Te dni se svet zgraža nad dogodkom na Floridi, ko je več moških na polni plaži sredi belega dne skupinsko posililo nezavestno žensko, očividci pa so dogajanje opazovali in ga snemali z mobilnimi telefoni. Policije ni poklical nihče, ta je ukrepala, ko so skupino opazili po srečnem naključju.
Eden od posnetkov se je med preiskavo znašel v rokah vsega hudega vajenih policistov. A okrožni šerif o tem vseeno pravi: "Posnetek je najbolj ogabna stvar, kar sem jih kdaj videl. In ne pozabite – zgodilo se je na polni plaži, večino ljudi pa je bolj skrbelo, da se bo njihovo pivo na soncu preveč segrelo, kot dejstvo, da pravkar nekoga posiljujejo!"
Mislite, da se vam pri belem dnevu ne more nič zgoditi? Narobe!
Z vedenjem prič, ki ne pomagajo žrtvi, ali se celo odoločijo za sodelovanje, se psihologija, sociologija in celo filmska industrija ukvarjajo že dolgo. Znanstveniki ugotavljajo, da obstaja več razlogov za apatične priče, ki ne reagirajo in tako na glavo postavljajo splošno človekovo prepričanje, da je na javnem kraju bolj varen, saj bo že kdo pomagal, če bo zašel v težave.
Prvi razlog naj bi bila skupinska ignoranca. Gre za to, da skupina ne opravi niti prvega koraka, v katerem bi moralo priti do spoznanja, da nekdo sploh je v težavah in potrebuje pomoč. Gre za skupinsko vedenje v katerem posameznik ob zaznanem dražljaju, da se nekaj dogaja, opazuje odzive drugih. Nekako pričakuje, da imajo drugi o dogajanju več informacij in reagira podobno kot oni. Vzemimo, da nekdo hodi ob bazenu in pade v vodo. Če bodo opazovalci šokirani in bo kdo zakričal, da se oseba utaplja, obstaja velika verjetnost, da bo nekdo skočil v vodo in osebo rešil. Če bo večina dogodek ignorirala ali se smejala, najbrž ne bo pomagal nihče, ker se bo v prvi vrsti bal, da bo izpadel neumno.
Tendenca do iskanja informacije, kako pravilno reagirati pri drugih, pa prinaša težave, saj lahko pride do fenomena, imenovanega skupinska ignoranca, po katerem v tem primeru večina notranje domneva, da se oseba utaplja, a napačno sklepa, da drugi ne menijo tako, s čimer se ustvari skupinski napačen odziv.
Nekaj podobnega se dogaja tudi v predavalnicah in učilnicah. Nekdo bi želel dodatno razlago, ker ne razume snovi. A preden dvigne roko, se ozre okoli. Če nihče drug ni videti, kot da česa ne ve, oseba sklepa, da drugi razumejo, zato roke nikoli ne dvigne. Učiteljska praksa kaže, da pogosto večina ne razume – le roke niso dvignili, pravi profesorica psihologije Melissa Burkley.
Kaj pa, če ni skrita kamera?!
Fenomen je sicer precej pogost in nekateri opozarjajo, da z razmahom interneta in televizijskih oddaj tipa skrita kamera ali Punk'd, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo javnost bolj potegnil za nos, postaja še pogostejši.
Obstajajo primeri, ko so skupine naključnih mimoidočih ploskale ob skupinskih posilstvih in jih snemale, ker so mislili, da gre za potegavščino ali za "predstavo" prostovoljno sodelujočih odraslih.
Bolje minuta "sramote" kot ignoriranje žrtve
Kako torej ravnati, da ne postanete del skupinske ignorance, ko vas nekdo potrebuje? Burkleyjeva svetuje, da informacij za svoj odziv ne iščite pri drugih: "Če ste spregledali šalo in boste priskočili na pomoč nekomu, ki pomoči ne potrebuje, se boste morda osramotili za minuto. V najboljšem primeru pa boste morda nekomu celo rešili življenje."
Fenomen deljene odgovornosti pa je drugi krivec za apatične očividce. Nastane po tistem, ko ljudje vendarle prepoznajo, da gre za kritično situacijo – še vedno pa ne reagirajo, ker se ne čutijo osebno odgovorne za žrtev. "Če ste edini očividec je na vas 100 odstotkov odgovornosti, da pomagate. Če ste eden od petih pa je vaše le še 20 odstotkov odgovornosti, ker se ta v mislih očividca razprši med prisotne. Tako vsak pričakuje, da bo pomagal nekdo drug, na koncu pa ne pomaga nihče."
