Najprej je moral Gašper umreti, zdaj pa vesoljna Slovenija še analizira njegovo intimno življenje in se na sodišču razgaljajo najbolj osebne stvari ter se posega v njegovo dostojanstvo. Sam pa se ne more braniti. Ne more nič povedati, na nič odgovoriti, nič pojasniti. Cakić, obtožen uboja, lahko govori, kar želi, Gašper svoje resnice ne more povedati. Zato nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je v resnici dogajalo za štirimi stenami njegovega stanovanja v Ljubljani. Pa bi morali? Verjetno ne, ker nista nikogar ogrožala, kar koli sta že počela. To je bila njuna intimna stvar. Samo njuna. Ki se je za enega žal tragično končala. Sodnik bo tisti, ki bo odločil, kakšno kazen si zasluži Cakić. In ne javnost. Zato tudi ni prav, da vsa javnost posluša in bere o podrobnostih intimnega življenja Gašperja Tiča.
Komu to koristi?
To se ne sprašujejo samo Gašperjevi prijatelji in znanci, to se verjetno sprašujejo vsi normalni ljudje. To se sprašuje tudi tožilka Tamara Gregorčič, ki preganja obtoženca, ki je povzročil smrt. To se verjetno sprašuje tudi Cakićev odvetnik Gorazd Fišer, saj sta oba s tožilko že na začetku sojenja predlagala, da obravnave ne bi bile javne. Vsaj v delu, kjer se razgaljajo najbolj osebne in intimne stvari. Ne samo zato, da se ljudje ne bi naslanjali nad osebnimi stvarmi, ki jih seveda ne želimo deliti z nikomer. Tudi zato, da ne bi bili prizadeti Gašperjevi družinski člani in sorodniki, verjetno pa predvsem njegova otroka. Da ne bi bila še bolj prizadeta, kot sta že zaradi izgube očeta. Najprej jim ubijejo očeta, sina, prijatelja, sodelavca … nato pa pokojnemu vzamejo še dostojanstvo. In to samo zato, ker je umrl.
V nasprotnem primeru nikoli ne bi izvedeli, s kom vse se dobiva Gašper Tič, s kom ima spolne odnose, kakšni so, ali občuje z moškimi ali ženskami. Zdaj pa moramo vse to vedeti. Ker se je tako odločil sodnik. Zakaj se je tako odločil, ve samo on. Večini je to nerazumljivo. Me zanima, kako bi se sodnik počutil, če bi se v enaki situaciji kot pokojni igralec znašel kdo od njegovih sorodnikov ali prijateljev, pa bi ga razgalili pred vso slovensko javnostjo? Zdi se mi, da bi se morali sodniki večkrat postaviti v kožo tistih, ki so del sodnega procesa. Bodisi žrtve ali oškodovanci, ali drugi ljudje v stiski. Naj kdaj razmislijo o tem, kaj doživljajo ljudje na sodiščih.
Zakon je jasen
Pa jim ne bi bilo treba. Zakon ponuja možnost, da se obravnave zaprejo za javnost. Kaj je lahko še večji razlog, da obravnava ni javna, kot je intimno življenje žrtve? Otrokom in sorodnikom igralca bi lahko bile prihranjene vse stiske, ki jih zdaj doživljajo še zaradi sojenja in vsega, kar lahko poslušajo in berejo. Hočejo ali nočejo. Tudi če ne berejo, pa vsi okoli njih govorijo o tem. Ta proces jim bo za vedno popackal spomin na očeta. Sodnik gre pa še dlje in v prisotnosti vseh v dvorani prikazuje posnetke in fotografije s kraja umora, da si lahko vsi ogledajo še mrtvega igralca v najbolj intimnem stanju takoj po umoru. Tudi tožilka je bila šokirana, saj je prepričana, da bi moral sodnik v tem delu izključiti javnost. Pooblaščenec sina pokojnega David Sluga se prav tako strinja, da je šlo vse skupaj predaleč in da bi javnost morala biti izključena v določenih delih obravnave. Pretreseni so v petek s sodišča odhajali tudi igralci, prijatelji in sodelavci Gašperja Tiča, ki so obravnavo zapustili še pred ogledom posnetkov s kraja zločina.
Zakaj dela sodnik po svoje?
Resnično se človek vpraša, zakaj želi sodnik, da se vse to odvija pred očmi javnosti? Ob tem, da sta obe stranki, tako tožilstvo kot obramba, želeli, da se sojenje zapre za javnost, ko gre za razkrivanje intimnosti, tako pokojnega kot obtoženega. Zakaj se morajo otroci in vsi ostali sorodniki soočati z informacijami, kakšno spolno življenje je živel Gašper in kaj je počel? To so osebne in intimne stvari, ki jih nihče ne deli. In tudi pokojnikovim družinskim članom bi to lahko bilo prihranjeno. Enako bi se človek lahko vprašal tudi na drugih sojenjih, največkrat gre za umore, kjer se sodniki redko poslužijo možnosti, da bi pri razgaljanju osebnih stvari javnost izključili. Potem pa beremo v časopisih kaj vse sta si pisala partnerja v sms sporočilih, kdo je s kom ljubimkal, kaj je mož pisal ljubici, koliko ljubimcev je imela žena, kakšne težave sta imela partnerja zaradi spolnega življenja in podobne intimnosti. In o tem potem v medijih berejo njihovi otroci, ki so že tako prizadeti, ker so izgubili enega od staršev, največkrat mamo, ker jo je oče ubil. Takšne vsebine ne sodijo v javnost, ker je to stvar dveh ljudi, najbolj intimna sfera. In potem na sojenju pridejo na dan vse najbolj osebne stvari in o njih govori cela Slovenija. Mislim, da bi morali biti sodniki bolj razumni in bolj resno presojati, kaj sodi za zaprta vrata. Pri tako tragičnih družinskih zgodbah, ko prihaja do umorov in potem hudih posledic za številne ljudi, tudi otroke, bi morali biti sodniki bolj človeški, kot jim zakon to dopušča. In izključitev javnosti jim zakon dopušča. Pomembno je, da se z vsemi okoliščinami nekega tragičnega dogodka seznani sodnik oziroma senat, ne javnost. Sodijo sodniki, ne javnost.
