Spet odpovedala socialna služba

Iz Avstrije spet poročajo o grozoviti družinski tragediji. 43-letna Karin D. iz Beljaka je svoja dva sinova kar sedem let zapirala v stanovanje. Fanta, stara 13 in 22 let, je od leta 1999 skoraj popolnoma izolirala od zunanjega sveta. Njeni sosedje niso niti vedeli, da ima ženska otroke. Zanju in za duševno bolezen matere pa je vedela socialna služba, ki kljub informacijam ni ukrepala.

Mater so sedaj na nosilih odpeljali v psihiatrijo. "Mati, ki je hudo bolna, svoja otroka ni pustila v šolo. Vse imamo zabeleženo," je povedala predstavnica šolskega inšpektorata. O stanju v družini so obvestili tudi socialno službo. "Je kršenje zakona o obveznem šolanju res zločin, ki bi ga morali kaznovati z razdorom družine," se branijo pristojne institucije. Karin D. so naložili le denarno kazen, ki pa je ni plačala. "Nismo je preganjali, ker so jo razglasili za neprištevno," še dodaja socialna služba.

Če za usodo fantov ne bi izvedeli novinarji, bi dečka še naprej živela v izolaciji.

Kako je to mogoče?

Ker 13-letni fant že sedem let ni bi v šoli, bodo zanj razvili poseben program, s pomočjo katerega se bo učil branja in pisanja. Pomoč pa potrebuje tudi njegov 22-letni brat, ki nima nikakršne izobrazbe.

Medtem pa se Avstrijci sprašujejo, kako je mogoče, da pristojne institucije niso ukrepale. "Izboljšati je treba komunikacijo in povečati nadzor nad službami. Te namreč morajo ukrepati. Duševno bolne osebe ne smejo vzgajati otrok," je izjavil predstavnik tamkajšnje šole.

Že drugi primer tovrstne zlorabe

O podobnem primeru so v Avstriji poročali že v začetku februarja. Psihično bolna mati iz Linza je med leti 1998 in 2005 svoje tri hčere, ki so danes stare 14, 18 in 21 let, zapirala v hišo, le najmlajša med njimi je smela občasno na vrt.

Dekleta akademsko izobraženih staršev so živela v človeku nevrednih razmerah: v hiši ni bilo tekoče vode, prižgana je bila le ena sama svetilka, po sobah pa so se podile miši in mrčes. Šele oktobra 2005 je posegla socialna služba in 53-letni pravnici odvzela otroke, ki od takrat živijo v terapevtski ustanovi na Koroškem.

Oče naj bi v času njihovega ujetništva skušal hčerke obiskati, vendar mu je mati to preprečevala, socialna služba pa mu pri njegovih prizadevanjih ni pomagala. Ženska je namreč trdila, da so hčerke bolne ali pri stari materi, šolskim oblastem pa je zatrjevala, da otroke sama poučuje.