Ko so strokovnjaki intervjuvali sodelujoče v eksperimentih, ki zaradi deljene odgovornosti niso pomagali, so razlagali, da so sicer razumeli resnost situacije, a so sklepali, da je kdo bolj kompetenten, da dejansko pomaga, da imajo sami premalo znanja, morda se jim preveč tresejo roke, morda jih je strah …
In kako ravnati, da zaradi občutka deljene odgovornosti ne postanete pasivni očividec? "Razumeti je treba, da ne glede na količino očividcev, pomoč ostane 100 odstotna odgovornost vsakega posameznika, izhajati je treba iz domneve, da drugi ne bodo pomagali. Ker se ljudje čutijo negotove, je tudi dobro vzpostaviti očesni stik z nekom drugim izmed očividcev, spregovoriti o tem, da bi bilo treba pomagati in kako bosta to izvedla. To pritegne tudi druge in sproži akcijo," še pravi strokovnjakinja.
Ne, snemanje ni dejanska pomoč
Čeprav medijske hiše hrepenijo po svežem in čim bolj "krvavem" materialu, kar je sprožilo poplavo novih "paparacev", ki v skladu z mentaliteto (pretiranih) uporabnikov družbenih omrežij menijo, da bi bila najhujša stvar, če česa ne bi takoj ovekovečili in objavili, so oblasti jasne – snemanje ni pomoč, pa čeprav vas neokusni vojarizem večinoma ne bo poslal za zapahe.
Številni tudi kot izgovor ocenjujejo izjavo profesorja novinarstva Alfreda Hermide na univerzi British Columbia, ki pravi, da ljudje menijo, da bodo s snemanjem pomagali policiji ujeti storilca in doseči pravico za žrtev. Izkušnje policistov namreč kažejo, da se ti posnetki prej kot pri njih znajdejo na spletu - za zabavo.
| 6 najbolj grozljivih primerov, ko so očividci le gledali (se zabavali in celo snemali) Za prototip učinka očividcev velja biblijska zgodba, ki za nauk sicer prinaša znano misel "ljubi svojega bližnjega", a dobro pokaže, kaj to za večino pomeni v praksi. Banditi pretepejo Juda in ga vržejo v obcestni jarek, da bi tam umrl. Kaj storijo tisti, ki pridejo mimo? Nič. Z izjemo Samarijana, ki pomaga pripadniku ljudstva, v očeh katerega sam velja za izobčenca. Če se zgodba konča s priporočilom, da bi naj odslej ljudje ravnali enako kot usmiljeni Samarijan, je naslednjih šest najbolj razvpitih primerov učinka očividcev dokaz, da se človeštvo uči zelo počasi. Umor 12-letne Shande Sharer Januarja 1992 je četverica deklet ugrabila in 24 ur mučila 12-letno Shando Sharer. Vodja skupine je bila Laurie Tackett, ki je Melindo Loveless, Hope Rippey in Toni Lawrence navdušila za čarovništvo, satanizem in jih prepričala, da postanejo lezbijke. Na koncu pa še dosegla, da so sodelovale pri mučenju Sharerjeve, ki bi naj Lovelessovi ukradla dekle. Grozljivo mučenje Ilana Halimija Ilan Halimi je bil francoski Jud, ki so ga v Parizu leta 2006 ugrabili "maroški barbari" in ga mučili 24 dni. V tem času so ga pretepali, še posebej po spolnih organih, popolnoma zavili njegovo glavo v lepilni trak, prosta so pustili le usta, da je lahko dihal in kričal, večkrat so ga zabodli, na njegovem telesu ugašali cigarete in zlomili vse njegove prste, medtem ko so upali, da bo njegova družina plačala skoraj pol milijona evrov odškodnine. Na koncu so ga polili z bencinom in zažgali. V tem času so sosedje stanovanja, v katerem je bil ujet, slišali krike in ropot ter prišli gledat, kaj se dogaja. Namesto, da bi poklicali policijo, so sodelovali pri mučenju! Zaradi zločina je bilo ovadenih 27 ljudi, med obsojenimi je bil tudi oče enega od mučiteljev, ki prav tako ni poklical policije, a so njegovo kazen kasneje preklicali, ker ni sodeloval v zločinu. Halimija so kasneje