V baraki v Goriči vasi se je pred mesecem dni zgodila tragedija. Mati se je preselila k bratu nekaj kilometrov stran, ki ji je odstopil nekoliko bolj dostojno bivališče. "Ko sem se zbudila, sem otroka našla mrtvega na tleh. Na njem so bili videni ugrizi podgan in praske," je povedala mati Jasna Hudorović.
Pred tem so v mrazu spali na tleh, brez minimalnih življenjskih pogojev, zato so ji socialni delavci odvzeli še starejša otroka. Zdaj se v Goreči vasi barako trudijo vsaj izolirati. Najnujnejšo elektriko zagotavlja majhen agregat, po vodo morajo vsak dan na nekaj kilometrsko pot s samokolnico, 30-litrska posoda zadostuje za okoli 15 oseb. Za primerjavo, humanitarni minimum na kriznih območjih je 20 litrov na osebo.
Nataša Posel iz Amnesty international poudarja, da je obsojanja vredno, da je edini ukrep, ki se ga država ob tem spomni, odvzem otrok. "Te družine so bile predmet dela CSD več let, ampak to delo ni rezultiralo v tem, da bi se razmere izboljšale," opozarja. Nasprotno, brez legalizacije in postopne socializacije romskih otrok stopnja umrljivosti ostaja sedemkrat višja kot pri neromskih vrstnikih. Romski otroci namreč živijo na socialnem robu, brez izobrazbe, opozarja Poselova.
Zdaj si Jasna Hudorović prizadeva, da bi ji z življenjem pri bratu in izboljšanjem pogojev uspelo prepričati oblasti, da ji vrnejo odvzeta otroka. "Sestri nimajo kaj očitati. Lahko je skrbeti za otroka, ko imaš vodo, kopalnico, mi pa tega nimamo," pravi Amir Hudorović.
In kot pravi Poselova, je že zdavnaj minil čas, ko bi pristojni morali ukrepati, najprej z legalizacijo romskih naselij, kamor bi posledično lahko pripeljali vodo in elektriko. Dotlej bodo razmere le še slabše.
