"Jaz sem vedno rad brcal žogo. Hotel sem biti nogometaš. Spominjam se, ko mi je oče, ki je delal v Nemčiji, enkrat poslal domov nogometno žogo. Bil sem navdušen, a veselje je trajalo le nekaj dni. Moja mama je žogo preluknjala, ker je bilo treba delati ... "
Da, Silvo Plut je s svojim bratom odraščal v zelo neugodnih razmerah. Oče je delal v Nemčiji, kjer naj bi imel tudi ženske. Ko se je ob koncih tedna ali praznikih vračal domov, so bili vselej konflikti z mamo, celo nasilje. In veliko nasilja sta od obeh doživljala tudi oba sinova. Z očetove predvsem fizičnega, od mame pa naj bi, tako je povedal Plut, dečka prejemala veliko psihičnega nasilja. Njene jeze, razočaranja, morda lastnega obupa. Vsekakor to ni bilo okolje, ki bi spodbudno vplivalo na razvoj osebnosti.
Očitno je, da je to, kar se je dogajalo doma, usodno zaznamovalo mlajšega Silva Pluta. Že v osnovni šoli so učitelji večkrat klicali starše, ker se je spravljal na šibkejše, a odziva ni bilo.
Tako je majhen deček, ki je sanjal, da bo nekoč dober nogometaš, zrasel v okrutnega morilca. V človeka, ki ni le ubijal, ampak se je pred tem nad svojimi žrtvami (znova se je spravljal na fizično šibkejše - vselej predstavnice nežnejšega spola) zverinsko izživljal z noži. Zakaj so bile tarča njegovega najhujšega nasilja vedno ženske, sem ga vprašala v intervjuju. Damjan Miklič z Oddelka za krvne in seksualne delikte Generalne policijske uprave pa je povedal podrobnosti o tem, kaj se je usodnega jutra dogajalo v hiši Ulčarjevih na Dolgem Brdu pri Jančah. Bil je 24. februar 2006.
Silvo Plut, ki je dokončal le šest razredov osnovne šole in še dve leti poklicne šole, je delal kot zidar, ko je pri 22 letih na poti v Metliko s kuhinjskim nožem umoril svojo prvo žrtev – svojo vrstnico Marjanco Matjašič. Pred tem je bil že predkaznovan zaradi poskusa posilstva. Le ta umor od treh je Silvo Plut tudi priznal in ga pred sodiščem in našo kamero obžaloval. Zakaj je truplo Marjance Matjašič tako izmaličil, pa ni nikdar jasno povedal. Obsojen je bil na 15 let zapora, po 13 letih je prišel na prostost. A leta zapora v njem niso vzbudila želje, da bi se spremenil. Sledili so premoženjski delikti, predvsem ropi na naših tleh. Ker so mu bili policisti tik za petami, se je zatekel v Srbijo, kjer je zverinsko pokončal svojo drugo žrtev Jasmino Djošić. Čeprav so ga, ko je bil še v priporu v Ljubljani, v Srbiji za ta zverinski zločin (znova se je z nožem izživljal nad žrtvijo) obsodili na 40 let zapora, tega zločina Plut nikdar ni priznal.
V Kriminalni zgodbi je o tem govoril tudi Zoran Mezga, pri katerem je Plut preživel zadnje mesece na prostosti. Zanimalo me je, ali je Mezgi kdaj kaj zaupal glede umora Jasmine Djošić. O tem sem z Mezgo govorila v koprskem priporu junija 2007, kjer je bil zaradi posilstva in požiga Smledniškega dvorca, zaradi česar je bil kasneje tudi obsojen. Mezga bi kazen prestal aprila letos, a je konec januarja umrl na prestajanju kazni v zaporih na Dobu. Vzrok njegove smrti še ni znan.
V prispevku je svoj pogled na serijskega morilca podal tudi odvetnik Andrej Žabjek, ki ga je na sodišču v Ljubljani zastopal zaradi umora Ljubice Ulčar. Bil je presenečen in tudi užaloščen, ko si je Silvo Plut med prvomajskimi prazniki, bil je 28. april 2007, vzel življenje. "Človek, ki zagreši tako okrutne zločine, ne more biti prišteven," je še vedno prepričan odvetnik Žabjek. A sodnega senata o tem ni uspel prepričati.
Silvo Plut je govoril, da so se vse slabe stvari v njegovem življenju zgodile samo zaradi alkohola, a ga nikdar nihče ni poslal na obvezno zdravljenje. "Kak fotr, tak sin," je sam povedal, saj je tudi njegov oče imel težave z alkoholom. Za 38-letnega Pluta bi sledila dolga desetletja zapora. Sam je dobro vedel, kaj to pomeni. Ali je bil to razlog, da si je vzel življenje, ali je morda le sprevidel, kaj je zakrivil, in je bil to vzrok, da si je sodil sam, pa ne bomo nikdar izvedeli.