našli komaj živega na robu Pariza. Umrl je na poti v bolnišnico. Korenje, okopano v cianidu, in elektrika Nič bolje kot ljudje, je v situacijah, kjer pride do učinka očividcev, ne odnesejo živali. Leta 1903 sta se lastnika slonice Topsy odločila, da se znebita živali, za katero menda nista mogla skrbeti. Poleg tega sta trdila, da je nevarna – med drugim je poteptala oskrbnika, ki jo je bičal in jo želel prisiliti, da pogoltne prižgane cigarete. Najprej sta razmišljala, da bi jo zadavila s širokimi vrvmi. Če se je to pristojnim zdelo mučenje, niso imeli nič proti novi ideji – usmrtitvi s kombinacijo elektrike in cianida. Motil jih ni niti medijski spektakel, ki so ga naredili iz dogodka. Povabili so 100 novinarjev, okoli 1500 radovednežev se je zbralo znotraj in okoli ograje. Slonici so najprej dali v cianid pomočeno korenje, nato pa je elektrarna Edison – tudi zato, da bi svetu pokazali nevarnost izmeničnega toka, ki ga je izumil konkurent Tesla – skozi ubogo žival poslala 6,600 voltov elektrike. Med vso množico ni bil nikogar, ki bi se zgražal na takšnim početjem. Pulitzer za fotografa, ki "se ni želel zapletati v tuje zadeve" Kevin Carter je bil južnoafriški fotograf, ki je marca 1993 posnel eno najbolj znanih fotografij na svetu, ki prikazuje vso brutalnost lakote v subsaharski Afriki. Na fotografiji je močno sestradana sudanska deklica, ki se plazi do kraja, kjer delijo hrano. Le nekaj korakov stran pa je jastreb, ki čaka, da bo umrla. Carter je kasneje dejal, da je čakal 20 minut, da bi jastreb razširil krila in poletel – ker bi bila potem fotografija še boljša. Nič pa ni v tem času storil, da bi deklici pomagal. Kakšna je bila njena usoda, ni znano, večina domneva, da je umrla. Carterjev prijatelj je kasneje zanikal to zgodbo in dejal, da so bili starši otroka v bližini. Kakor koli – Carter se je kasneje zagovarjal, da "se ni želel vtikati v tuje zadeve". A leto potem, ko je za fotografijo prejel Pulitzerjevo nagrado, je storil samomor. Pol ure poslušali boj na življenje in smrt, ukrepal ni nihče Eden najbolj znanih primerov učinka očividcev, čeprav je del zgodbe vmes postal že tudi urbana legenda, se je leta 1964 zgodil v New Yorku, ko je Catherine Genovese ravno vstopala v stavbo, v kateri je stanovala. Tam jo je čakal Winston Moseley, ki je kasneje trdil, da je "pač hotel ubiti žensko", in jo večkrat zabodel. Njene krike na pomoč je poslušala cela ulica, a še največ je storil moški, ki je z okna zavpil "pusti jo pri miru". To je začasno pregnalo storilca, Genovesejeva pa se je nato z zadnjimi močmi plazila po ulici nazaj do stavbe, a so bila vrata zaklenjena. Tam jo je Moseley ponovno zabodel in posilil. Dogodek je trajal dobre pol ure, a policije dolgo ni poklical nihče. 12 prič je kasneje reklo, da se "niso želeli vpletati", ter da so pričakovali, da bo zagotovo kdo drug poklical policijo. Skupinsko posilstvo 15-letnice: gledali in snemali Eden prvih in najbolj grozljivih primerov učinka očividcev po invaziji pametnih telefonov in družbenih omrežij pa se je leta 2009 zgodil na ameriški srednji šoli Richmond. |
Moč aktivnega očividca
Govoriti o tem, da se bo situacija ob veliki količini očividcev iz takšnega ali drugačnega razloga vedno končala slabo, je seveda pretirano. Zaslužni profesor psihologije na univerzi Massachusetts dr. Ervin Staub, je preučeval predvsem, kaj je potrebno, da se priče zganejo in storijo tisto, kar bi si vsak želel, če bi se znašel v stiski – torej reagirajo: pomagajo ali pokličejo policijo.
