Ameriški elektorji potrdili zmago Bidna, uradna bo šele januarja

Elektorji ameriških zveznih držav in prestolnice Washington so pričakovano potrdili volilno zmago demokrata Josepha Bidna nad republikancem Donaldom Trumpom. Dobil je 306 glasov, potreboval bi jih 270. Preko magične meje ga je popeljalo 55 elektorskih glasov iz Kalifornije, ki je na vsakih volitvah od leta 1992 podprla kandidata demokratske stranke.  

Unikaten sistem, ki je v prizadevanju, da bi preprečil krivice, povzročil nove

Bizarni ameriški volilni sistem, ki je nastal kot presek prizadevanj ustanovnih očetov in sužnjelastniških držav za vpliv na izbiranje predsednika države, elektorske glasove vedno prešteje na ponedeljek, ki pride po drugi sredi v decembru. Če bi bile ZDA neposredna demokracija, kjer je predsednik izvoljen neposredno z glasovi volivcev, bi Trump izgubil že volitve leta 2016, ko jih je Hillary Clinton dobila skoraj tri milijone več. Štiri leta kasneje ga je Biden premagal za krepkih sedem milijonov, toda na koncu šteje le podpora 538 elektorjev (vsaka zvezna država jih ima toliko, kot ima skupaj poslancev in senatorjev, tri elektorje imenuje tudi prestolnica Washington). Prizadevanja Trumpove kampanje, da bi z več kot petdesetimi neuspešnimi tožbami preobrnila rezultate, ob čemer pa je predsednik tudi pritiskal na lokalne voditelje, naj imenujejo njemu naklonjene elektorje, so v središče pozornosti znova postavila ameriški mehanizem za izbiranje stanovalca Bele hiše.

Ameriška ustava ne določa, kako naj zvezne države določijo elektorje, tako da ima vsaka svoj proces. Skozi zgodovino se je oblikovala praksa, da jih v mnogih izvolijo na zborovanju vsake posamezne stranke, ponekod jih še vedno izbere strankarsko vodstvo. Nabor zmagovalne stranke je nato uradno potrjen za vlogo elektorjev. Lahko se sicer zgodi, da si elektorji premislijo in nato na glasovanju podprejo koga drugega, toda primeri takšnih nezvestnikov so zelo redki, od leta 1804 so jih doslej našteli 85, kar pomeni le 0,4 odstotka vseh od takrat oddanih elektorskih glasov. Kljub temu so nekatere zvezne države z zakonom določile, da morajo elektorji obvezno podpreti kandidata stranke, ki jih je imenovala. Letošnja zborovanja bodo drugačna tudi zaradi pandemije – potekala bodo v večjih prostorih, kjer bodo lažje upoštevali minimalno medsebojno razdaljo. V Vermontu se bodo zbrali ob 10. uri zjutraj po lokalnem času, na Havajih šele devet ur kasneje. 

Znana imena

Dogajanje v vseh petdesetih zveznih državah bo zelo podobno, delegati so oddali papirnate glasovnice za predsednika in podpredsednika, nato podpisali šest potrdil o rezultatu. Eno prejme podpredsednik Mike Pence kot uradni vodja senata, eno lokalno sodišče, po dva izvoda pa vrh zvezne države in arhiv ZDA. Uradno bodo seštevek potrdili 6. januarja, ko bo Pence na skupni seji poslanskega doma in senata odprl prispelo pošto in glasno prebral rezultate. To bo tudi zadnja priložnost za Trumpove lojaliste, da dokažejo svojo zvestobo vodji in ugovarjajo izidom elektorskega glasovanja. Redko uporabljen postopek je nekakšna zadnja varovalka volilnega procesa, a se je doslej vsak tak poskus hitro izpel, saj ni dobil podpore večine v domovih zveznega kongresa.

Med elektorji je nekaj znanih imen – v New Yorku sta za Bidna glasovala Hillary in Bill Clinton. V Georgii Stacy Abrams, nekdanja lokalna poslanka, ki je pred dvema letoma tesno izgubila volitve za guvernerko, a nato z uspešno kampanjo pridobila toliko novih demokratskih volivcev, da ji pripisujejo največ zaslug za Bidnovo tesno zmago v nekdaj republikanski zvezni državi. Trumpa je podprla guvernerka Južne Dakote Kristi Noem, ki je ena od elektork svoje konservativne zvezne države. Večinoma pa bodo to običajni državljani, kot je 19-letni Tamon Hamlet, ki je na Floridi podprl Trumpa, je pa moral pred tem njegov 14 let star avto zdržati triurno vožnjo iz Houstona v Austin, saj je študent politologije premlad, da bi najel vozilo brez visokih zavarovalnih premij. 

