Za krmilom avta, ki že požira kilometre na poti proti Mirni, je Mark Deu, odličen snemalec , ki me je na podobnih podvigih že spremljal, bil je poleg, ko je bilo zelo napeto in vselej je ohranil mirnost in predvsem – nikoli ni ugasnil kamere, tudi ko bi marsikdo že odpeketal, češ: "Za to pa jaz nisem plačan, sploh pa ne dovolj."
Ob klepetu o tem, kaj in kako bova posnela, kakšen prispevek pripravljam, sva že skoraj tam, kamor gredo tisti ljudje, ki so v življenju zašli in storili slabo drugemu. Govorimo o najstrožjem in največjem slovenskem zaporu Dob pri Mirni na Dolenjskem. Prostor, kamor si res ne želite. Če pa že, le v vlogi novinarja ali študenta prava oziroma kakšne druge študijske smeri.
Najprej nas čaka temeljit pregled in sprehod skozi rentgen. Tukaj nikomur, ki prihaja "od zunaj", ne zaupajo. In prav je tako. Če kdo, namreč ravno pravosodni policisti vedo, da je vsak človek vsega sposoben, seveda ob izpolnjenih določenih pogojih, ki pa se pri vsakem posamezniku razlikujejo. Kajti, bodimo pošteni, ljudje smo pod kožo vsi krvavi, in mnogokrat so le življenjske okoliščine, pa tudi malo sreče, v kakšno družino smo se rodili, tiste, ki bodo odločile, kdo bo postal direktor podjetja, kdo pa direktor podzemlja. Nekaj pa gotovo tudi prinesemo na svet.
Kaj se zgodi v človeku, da je sposoben drugemu vzeti življenje?
Kaj se dogaja v človeku, ki drugemu vzame življenje? Ali mora biti pokvarjen, slab, hudoben? Zakaj to naredi? Večkrat si zastavljam to vprašanje, v tem primeru pa še toliko bolj, saj se bom kmalu srečala s človekom, ki je ubil kar tri ljudi, ki jih sploh ni poznal. Četrtega, v katerega je s pištolo, ki je policija ni nikoli našla, streljal, so na srečo uspeli rešiti.
Srečamo se zunaj ograjenega dela zapora, na polodprtem oddelku, kamor gredo tisti, ki so vredni zaupanja, da ne bodo pobegnili in da ne bodo zlorabili milejšega režima.
Roko mi stisne kot vsak drug človek. Njegova roka je enaka kot roka vsakega približno enako starega moškega. In ne, nič na njem več ne kaže, da je kaj drugačen od drugih ljudi. V pogovoru je miren, na moja vprašanja brez težav odgovarja. Mora tudi zato nisem presenečena, ko mi pove, da je v zaporu začel študirati teologijo.
Ali lahko morilec postane (spet) dober človek?
"Bil sem vešč orožja. Ko sem prvega ustrelil in je drugi štartal name, se je v meni sprožil refleks, ki sem ga dobil, ko sem delal kot plačanec, na Hrvaškem, v Mavretaniji, na Maliju ..." mi je zaupal ob najinem pogovoru.
Zdaj je na polodprtem oddelku zapora na Dobu. V zaporu mu teče 22. leto in sprejel je pravila, ki se jih striktno drži. Priznal mi je: "Ne, tu ni šlo za nobeno neprištevnost."
Zakaj je torej streljal? Kakšen človek je bil, ko je prišel v zapor? In, najvažnejše, ali je danes drugačen? Ali lahko nekdo, ki zakrivi umor, postane spet dober človek?
O tem in še marsičem v zgornjem prispevku.
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.