanje priznal šele tik pred izrekom sodbe, je v ponovljenem sojenju presenetil z dolgim zagovorom, v katerem se je med drugim izgovarjal na težave z alkoholom. Zatrjeval je, da se tistega decembra sploh ne spominja, prav tako naj se ne bi spominjal niti dogajanja še nekaj tednov po umorih.
