Keith Jesperson je zloglasni ameriški serijski morilec, znan pod vzdevkom Morilec z veselim obrazom. V devetdesetih letih je posilil in ubil osem žensk.
Melissa Moore je Jespersonova hčerka, ki je leta potrebovala, da se je sprijaznila s tem, da je njen oče ubijal. Za BBC je opisala, kako je kot najstnica izvedela resnico o očetu in se sčasoma z njo sprijaznila.
'Oče je bil vedno malo čuden'
Melisse Jesperson ni vzgajal. Melissini starši so bili namreč ločeni in videla ga je le občasno, saj je bil voznik tovornjaka in tako pogosto na poti. Bila je stara 15 let, ko je svojega očeta videla zadnjič, preden so ga poslali za zapahe. "
"Bila je jesen leta 1994, ko je vprašal mene ter mojega brata in sestro, če bi šli na zajtrk," je v svoji izpovedi zapisala Melissa. Med vožnjo v očetovem tovornjaku je Melissin brat odprl predal v sprednjem delu vozila in našel škatlico cigaret. Melissa se spominja, da so bili otroci presenečeni, saj je bil Jesperson velik nasprotnik kajenja. Jesperson je pojasnil, da ima škatlico za njegove prijateljice, za ženske, ki jih pobere s tovornjakom.
Med vožnjo se je po vozilu prikotalil lepilni trak. "Tudi to se mi je zdelo precej čudno," pravi Melissa, a nato temu ni posvečala prevelike pozornosti. Ker sta imela Melissina brat in sestra že načrte, ju je oče odložil na dogovorjenih lokacijah, Melissa pa je ostala sama z njim. "Imela sem rada svojega očeta, a nisem bila rada ob njem," je zapisala. Pravi sicer, da se nad njo ali njenimi sorojenci Jesperson ni nikoli znašal, a vedno se ji je zdel nekoliko čuden.
Ena od teh čudnih lastnosti njenega očeta je bila, da je bil zelo nazoren, ko je šlo za njegova razmerja z ženskami. Včasih bi svoji hčerki tako opisoval, kako je bilo, ko je spal z njeno mamo. Ko sta bila v javnosti, je brez zadržkov gledal ženske in jih tudi nadlegoval. In tisto jesensko jutro, ko sta bila z očetom na zajtrku, ni bilo nič drugače. "Spominjam se, da se je odkrito spogledoval z natakarico," je zapisala.
Med zajtrkom je Jesperson svoji hčerki dejal: "Ni vse tako, kot je videti, Missy." Vprašala ga je: "Kako to misliš oče?" "Nekaj ti moram povedati. Gre za nekaj pomembnega," je odgovoril Jesperson. Sledil je dolg premor, zato ga je Melissa vprašala, kaj želi povedati. "Ne morem ti povedati. Če ti povem, boš povedala policiji. Nisem to, kar misliš, da sem," je odgovoril.
Melissa piše, da je večkrat milila na ta pogovor. Spraševala se je, kaj bi se zgodilo, če bi ji takrat povedal, da je ubil že sedem žensk in da namerava ubiti še osmo. Ob tem se ji je vedno znova porajalo vprašanje, če bi jo oče, po tem, ko bi ji zaupal svojo skrivnost, ubil.
Znašal se je nad mačkami
Marca 1995 je Melissina mama svojim otrokom povedala, da so očeta aretirali zaradi umora. "Stekla sem v svojo posteljo in začela jokati," Melissa opisuje svoj odziv. Nato je začela razmišljati o časih, ko je družina še živela skupaj na neki kmetiji v zvezni državi Washington. Ko je bila stara pet let, je našla majhne mucke in se z njimi začela igrati. Ko je Jesperson to videl, je mucke vzel, jih ležerno obesil na vrv za sušenje perila in začel mučiti. "Spominjam se, kako je užival, ko sem kričala in ga prosila, naj jih vzame dol. Pozneje sem njihova majcena trupla našla na vrtu," je zapisala v izpovedi.
Ob neki drugi priložnosti je Jesperson prav tako iz rok svojih otrok vzel mačka, s katerim so se igrali, ga sprva božal, nato pa mu je začel obračati glavo. "Tudi takrat je bilo na njegovem obrazu zadovoljstvo," piše Melissa.
O sojenju je brala v časopisih
Jespersona so aretirali zaradi suma, da je umoril svoje dekle Julie Winningham. A Melissina mama ni želela, da se njeni otroci pogovarjajo o tem. Poleti 1995 je tako Melissa odgovore na svoja vprašanja iskala v knjižnici, kjer je brala časopise, ki so poročali o sodnem procesu. Med tem sojenjem je Jesperson nato priznal krivdo tudi za druge umore.
V njenih mislih so se mešali spomini na trenutke, ko je bil njen oče dober oče, in trenutke, ko so bile njegove izjave bizarne in zaskrbljujoče. Spominjala se je denimo, kako ji je nekoč dejal, da ve, kako nekoga ubiti in ostati nekaznovan.
Časopisov kmalu ni brala več in skušala je živeti normalno življenje. A okolica ji je to oteževala. Na srednji šoli so starši njenih sošolcev mislili, da so njihovi otroci ob njej v nevarnosti, sama pa je čutila krivdo in sram. Imela je občutek, da mora plačati za očetove zločine. Bila je zaskrbljena in čeprav je vedela, da sama ne more nikogar ubiti, se je spraševala, če DNK vseeno lahko vpliva na njena dejanja. "Ali je to zlo nekaj, kar nosiš s sabo in lahko preneseš na svoje otroke?" se je spraševala Melissa.
Leta so minevala in sčasoma je Melissa začela spet normalno živeti. Poročila se je in dobila otroka. Kot prelomni trenutek opisuje besede svoje hčerke, ki ji je dejala: "Mama, vsi imajo očeta. Kje je tvoj oče?" Ni želela, da njena hčerka naključno izve, kdo je bil njen dedek, zato je svojo zgodbo dala v javnost. O svoji izkušnji je napisala knjigo in dajala je izjave za medije. Takrat so stik z njo vzpostavili tudi svojci drugih serijskih morilcev, tako pa so oblikovali mrežo medsebojne pomoči.
Z očetom ni v stiku
Melissa očeta ni videla že skoraj deset let. Ko je leta 2008 izdala knjigo, ji je oče poslal pismo, v katerem je zapisal: "Ne želim, da svet sodi o tem, kakšen oče sem bil. Bil sem odličen oče. Edino, kar sem storil narobe, je bilo osem napak v presoji." Melissa pri tem poudarja, da njen oče o umorih govori kot o napakah v presoji. "Tako vidi stvari. Kako naj potem nekdo, pa četudi gre za hčerko, vzdržuje odnos z njim?" je zapisala.
Pravi, da je dobila tudi odgovor na vprašanje, ali bi jo bil oče zmožen ubiti. Dedek ji je namreč povedal, da je Jespersona obiskal v zaporu in da mu je dejal, da je razmišljal, da bi ubil svoje otroke.
Zapisala je, da se je več let slepila, da jo ima oče rad in da to pomeni, da je kljub groznim dejanjem še vedno lahko ljubeč in sočuten. A njegovo razmišljanje o umoru lastnih otrok ji je končno dopustilo, da se je od svojega očeta za vedno poslovila.
KOMENTARJI (23)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.