'Bili bi odlična pridobitev za Scotland Yard'

Zagotovo ste bili presenečeni, ko je Peter Poles začel prebirati vašo pravljico. Kakšne misli so vas okupirale v tistem trenutku?

Zgodbica se mi je hitro zazdela znana in z vsakim stavkom je bila bolj podobna tisti moji. Razmišljala sem, zakaj neki bi bila to res moja pravljica in sploh, kako bi kdo sploh vedel zanjo in prišel do nje. “Knjigico” sva si namreč naredili skupaj s hčerko, ki jo hrani v svoji sobi. Verjetno zveni naivno, a res nisem povezala, da ima vse skupaj kaj opraviti z mano in s presenečenjem, ki je sledilo. V moji glavi je bil pravi “brainstorming” – pogovor same s seboj s kopico nelogičnih misli in vprašanj.

Kako pa je sedeti poleg Petra na tisti slavni sanjski ‘zofi’?

Če odmislim začetno zmedenost, ko še vedno ne razumeš, da je vse skupaj res in da ti je nekdo nekaj “ušpičil” in tuhtaš, kaj bi to lahko bilo, je bil klepet s Petrom zelo prijeten in sproščen. Kot je rekel Peter: "Nič ne bo bolelo!" in res ni. Sicer sem mu komaj sledila, ko je našteval podrobnosti iz mojega življenja, saj sem v glavi brskala po spominu, če vse to res drži. Čeprav je le eden od naju o drugem vedel veliko, sem se hitro počutila, kot da ob kavi obujam spomine s starim znancem. Aha, “zofa”? Udobna!

Kako so vaš nastop komentirali sodelavci na Protokolu Republike Slovenije?

Nekaj sodelavcev je komaj čakalo, kdaj bo oddaja, potem ko so me opazili v napovedniku.

Že na večer predvajanja so mi pošiljali pohvalna sporočila in kako veseli so zame in tega, da skupaj delamo. V dneh, ki so sledili, smo se veliko pogovarjali o tem, da, čeprav se vidimo vsak dan, vemo le malo drug o drugem. Pri nas sta način dela in urnik taka, da se redko uspemo družiti in poklepetati, sploh o bolj osebnih rečeh. Vse drugo pride prej na vrsto.  

Veliko jih je bilo tudi prijetno presenečenih nad samo oddajo, saj jo nekateri do sedaj niso gledali. Zanimalo jih je, v kolikšni meri je oddaja zrežirana, a sem jih verjetno razočarala z odgovorom, da čisto nič. Pri snemanju oddaje ni bilo nobenega ponavljanja, snemala se je, kot da poteka v živo.
 
Slišali ste lahko, kakšno mnenje imajo o vas vaši prijatelji. Vas je ob tem kaj pogrelo pri srcu?

Težko sem čakala na oddajo, saj na snemanju nisem slišala vsega. V studiu so mi misli namreč tavale od Barbare do Mateje in Vilme in k našim skupnim dogodivščinam. In že to je bilo dovolj za solzice. Dnevi tako hitro tečejo … Zdi se, da si bil z nekom pred kratkim, včeraj, a ko se ozreš nazaj, se zaveš, da je od tega že 20, 30 in več let. Življenje nas popelje po različnih poteh, ki se včasih združijo, včasih razcepijo. In se potem, včasih čudežno, kot na primer v vaši oddaji, spet združijo. Ganjena sem bila.

Film ste si verjetno že ogledali. Ste to storili sami ali v družbi?

Film sem si želela ogledati še tisto noč, ko sem ga dobila, a mi je nagajala tehnika. Naslednje jutro sva si ga ogledali s hčerko. Pridružil se nama je mož, ki mu do takrat še nisem utegnila nič povedati. Mislil je, da pač nekaj gledava na televiziji. Vsi trije smo bili kot uročeni. Jaz, ker še vedno nisem bila prepričana, da je to res to, onadva pa, ker me kot plesalke nista poznala. Pa tudi tako mlade ne. Seveda smo si film ogledali še s starši in “zarotniško” sestro, prijatelji pa so se tudi že napovedali, da pridejo na ogled.

Kakšna občutja pa so vas prevevala ob ogledu filma?

Počutila sem se kot otrok, ki navsezgodaj na novoletno jutro odpira darilo izpod jelke. Filma izpred 35 let se nisem dosti spominjala, samo nekaj kadrov s snemanja se mi je vtisnilo v spomin. Tako mi je bila vsaka podrobnost zanimiva: naslovnica, “pokajoča glasba”, sledi, ki jih je na filmskem traku pustil čas. In na meni! Hči je opazila celo “čuden” make-up. Iz “tistih” časov, pač. Zgodba mi ni bila več znana. Napeto sem spremljala, kaj se bo zgodilo v naslednjem kadru in ali se bom česa spomnila. Bilo je razburljivo in nostalgično. In na koncu sem občutila posebno hvaležnost do vseh, ki so sodelovali pri iskanju tega filma. Do svoje sestre, ki je vse skupaj sprožila, do plesne učiteljice Vilme, da se je spomnila, kdo bi vedel več o filmu in še posebno do gospoda Murnika, da je vsa ta leta skrbno hranil originalni filmski trak v svoji kleti. Brez vaše oddaje tega filma najverjetneje ne jaz ne kdo drug nikoli več ne bi videl.

Bi lahko rekli, da so člani ekipe Dan najlepših sanj pravi detektivi?

Ekipo bi pohvalila. Bili bi odlična pridobitev za Scotland Yard. So iznajdljivi in mislim, da jih še posebej odlikuje njihova vztrajnost, kar vedno znova potrjujejo “rešeni primeri” iz oddaj. Verjetno bi si veliko želja lahko uresničili tudi mi sami, če bi vztrajali in verjeli v njihovo uresničitev, tudi potem ko nam pred ovirami na poti do tega cilja zastane korak.

Bi jim morda želeli kaj posebnega sporočiti?

Vsem bi se rada iz srca zahvalila, da so mi vrnili košček moje mladosti. Zame je to res neprecenljivo darilo. V pol stoletja se nabere zvrhan koš spominov, takšnih in drugačnih, a edinstvenih, naših. Koščke spominov odnašajo leta, izgube tistih, s katerimi si te spomine delil, razcepi na nekoč skupnih življenjskih poteh. In dandanašnji hitri ritem vsakdanjika, ki te še prehitro oropa občutka, da “živiš”… Da si v miru, brez skrbi in slabe vesti vzameš čas za svoje stare spomine in za ustvarjanje novih.

Lepe spomine ustvarjamo tudi s tem, da naredimo nekaj dobrega za druge. Kar dela tudi ekipa oddaje Dan najlepših sanj. Morda kdo pomisli, da gre le za prodajanje, za gledanost. Morda res. A na koncu zares štejemo ljudje, ki s pomočjo ekipe najdemo košček sreče, za katerega morda niti ne vemo, da nam je manjkal ali pa da smo ga že zdavnaj odpisali kot za vedno izgubljenega. Zato ekipi želim še naprej uspešno ustvarjanje lepih zgodb in osrečevanje ljudi. Naj nas bo skupaj z ekipo čim več takšnih, ki podajamo roke drugim.

Lahko ste zraven, ko nekomu spremenimo življenje in mu uresničimo divje sanje.

In tudi vi lahko osrečite svoje najbližje. Pošljite nam njihove najbolj srčne želje.