Večina bi neposredne volitve

Zborovanja elektorjev znova spremljajo pozivi, naj ZDA ukinejo zastarel in za mnoge nepravičen način izbiranja predsednika. Septembrska raziskave agencije Gallup je pokazala, da 61 odstotkov odraslih Američanov podpira neposredne predsedniške volitve. Ni presenetljivo, da so sedanjemu sistemu še posebej nenaklonjeni demokrati (za neposredne volitve jih je 89 odstotkov), saj so njihovi kandidati samo v tem stoletju že dvakrat ostali praznih rok, čeprav so zbrali več glasov od tekmeca. Zato se seveda 77 odstotkov republikancev zavzema, da bi sedanji sistem ohranili. "Brez elektorjev bodo vse izvolila velika mesta," je skrbi konservativnega podeželja ubesedila 73-letna Judy Eledge. Za upokojeno ravnateljico je dve uri dolg let čez zamrznjeno tundro, da bi kot aljaška elektorka podprla Trumpa.

Lokalni poslanec demokratov v Virginiji Mark Levin je povsem drugačnega mnenja. "Gre za grdo staro zmešnjavo, ki bi se je morali že zdavnaj znebiti," je prepričan. Tako mu je uspelo čez poslanski dom kongresa Virginije spraviti zakon, po katerem bi se ta zvezna država pridružila pobudi za nacionalne splošne volitve. Gre za bistro obvoznico, s katero se njeni avtorji skušajo izogniti izjemno težavnemu in zapletenemu spreminjanju ameriške ustave. Pobuda skuša prepričati posamezne zvezne države, naj sprejmejo zakon, po katerem bodo svoje elektorske glasove avtomatsko namenile kandidatu, ki je zbral največ podpore na ravni celotnih ZDA. Doslej je k njemu pristopilo petnajst zveznih držav in prestolnica, ki imajo skupaj 196 elektorjev, v zakone pa je vključeno določilo, da začnejo veljati, ko bo pobudo sprejelo toliko držav, da bo število njihovih elektorjev doseglo 270. Ker jih je toliko potrebnih za zmago na predsedniških volitvah, bi to pomenilo, da so ZDA posredno dobile neposredni volilni sistem.

Volčja večerja

Pristop Virginije, kjer mora zakon podpreti še senat, bi prinesel 13 dodatnih elektorjev. Podobno velja za Arizono, Arkansas, Maine, Michigan, Minnesoto, Nevado, Severno Karolino in Oklahomo – v vseh teh je zakon že podprla ena od dveh zbornic v lokalnih kongresih. Vsi skupaj imajo 88 elektorjev, kar pomeni, da bi prekoračili magično mejo 270. Toda republikanci v šestih od njih nadzirajo eno ali obe zbornici, celo v Nevadi, kjer imajo demokrati v rokah tako kongres kot vlado, je pristop k pobudi zelo težaven. Demokrati v kongresu so lani zakon podprli, a ga je nato guverner Steve Sisolak zavrnil z vetom, saj bi po njegovih besedah "zasenčil vlogo majhnih držav, kot je Nevada, v nacionalni volilni tekmi". To prevedeno v razumljiv jezik pomeni, da je Nevada ena od ključnih volilnih držav, zato se vanjo zliva denar kampanj za oglase, predsedniški kandidati pa prihajajo na zborovanja. Glasovi komaj treh milijonov Nevadcev imajo tako veliko večjo težo kot v 40-milijonski Kaliforniji, ki zanesljivo voli demokrate.

Ob sedanji delitvi na republikansko podeželje in demokratska urbana območja prvo nima nikakršnega interesa uveljaviti izbiro večine, pa takšna ideološka razdeljenost ni bila vedno vklesana v kamen. V času predsedovanja Baracka Obame je denimo republikanski senat v New Yorku podprl pobudo, a so jo nato zavrnili v demokratskem poslanskem domu. Tudi če bo pobudi nacionalne splošne volitve uspelo zbrati venček držav z 270 elektorji, bodo zagovorniki elektorskega sistema verjetno s tožbo skušali izničiti doseženo. Pri tem se bodo sklicevali na ustavno določilo, da mora pogodbe med zveznimi državami odobriti kongres. Podporniki pobude se tolažijo, da je vrhovno sodišče že razsodilo, da podpora kongresa ni nujna za vse meddržavne dogovore. Hkrati skušajo za pobudo zagreti tudi zvezne poslance in senatorje. Toda ta hip so konservativne politične sile odločno proti spremembam, parlament Južne Dakote je celo uradno obsodil pobudo. Po besedah tamkajšnje poslanke Tine Mulally, ki je predlagala obsodbo, bi bile neposredne volitve predsednika za majhne zvezne države kot "pogovor dveh volkov in ovce, kaj bo za večerjo".