Sodišče zavrnilo pobudo

Ustavno sodišče je zavrglo pobudo za oceno ustavnosti 17. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jo je predlagal pravni zastopnik trojnega morilca Ivana Perića. Sodišče je pobudo zavrglo, ker pravni interes za presojo tega člena ni bil podan. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da omenjeni člen zakona o kazenskem postopku v primeru sojenja Periću zaradi trojnega umora v Rovinju, ni vplival na končno sodbo sodišča.

Odvetniška družba Čeferin, ki zastopa Perića, je 17. člen sicer izpodbijala, ker meni, da je določba v nasprotju s 23. členom ustave. Nepristranskost sodišča je po mnenju odvetniške družbe lahko spoštovana le v kazenskem postopku.

Sodišče namreč na glavni obravnavi po mnenju odvetniške družbe ni več nepristranski opazovalec, temveč aktivno posega v postopek, predvsem prek izvajanja dokazov na lastno pobudo. S tem se sodišče odpove nepristranskemu položaju, saj mora pri izvajanju dokazov slediti tezi ene izmed strank v postopku, so zapisali v obrazložitvi pobude.

Po mnenju odvetniške družbe je 17. člen v nasprotju tudi z domnevo nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. člen ustave. Prav tako pa je po njihovem mnenju 17. člen v nasprotju z 29. členom ustave, saj naj bi 17. člen ZKP relativiziral pomen pravic, ki zagotavljajo pošteno sojenje. "Služil naj bi kot sredstvo uveljavljanja premoči države, kar naj bi izničevalo pomen privilegija zoper samoobtožbo. Omejena naj bi bila tudi pravica do zagovornika, saj zagovornik nima funkcije zagotavljati samostojno obrambno preiskavo, ker preiskavo vodi sodišče," so prepričani v odvetniški družbi Čeferin.

Ustavno sodišče je pobudo za presojo ustavnosti 17. člena zakona o kazenskem postopku zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Odvetniška družba Čeferin je po navedbah ustavnega sodišča svoj pravni interes utemeljevala s tem, da je prvostopenjsko sodišče v kazenskem postopku zoper Perića zavrnilo predlagani dokaz z uporabo 17. člena zakona o kazenskem postopku.

Določba 17. člena se na vprašanje izvedbe dokazov v korist obdolženca po mnenju sodišča ne nanaša neposredno.
Prav tako določba ni bila neposredna pravna podlaga za zavrnitev pobudnikovih dokaznih predlogov v konkretnem kazenskem postopku zoper njega. Kot izhaja iz priložene sodbe prvostopenjskega sodišča, se je to sklicevalo na 17. člen zgolj pri "pojasnitvi subjektivnega obsega dokaznega postopka v konkretni zadevi. Posamezne dokazne predloge obrambe pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe drugega odstavka 329. člena zakona o kazenskem postopku ter kriterijev iz odločbe ustavnega sodišča (U-I-27/95) z dne 24. oktobra leta 1996.