"V teh situacijah je zgled tisti, ki vleče," pravi. "V eni od mnogih študij smo na vzorcu vrtčevskih otrok in prvošolcev opazovali odziv na zvoke, ki so kazali na težave v sosednji sobi. Takoj so začeli govoriti o tem in bolj kot so govorili, več je bilo tistih, ki so šli pogledat, kaj se dogaja." Podobne raziskave se je nato lotil še na odraslih. "V sobo sem skupaj s sodelujočimi poslal sodelavca, česar sodelujoči seveda niso vedeli. Ko je v sosednji sobi počilo, se je izkazalo, da je vedenje sodelavca, ki je imel moja jasna navodila, močno vplivalo na skupino. Ko je dejal "to se nas ne tiče", je le okoli četrtina sodelujočih pomislila, da bi šla pogledat, kaj se dogaja. Ko pa je osebi ob sebi dejal "to je slišati zaskrbljujoče, šel bom poiskat odgovorno osebo, ti pa preveri, kaj se dogaja", so prav vsi, potem ko je on odšel skozi druga vrata, šli pogledat v sobo iz katere je prihajal hrup," je opisal eksperiment.
Kot pravi, je to jasno dokazalo, da lahko navadni očividec rekrutira še druge, da se združijo in pomagajo.
"Biti aktivni očividec terja moralni pogum, po katerem očividec ravna v skladu s svojimi prepričanji, čeprav obstaja možnost negativnih posledic," razlaga. Navaja tudi nekaj močnih zgledov takšnega ravnanja. "Eden od njih je Joe Darby, ki je pod vrati v pisarno svojega nadrejenega porinil disk s fotografijami dogajanja v zaporu Abu Grajb in to kasneje celo priznal. Ali pa tisti, ki so med holokavstom reševali Jude, ali Hutujci, ki so v Ruandi reševali Tutsije."
Ko potreba po zaščiti "svojih" prevlada
Do podobnih ugotovitev je prišel tudi socialni psiholog Mark Levine in britanske univerze Lancaster, ki pravi, da ni skupina sama po sebi tista, ki zmanjša količino altruističnega vedenja pri posamezniku, ampak bolj tip skupine v kateri se znajde posameznik. Predvsem je reakcija odvisna od tega, kakšni odnosi vladajo v tej skupini.
"Če se očividec čuti pripadnika skupine, katere dejanja bodo postala javna in vidna, se pojavi tendenca do prikrivanja in ščitenja ugleda skupine," pravi Levine, ki s tem pojasnjuje neaktivne očividce v primeru (skupinskih) posilstev, ki jih na primer zagrešijo športne ekipe ali policisti.
Narod in človeštvo kot aktivni ali pasivni očividec
Staub še opozarja, da niso le posamezniki tisti, ki se znajdejo v vlogi očividcev. V tej vlogi so lahko tudi narodi ali pa celotna mednarodna skupnost. Kako brez posluha pa je lahko šele ta, pa jasno kaže zgodovina. Še posebej dobro situacijo strnejo v filmu Hotel Ruanda, ko trpeči pričakujejo pomoč in rešitev. Kako je ne bi – saj vendar ves svet gleda grozljive posnetke iz njihove domovine Ruande. In resnica? "Ljudje bodo videli moje posnetke, rekli, joj, to je grozno, in se potem vrnili k večerji."
Da je Ruanda tipičen primer kolektivnega učinka očividca mednarodne skupnosti, meni tudi Staub: "Materiala, ki je prikazoval genocid, vsekakor ni manjkalo. In države so tja dejansko poslale svoje sile: zato, da so "pobrale" njihove ljudi iz nevarnosti. Zgodovinsko gledano države in mednarodna skupnost kot očividci potrebujejo ogromno časa, da se zganejo. Traja lahko leta. preden razumejo, kaj se dogaja, ponekod v Afriki dogajanje nemo opazujejo že desetletja."
Vzgajati aktivne očividce
Staub zato ljudi poziva k akciji na osebni in nacionalni ravni. Meni, da bi morali v šolski sistem uvesti aktivnosti, preko katerih bi ljudi vzgajali za aktivne očividce, v katerih jim ne bi sporočali, da poročanje avtoriteti o dogodku pomeni, da je nekdo "toži baba" ali ovaduh, prepričan pa je tudi, da ko gre za situacije, ko je potreben odziv mednarodne skupnosti, protesti različnih oblik niso tako neučinkoviti kot morda kdo misli.
KOMENTARJI (286)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.