Če razmišljam o štiriletnih otrocih, se mi pred očmi izrišejo prizori iz trgovin, ko se malčki v prvem valu trme mečejo na tla, ker jim starši nočejo kupiti majhnih dobrot, ki jih trgovci s pridom nameščajo tik ob blagajne. A ko sem slišala, kako je Zejdina pri štirih letih ostala brez očeta, čez mesec dni pa si je njena mama vzela življenje, ko jo je imela v naročju, so se mi orosile oči. Otrok ne bi nikdar smel doživeti kaj tako groznega, bolečega.
Zejdina je bila najstarejša od treh sester, ki so potem našle zavetje pri stricu v Sloveniji. A tistega, kar bi travmatizirani otroci potrebovali, tudi tu niso dobile. Stric je bil nasilen. Šola, bili so drugi časi, pa ni odreagirala na prve pritožbe teh otrok. Čakali so na dokaze. Ko je Zejdina naposled pri 13-ih letih prišla v šolo z modricami, so se končno zganili.
Toda tisti, ki bi morali za tri sestre poskrbeti, so to naredili na (zanje) napačen način. Ločili so jih, in tako še poglobili njihovo stisko. Ker je bila Zejdina najstarejša, je bilo zanjo nemogoče najti novi dom. Namestili so jo v vzgojni zavod, kjer pa se je njena z leti uskladiščena bolečina in jeza začela kazati z napadi besa, agresije.
Zdravstvo je za to ponudilo najbolj enostavno rešitev - sediranje - to je umirjanje z zdravili. Uporaba zelo močnih zdravil, ki v človeku ubijejo življenje. A ga naposled umirijo, da ne dela več težav. Celo tako daleč je šlo, da so ji diagnosticirali razvijajočo se duševno bolezen, o kateri pa danes ni ne duha ne sluha.
Zejdina ima srečo, da je bila rojena z močno voljo. Da je agresija, ki jo je kazala, bila tudi izraz njene borbe za življenje. In borila se je tudi za to, da so ji zdravila na njeno željo naposled ukinili. Dokazala je, da jih sploh ne potrebuje. Dokazala je, da nima nobene duševne bolezni - le bolečina zaradi vsega, kar se ji je v njenem otroštvu dogajalo, je bila prevelika, da bi to znala predelati na družbeno sprejemljiv način.
In dokazala je tudi, da ima pravico nositi ime svojih prezgodaj preminulih staršev, kar je edina dediščina, ki jo ima po njih. Njen skrbnik, Center za socialno delo, ji je namreč hotel spremeniti ime, da bi tako lažje našla nov dom, saj je očitno ocenil, da bi ime Zejdina marsikoga od tega odvrnilo...
Papir, ki so ji ga v ta namen ponudili v podpis, je 13-letna deklica strgala pred njihovimi očmi.