Otroku vzel življenje in si sodil sam

"Občutek krivde, da zaradi njega otrok leži na pokopališču, namesto da bi se igral z vrstniki, je bil premočen. Vzel si je življenje."

Miha se spominja prijatelja s tesnobo v srcu. Pove, da je bil vesele narave, vedno pripravljen pomagati in poln načrtov, ki so se razblinili tistega usodnega dne …

"Prijatelj se je vračal iz službe. Z ženo in sinom so popoldan nameravali obiskat stara starša na kmetiji. Nič posebnega, dan kot vsi drugi. Ni bil raztresen in ne zamišljen. Zapeljal je v ulico, ko je pred avto stekel otrok. Pok – telo sta preplavila groza in zavedanje – ko je trčil v malo deklico, ga je sprva ohromil. Opotekel se je pred avtomobil in pokleknil k punčki. Ob trku je tako nesrečno padla, da si je močno poškodovala glavo. Kaj bi dal, da bi sam ležal na razbeljenem asfaltu, kaj bi dal, da bi bile vse le hude sanje," se njegove izpovedi spominja Miha.

Reševalci so deklico odpeljali v bolnišnico. Udarec v glavo je bil usoden in po nekaj dneh je umrla.

"Tistega dne se je sesulo veliko življenj. Dekličini starši so izgubili ljubljenega otroka, žena in otrok pa sta izgubila očeta in moža, pa čeprav je ostal z njima. Bil je le fizično prisoten, saj tisto, kar je živel, ni bilo življenje."

Nikoli ni pričakoval, da mu starši odpustijo. Kako le, ko pa si ni odpustil niti sam. Nastavljal je lice okolici in pogumno prenašal očitke in jezo. 

Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete na bibaleze.si.